V jutranji prometni konici, ko je na tisoče prebivalcev hitelo v službo, sta najprej odjeknili bombi na dveh vlakih na železniški postaji Atocha nekaj po pol osmi uri zjutraj, čez nekaj minut pa je eksplodiralo še na postajah Santa Eugenia in El Pozo del Tio Raimundo v predmestju španske prestolnice. Skupno je odjeknilo deset bomb. Španija je pretresena obstala.

Tri leta po terorističnem napadu na newyorška dvojčka so teroristi udarili v španski prestolnici. Napad, poimenovan tudi 11-M, so napadalci izvedli le tri dni pred parlamentarnimi volitvami, na katerih je socialistična stranka Joseja Luisa Zapatera porazila ljudsko stranko premierja Joseja Marie Aznarja, ki je podpiral vojno v Iraku.

Krivdo za napad so pripisali z Al Kaido povezanim islamskim skrajnežem, čeprav so nekateri omenjali možnost, da je za napadom baskovska organizacija Eta. Takoj po napadu je tako trdila tudi Aznarjeva ljudska stranka, ki se je zavedala, da jo bo povezanost napada s prisotnostjo španskih vojakov v Iraku stala zmage. To se je potem tudi zgodilo, Zapatero pa je po prevzemu oblasti držal obljubo in umaknil španske vojake iz Iraka.

Sorodniki in žrtve trpijo še danes
Deset let po napadu se številni sorodniki žrtev še vedno spopadajo s travmami, pa tudi z jezo zaradi nepravice oz. krivice. Večina ključnih snovalcev namreč za svoja dejanja ni nikoli odgovarjala, roka pravice je ujela le manjše ribe.

Po dolgotrajni preiskavi je špansko tožilstvo zaradi organiziranja in izvedbe napada leta 2007 vložilo obtožnico proti 28 obtožencem. Devetnajstim je sodišče prisodilo med 27 in 40.000 let zaporne kazni. Za organizacijo napadov in umorov 191 žrtev so krivdo naložili Maročanu Džamalu Zougamu, ki je za vsako izmed smrtnih žrtev prejel po 30 let zaporne kazni, še po 20 let pa za vsakega od 1.858 ranjenih, kar je skupno naneslo več kot 40.000 let. Drugi obsojeni, Španec Emile Trashorras, je za vsako izmed žrtev prejel 25 let zaporne kazni in prav tako večletno zaporno kazen za vse ranjene, drugih 19 obtožencev pa je bilo obsojenih na zaporno kazen do 27 let, predvsem zaradi manjših obtožb.

Sedem obtožencev je bilo oproščenih kakršne koli vpletenosti v enega najhujših napadov na evropskih tleh, med njimi je bil tudi Rabei Osman Sayed Ahmed, bolj znan kot Mohamed Egipčan, ki naj bi bil eden ključnih snovalcev morije.

Le nekaj dni po obletnici, 16. marca, bo eden od devetnajsterice obsojenih celo že odkorakal na prostost, saj se mu bo iztekla kazen, ki mu jo je naložilo sodišče. Za sorodnike žrtev je to boleča klofuta.

“Ubijati je poceni,” je za El Pais dejala Pilar Manjon, vodja ene od organizacij žrtev 11-M, ki združuje 1800 somišljenikov. Manjonova je v napadu izgubila 20-letnega sina Daniela, ki je bil ena od žrtev bombe na vlaku, ki jo je razneslo na postaji El Pozo. “Videli smo jih, da so šli v zapor, a ne za dovolj dolgo. Tisti, ki so že prišli iz zapora, in tisti, ki še bodo, se ne bodo nikoli pokesali."

Njena organizacija je ob 10. obletnici napadov pripravila razstavo z naslovom Sledi in šivi za spomin. Okno miru v Madridu, deset let pozneje (Trazos y puntadas para el recuerdo. Una ventana de paz en Madrid, 10 años después), na kateri bodo med drugim na ogled različna umetniška dela, nastopili pa bodo tudi glasbeniki, ki so ustvarili pesmi na temo napada.

Leta 2007 je sodišče odločilo, da vsaki izmed 191 družin, ki je v napadih izgubila svojce, pripada po 900.000 evrov odškodnine, država pa je obljubila, da bo sorodnikom žrtev in ranjenim pomagala pri premagovanju zelo bolečega poglavja njihovega življenja.

“V popolnem svetu naša organizacija sploh ne bi obstajala. Na žalost pa ni tako. Žrtve napadov se počutimo, kot da smo pozabljene,” pravi Angeles Dominguez iz še ene organizacije za pomoč žrtvam 11. marca.

Teh je kar nekaj, njihov skupni cilj pa je pomagati žrtvam napada pri normalizaciji njihovega vsakdana. Se pa v zadnjih letih, ko je kriza močno prizadela Španijo, številne od njih borijo za obstanek, saj je država oklestila financiranje tovrstnih organizacij.

Kot piše Guardian, je špansko notranje ministrstvo pretekli teden naznanilo, da je podvojilo psihološko pomoč žrtvam. V zadnjih 10 letih je država za zdravljenje, psihološko pomoč in izobraževanje žrtev namenilo več kot 315 milijonov evrov. A organizacije za pomoč vztrajajo, da so dobile le malo finančne pomoči.

Po napadu pred desetletjem so španske oblasti močno poostrile nadzor v državi, da bi preprečile morebiten nov napad. Španske protiteroristične enote se v zadnjih letih osredotočajo predvsem na islamistične oborožence, vendar pa njihove dejavnosti spremljajo že veliko dlje. Od leta 1995 so španski agenti aretirali 472 domnevnih islamistov. Po trenutno dostopnih podatkih največjo nevarnost za nove napade predstavljajo lokalne, samoorganizirane celice, ki navdih za svoje dejavnosti črpajo v globalnem džihadu. Ti posamezniki nimajo nobenih stikov z organiziranimi terorističnimi napadi.

Budno spremljanje dogajanja po državi
Španskim oblastem pa sive lase povzročajo tudi islamisti, ki se vračajo domov po obdobjih bojevanja, in obsojeni teroristi, ki so že odslužili kazni in se vračajo na svobodo. V Španiji največ islamistov živi v Kataloniji, Granadi, Valencii, La Rioji in Madridu, po zadnjih podatkih pa se krepi tudi njihovo delovanje v Ceuti in Melilli. Kot navaja El Pais, je več študij pokazalo, da je džihadist, ki ga aretirajo v Španiji, v povprečju star med 25 in 39 let. Večina jih je poročenih, 80 odstotkov pa jih je Maročanov, Alžircev ali Pakistancev. Prihajajo iz različnih okolij, 20 odstotkov pa jih je bilo v preteklosti že aretiranih zaradi različnih prestopkov. Zunaj meja Španije oblasti najbolj budno spremljajo dogajanje v Magrebu in Sahelu, za katera je znano, da tam delujejo džihadisti.