Ustanovitelj zagrebškega Subverzivnega festivala zdaj skupaj z Janisom Varufakisom in ob nasvetih Juliana Assangea gradi novo evropsko levico. V staro Evropo Srećko Horvat ne verjame več. Filozof Srećko Horvat tudi o tem, zakaj je za hišnega ljubljenčka bolje imeti mačko kot psa.

Srećko Horvat, dober dan! Pravijo, da nimate doma, ampak kovček … Od kod ste pripotovali v Šibenik?
Mislim, da sem prišel iz Beograda. Takšno je moje življenje, vsak teden se zgodi nekaj novega.

Koliko držav ste letos že obiskali, v koliko mestih ste živeli, predavali, študirali?
Samo v juniju sem bil vsaj 15-krat tedensko na letalu. Bil sem v Atenah, pa v Londonu, Parizu, Romuniji … Zdaj sem nekoliko zmanjšal intenzivnost potovanj, napisati moram novo knjigo.

Več kot očitno tudi v praksi dokazujete, da ne verjamete v nacionalne države? So te res preživet koncept? Zakaj?
V 21. stoletju, v modernem kapitalizmu, so nacionalne države preživet koncept. To pa zato, ker je globalni kapitalizem vdrl v vse sfere človeškega življenja. Videli smo primer Sirize v Grčiji, ki kaže na to, da kljub temu, da pridete na oblast, nimate dovolj moči za spremembe. Tudi to je dokaz, da je koncept nacionalne države preživet, danes vladajo tajni trgovinski sporazumi in velike korporacije. Vedno bolj je čutiti vpliv podjetij iz Silicijeve doline, Googla in Facebooka, ki z novimi koncepti, kot so na primer pametna mesta ali internet stvari, popolnoma zamenjujejo naše dojemanje nacionalne države, ki po mojem mnenju nima več nikakršne moči.

Na Hrvaškem so spet volitve. Kako vidite zadnje politične zaplete, na kaj kažejo?
Situacija na Hrvaškem je precej depresivna. Toda to ni nikakršna izjema, je le izjema, ki potrjuje stanje v Evropski uniji danes. Hrvaška se je priključila trendu ekstremnega centra, ki vlada v Evropski uniji. Stalno lahko spremljamo ping-pong med levim in desnim centrom, na Hrvaškem se je na tem področju situacija v zadnjem letu tako zapletla, da nam je vladala ustašoidna oblast, ki se je šla kulturni boj.

To seveda ni v Evropski uniji nič novega, dovolj je, da pogledate Poljsko, Orbanovo Madžarsko, tudi Britanci so pod popolnoma neracionalnimi argumenti Nigela Faragea glasovali za brexit. V Nemčiji se je na lokalni ravni začela vzpenjati desnica, drugo leto se obetajo volitve na državni ravni tako v Nemčiji kot v Franciji, kjer bo naraslo gibanje Marine Le Pen. Spremljamo dogajanje, ki se v Evropi kuha že od izbruha velike ekonomske krize.

Kako pa ocenjujete odnose v regiji - Hrvaška ima vedno več konfliktov - z Bosno in Hercegovino in seveda predvsem s Srbijo!
Meni so vsi ti "kvazi" konflikti smešni, saj prikrivajo večje geopolitični igre, o katerih nihče ne govori. Govorimo o vohunski aferi med Hrvaško in Srbijo, nihče pa ne omenja vpliva Rusije, Kitajske ali Združenih Arabskih Emiratov na Srbijo, katere cilj ni več vstop v Evropsko unijo. Tudi na Hrvaškem nihče več ne govori o Evropski uniji. Če gremo sedaj na ulice Šibenika vprašati, kdo je šef Evropske komisije, 90 odstotkov državljanov ne bo znalo odgovoriti na to vprašanje.

Kolikor poznam razmere v Sloveniji, je pri vas podobno. Vaš sociolog Mitja Velikonja je to dobro poimenoval evroza. Evropske evforije ni več. Zdaj se banana države, od Slovenije, Bosne, Srbije … ukvarjajo s konflikti, ki zakrivajo prave interese javnosti.

Vrniva se k volitvam, čas pred njimi je vedno idealen za iskanje notranjih in zunanjih sovražnikov. Ampak skočiva preko luže. Fenomen Trump: kaj nam kaže?
To ni nobena novost. Fenomen Trump smo lahko že videli pri Berlusconiju v Italiji. Trump je ameriška različica Berlusconija. Njegov vzpon dokazuje nekaj podobnega kot brexit. Zanimivo je namreč pogledati strukturo ljudi v Veliki Britaniji, kako so glasovali: 70 odstotkov podpornikov EU-ja je bilo iz Londona oziroma finančnega središča City - torej tisti, ki že tako imajo korist od Unije. Proti je glasoval predvsem delavski razred, ki je doživel vse varčevalne ukrepe, od Margaret Thatcher do Tonyja Blaira.

Beli delavski razred je v ZDA kupil Trumpov populizem. Verjamejo, da bo Trump popeljal ZDA iz krize. Pri tem je potrebno poudariti, da Donald Trump niti slučajno ne predstavlja večje nevarnosti kot Hillary Clinton. Če pride na oblast Trump, ne vemo točno, kaj lahko pričakujemo. Lahko se zgodi vse. Če pride na oblast Hillary Clinton, pa lahko pričakujemo nove vojne, ne samo nadaljevanje bojev v Siriji in Libiji, ampak tudi nadaljevanje tako imenovanega transatlanticizma oziroma ekspanzivno politiko, ki jo bomo čutili tudi v Evropi.

Julian Assange napoveduje razkritje novih elektronskih sporočil Hillary Clinton. Dela Assange v bistvu za Trumpa?
Seveda ji bo škodovalo, ampak vzemite to z vidika Wikileaksa, organizacije, ki zbira tajne informacije in jih objavlja. V trenutku, ko je Assange dobil podatke o Hillary Clinton, je bila njegova odgovornost, da jih tudi objavi. Ameriški establišment, ki je blizu Clintonovi, tudi časnik New York Times, je to izkoristil in Assangea razglasil za ruskega igralca oziroma mu naprtil, da dela za Trumpa. To je klasičen primer javne manipulacije. Škandalozno je, da razkritja Wikileaksa o Hillary Clinton - od tega, kako se je znebila Bernieja Sandersa do spornega načina zbiranja donacij - niso Clintonove izključila iz igre. Assange bo v nekaj tednih objavil nove podatke, ki bi morali še bolj vznemiriti predvolilno dogajanje v ZDA.

Kako pogosto ste v stiku z Assangeom?
Praktično vsak mesec sem pri njem na ekvadorski ambasadi, vmes se tudi slišiva, a raje ne bi razkrival, na kakšen način komunicirava… Junija sem organiziral dogodek v podporo Assangeu, šlo je za četrto obletnico njegovega političnega azila na ekvadorski ambasadi.

V kakšnem stanju je Assange?
Gre za hišni pripor. Ekvadorska ambasada je nasproti Harrodsa, najbolj luksuzne veleblagovnice na svetu, v najbolj prestižnem delu Londona, kjer so parkirani tudi zlati Lamborghiniji.

Assange pet let ni videl sonca, svežega zraka. To seveda pušča psihofizične posledice, vsakič ko ga obiščem, je drugačnega razpoloženja. Sreča v nesreči je, da je uspel ekvadorsko ambasado spremeniti v nekakšen subverzivni štab, kamor vsak dan prihajajo ugledni aktivisti, na primer Noam Chomsky. Če rečem nekoliko filozofsko - Assange uporablja mehanizme sistema proti samemu sistemu. 16 let je kot heker vdiral v Pentagon, zdaj to znanje izkorišča, da se bori proti sistemu. Dokler ima Assange internet, je srečen človek!

Če pride na oblast Hillary Clinton, bodo razmere za Assangea še slabše, tudi v Ekvadorju bodo volitve, ker zdajšnji predsednik ne more več kandidirati. Geopolitične razmere vplivajo na Assangeovo življenje.

Pred tedni ste v Bruslju na zanimivem nastopu skupaj z Varufakisom parafrazirali pastorja Martina Niemöllerja. Kdo bo naslednji?
Vsi smo v podobni situaciji, pasivnost je največji zločin. To je pastor dobro ubesedil … Ne gre samo za Assangea, tu sta še Chelsea Manning, pa Edward Snowden. Vsi, ki sodelujejo z njimi, so potencialne tarče. Pa ne samo oni, pravzaprav so v nevarnosti vsi aktivisti! Vsi, ki uporabljamo internet, od Facebooka, Google Maps do Pokemonov, za seboj puščamo ogromne količine podatkov, ki jih lahko izkoristijo proti nam.

Vi niste na Facebooku?
Za normalno komunikacijo uporabljam običajno elektronsko pošto, za resnejše in politično komuniciranje uporabljam seveda enkripcijo. Tako na računalniku kot na mobilnem telefonu imam aplikaciji Telegram in Signal, ki ju uporablja tudi Edward Snowden. Gre za osebno higieno, zakaj bi telekomunikacijska podjetja, ki imajo sporazume s tajnimi službami - tudi v Sloveniji in na Hrvaškem - vedela za moje osebne stvari?!

Srećko Horvat, večkrat znate v vaših nastopih povedati tudi kakšno šalo … Kako že gre tista, malo povezana tudi z Assangeom, o razliki med mačko in psom?
Mačka ne bi mogla nikoli delati za policijo! Ne gre samo za karakter mačke, ki bi en dan počela nekaj, drugi pa nekaj povsem drugega, ampak tudi za dejstvo, da psi delajo za policijo. Po tej šali sem naknadno odkril - mislim, da mi je to celo rekel Julian Assange - da je Cia delala eksperiment na mačkah, in sicer kako bi lahko iz mačk naredila vohune, a niti Cii to ni uspelo. Če obstaja arhetip pravega subverzivca med živalmi, je to vsekakor mačka.

Ima Assange mačko?
Da, ima, poslala mu jo je njegova družina, ki je na žalost ne more videti in v Franciji živi pod lažno identiteto. Assangeova mačka na ekvadorski ambasadi je vse večja in večja, počasi postaja tiger.

Se kdaj šalite tudi s Slavojem Žižkom? Morda na račun Slovencev?
Najbolje je, da za šale o Slovencih vprašate Slavoja, ne pa, da jih pripoveduje Hrvat oziroma ustaš, kot mi pravi Žižek.

V svoji zadnji knjigi Radikalnost ljubezni proučujete vpliv politične ureditve na ljubezensko življenje. Kaj imata skupnega ljubezen in revolucija?
Veliko več, kot se morda zdi na prvi pogled. Že Engels je rekel, da je pri vsaki radikalni revoluciji potrebna tudi sprememba v intimni sferi. Oktobrska revolucija, od katere mineva 100 let, je prinesla nekatere najbolj radikalne spremembe seksualne zakonodaje, ki jih danes ne bi sprejele niti najbolj progresivne vlade.

Podobno je bilo s francosko revolucijo, ki je na novo osmislila enakopravnost spolov. Vsak večji politični razkol prinese tudi vprašanje emocij, spraševanje o načinu obnašanja drugega proti drugemu, kako poteka formiranje zveze, vprašanje patriarhata …

Danes navkljub nekaterim velikim pretresom nismo prišli do točke, kjer bi se vprašali, kakšne spremembe želimo na področju intimnosti. Danes smo priče poenostavljanju odnosov, to lahko vidimo na Facebooku, kjer se prijateljstva merijo z všečkanjem, pa pri novih aplikacijah kot sta Grindr in Tinder, kjer se izbor ljubezenskega partnerja dogaja na svobodnem tržišču. Radikalno moramo redefinirati pojem ljubezni in najintimnejših odnosov.

Izraelska sociologinja Eva Illouz omenja emocionalni kapitalizem.
Ona to imenuje hladna intimnost. Kapitalistični racionalizem je pronical v najgloblje intimne sfere. Če nimamo partnerja ali z obstoječim nismo zadovoljni, ni nikakršnega problema, tržišče je veliko, bomo že našli nekoga drugega. Poglejmo samo, kako funkcionirajo agencije za zmenke: skozi popolnoma racionalistične algoritme definirajo, kdo bi lahko bil vaš partner.

Računalnik bo obdelal vse specifikacije in vam našel idealnega partnerja. Samo še na zmenek morate priti. Vsakdo, ki se je v življenju vsaj enkrat zaljubil, dobro ve, da stvari ne funkcionirajo tako.

Kako se sploh lahko upremo tem trendom?
Veliko se lahko naučimo iz zgodovine, iz že omenjanih revolucij kot tudi teologije. Predvsem moramo dekonstruirati mit o ljubezni, ki pravi, da obstajata dve različni polovici združeni v eno. Vztrajati moramo pri radikalni različnosti: spoštovati moramo drugo osebo in njeno raznolikost ter ne poskušati vplivati nanjo s svojimi preteklimi ljubezenskimi izkušnjami, praksami, tradicijami in razočaranji. Za to je potrebnega zelo veliko poguma.

Lahko samo solidarnost in ljubezen rešita begunsko krizo?
Morda zveni paradoksalno, ampak s solidarnostjo ne moremo rešiti begunske krize. Ko so pred enim letom begunci potovali tudi čez naše območje, je bila spontana reakcija številnih običajnih državljanov in tudi mene, da smo šli na zagrebški kolodvor in jim prinesli hrano, obleke, da jim pomagamo. A to ni dovolj.

Situacija je podobna, kot jo je v enem izmed svojih tekstov opisal Oscar Wilde, ko je rekel, da če vidite berača na ulici, njegovega problema ne boste rešili, če mu daste evro ali dva, samo trenutno mu boste olajšali življenje. Treba je radikalno spremeniti družbeni sistem na način, da berač ne bo imel razloga za življenje na ulici.

Begunska kriza se žal po mojem mnenju ne more rešiti niti v nekaj naslednjih letih, edina možnost je rešitev geopolitičnih vprašanj. Ta nas vodijo najprej v Sirijo, pa od tam v Katar, Turčijo, Savdsko Arabijo, Združene države Amerike, Francijo, na Kitajsko, v Rusijo, Izrael … Vpletenih je več kot 20 geopolitičnih igralcev, ki imajo konkretne interese v Siriji. Vse skupaj nas pelje naprej v prihodnost, do ameriških volitev, pelje nas naprej v prihodnost v Turčijo, kjer Erdogan še bolj cementira svojo diktaturo …

Kako ocenjujete vlogo in početje turškega predsednika Erdogana?
Je prototip današnjega uspešnega politika, podobno kot Putin ali Orban. Vsi trije so uspeli ukiniti demokracijo, uspeli so ukiniti neodvisne medije, pregnati intelektualce, ki jih ne marajo .... Erdogan je naredil še korak naprej in ustvaril neke vrste vojno diktaturo v Turčiji, kjer seveda še naprej vlada turbo kapitalizem. Podobno kot na Madžarskem in v Rusiji. Imamo kombinacijo radikalnega nacionalizma, diktature in turbo kapitalizma. To je na žalost model za prihodnost Evropske unije. Samo na Madžarsko moramo pogledati in ugotoviti, kaj se približuje tako Hrvaški kot Sloveniji in drugim državam.

Zdi se da ima Erdogan evropske politike popolnoma v šahu.
Evropska zunanja politika niti impotentna ni, saj mora za impotentnost prej vendarle nekaj obstajati. Evropska zunanja politika je preprosto šala, ne obstaja. Imamo situacijo, v kateri izvažamo vojno, potem uvozimo begunce, nadalje veliko denarja izvozimo v Turčijo in od tam nazaj uvozimo turške demokratične standarde. V Nemčiji je zdaj recimo satira praktično prepovedana. Evropska unija je danes popolnoma izgubljena. Tudi če se spomnimo Grčije in odnosa Evropske unije do nje, nam je popolnoma jasno, da tako ne gre.

Pred dvema mesecema sem bi v grškem pristanišču v Pireju. Tam imate grški in kitajski del. Grški del je 20 dni stavkal, medtem je kitajski del delal še z večjo hitrostjo. Razlika je v tem, da v delu pristanišča, ki je v kitajski lasti, grški delavci prejemajo nižje plače, nimajo kolektivne pogodbe niti sindikata … Vse to se je zgodilo zaradi nefunkcionalne notranje, finančne in zunanje politike Evropske unije. S čimer se je eksperimentiralo na evropski periferiji, se je zdaj kot bumerang vrnilo v center Evrope. Če samo pogledamo Hollandovo reformo trga dela, je to točno to, kar je trojka izvedla v Grčiji. Delavske pravice bodo čez nekaj let ukinjene tudi v središču Evropske unije.

So se potem Britanci z brexitom odločili pravilno? Bo Evropska unija razpadla?
Na dan britanskega referenduma sem bil na obisku pri Julianu Assangeu, na mizi smo imeli vse dnevne časopise. Debata v večini njih je bila popolnoma neracionalna, že samo podatek, da je bil dan po referendumu na Googlu v Veliki Britaniji najbolj iskan pojem Evropska unija, pove veliko.

Če vzamemo Veliko Britanijo danes, je izšla iz kapitalizma? Je postala utopična družba, v kateri imajo delavci večje pravice? Ravno nasprotno, še bolj so na muhi globalnega kapitalizma. Ne verjamem v ideje nekaterih levičarjev, da je mogoče pobegniti iz kapitalizma. Razmere bo izkoristila desnica in tako imenovani ekstremni center, na primer Orban.

Potrebujemo radikalni internacionalizem. Če kapital deluje na mednarodnem prizorišču, moramo tudi mi delovati enako. Po vsem svetu.

Kam je izginil kritičen duh s trga Taksim, ko je predvsem leta 2010 več 100.000 Turkov protestiralo proti oblasti? Ne samo Turčija, kje je kritična Evropa, zakaj je ni več na ulicah?
Živeli smo v Clintonovih srečnih 90-ih, ko smo verjeli, da kapitalizem funkcionira, na Balkanu smo verjeli, da smo v obdobju tranzicije in da nas na koncu te poti čaka pošteni kapitalizem. Ugotovili smo, da tudi na zahodu vlada korupcija, da so vojne, begunska kriza … Leta 2011 je vendarle prišlo do protestov po vsem svetu, tudi v Sloveniji. A paradigma se je kmalu spet obrnila, prišlo je do zavesti, da neposredna demokracija ni dovolj. Dan po protestih vprašaš, kaj pa zdaj?

Ustanovile so se nove stranke, na primer Siriza ali Podemos. Zdaj smo v obdobju, ko ugotavljamo, da niso dovolj niti protesti niti nove stranke. Tukaj skušamo zdaj vstopiti z našim gibanjem Diem in povezati tako horizontalno kot vertikalno demokracijo. Angažiramo se tako na lokalni ravni, kjer smo na primer že aktivni v Barceloni, pa tudi na nacionalni ravni: sodelujemo s španskim Podemosom in drugimi strankami. Pozabiti ne smemo niti evropske ravni.

Seznam vaših predavanj, gostovanj, potovanj po svetu je skoraj neverjeten. Kdaj imate sploh čas brati, razmišljati? Stereotipnega filozofa si predstavljamo kot malce odmaknjenega misleca…
Ne bi vam ravno odkrival svojih otokov, se bojim, da bo tja prišlo še več ljudi. Vsake toliko se zgodi, da se za nekaj ur lahko izklopim od sveta. Moja sreča je to, da smo recimo maja in junija snemali veliki dokumentarec z Al Jazeero o Evropi. Imel sem srečo, da sem bil v begunskih kampih v Idomeni in tudi v Džungli v Calaisu. Pogovarjal sem se na štiri oči z Nigelom Faragom v Bruslju ter bil v Romuniji na neki planini na dva tisoč metrih.

Na srečo vsa ta akumulacija izkušenj in bivanje v delu nekega zgodovinskega procesa, ki se nam dogaja pred očmi, omogoča veliko večjo možnost nekega vpogleda v to, kar se zares dogaja, kot pa da to gledate iz nekega akademskega kabineta.

Recimo, ko pridete v Idomeni in vidite, kje je bilo 15 tisoč ljudi, potem pa pridete v Evrotunel pri Calaisu, opazite, da obstaja za to, da so begunce strpali v Calais in kampe pri Solunu, eden in isti razlog. Problem je bil, da begunci preprečujejo prost pretok kapitala in zato so jih umaknili, ker so bile izgube milijonske.

Potem greste v atensko pristanišče Pirej, kjer lahko vidite, da imajo Kitajci interes, da prek Balkana uvedejo svoje poceni proizvode. Tako je bilo tudi Kitajcem v interesu, da se begunci umaknejo.

In vse to so neke stvari, ki jih iz slonokoščenega stolpa esejistike, akademskosti, razmišljanja in premišljanja ne morete razumeti.

Ste se tudi iz tega razloga odpovedali akademski karieri? Mamo kaj skrbi, da niste izbrali klasične poti?
Res je, mamo skrbi. Verjetno zaradi ekvadorske ambasade in še česa, kar počnem. Imel sem možnost poučevati na London School Of Economics in na Filozofski fakulteti v Zagrebu, kar so verjetno tudi sanje večine študentov. Končati študij in se potem ukvarjati z akademskim delom. Sam sem se odločil, da to ni pot, ki bi ji sledil, ker potem ne bi mogel biti na poti. S takim načinom življenja, ki ga je težko opisati, imam veliko večjo možnost vpogleda in refleksa ter tudi svobodo, ki je na nek način brezmejna. Lahko sam sebi določam ritem in lahko objavljam. Sam sebi postavljam teme in nisem nikakor omejen niti z bibliografijo in še čim, kar predpisuje akademsko življenje.

Kar mene zanima, je neka polnost življenja. Iti tja, kjer se stvari dogajajo. Ko je v Grčiji prišla na oblast Siriza, sem si za mesec dni najel stanovanje v Atenah, ko se je zgodil Occupy Wall Street, sem šel tja. Seveda nekatere stvari tudi sami organiziramo in pridemo tudi prej. Ampak vse to ne bi bilo mogoče, če bi bil akademik.

Problem z "akademijo" je na nekem drugem nivoju. Recimo, ko smo mi študirali, je še obstajal nek klasični nemški model idealizma, kjer je bilo znanje na piedestalu, ne kot sredstvo, ampak kot namen. Danes z bolonjsko reformo znanje postaja sredstvo, da bi lahko našli zaposlitev na trgu dela. Vemo pa, da zaposlitev tam ni. Ves ta sistem je popolnoma perverzen, študenti pišejo projekte, da bi potem dobili oceno. Nihče pa jim ne pove, da znanja, ki ga bodo pridobili na fakulteti, ne bodo mogli uporabljati, ker trg dela ne deluje. Na Hrvaškem je nezaposlenost med mladimi 54 odstotna. O čem potem govorimo?

Lahko si predstavljam, da bi delal na univerzi, kjer bi znanje bilo znanje in kjer bi to bila neka utopična skupnost. Danes pa so študenti v veliki godlji. Ne moreš si več privoščiti užitka, ko recimo tri tedne zaprt v stanovanju bereš Nietzscheja ali Schopenhauerja. Danes te vprašajo, kako boš to potem uporabil, ko boš delal v pekarni ali bil skiper.

Kako vam je uspelo tako popularizirati filozofijo? Vaši dogodki z uglednimi svetovnimi gosti so praktično razprodani… Kje je skrivnost uspeha?
Nesmiselno je pripravljati majhne seminarje za deset ljudi. Želim, da ima dogodek vpliv. Ob obletnici političnega azila smo pripravili dogodke v desetih mestih, odziv je bil odličen. Če kapitalizem uporablja medije in druge pristope, da menja razmišljanje ljudi, moramo tehnologijo in moderne pristope izkoristiti tudi mi. Seveda pa ni slučajno, da gostujemo tudi v narodnih gledališčih, ta so namenjena prav temu-javnim razpravam naroda, tako je v Zagrebu, v Beogradu, v Mariboru ... In vse to smo naredili praktično brez proračuna, vsi so delali prostovoljno, od Janisa Varufakisa do Patty Smith.

Kako bi ocenili Janisa Varufakisa?
Janisa poznam od leta 2013, ko smo ga povabili na Subversive festival v Zagreb. Takrat je bil večini še nepoznan ekonomist, objavil je knjigo Globalni minotaver, ki jo je poznal nek ožji krog ljudi. Takrat se je zbližal s Ciprasom in nekaj mesecev kasneje postal tudi finančni minister. Tako da ga poznam iz obdobja pred in med tem, ko je bila Siriza na oblasti in zdaj ko skupaj delujemo v Diemu. In prav to zadnje kaže, kakšen karakter je Janis Varufakis.

Potem, ko je odstopil, bi lahko imel podobno kariero kot Thomas Piketty ali Paul Krugman, po svetu bi lahko predaval za 30 in 50 tisoč evrov, pisal bi knjige in bil potujoči intelektualec. Ampak Janis se je podobno kot jaz in še tisoč ljudi po Evropi odločil, da bo vložil svoj čas, denar ter svoje zasebno življenje v neko popolnoma utopično idejo, da je Evropsko unijo še mogoče rešiti. Mislim, da to veliko pove o njemu. Medtem sva postala prava prijatelja, vidiva se skoraj vsakih nekaj tednov. Ves čas se slišimo tudi zaradi Diema. Popolnoma mu zaupam in mislim, da bo ostal v tem do konca tako kot jaz.

Zakaj ste optimist?
Če na razmere v svetu pogledamo racionalno, od terorističnih napadov do begunske krize, ni nizi enega razloga za optimizem. Kar potrebujemo, je pesimizem intelekta, če parafriziram Gramscija. Toda če se temu pesimizmu prepustimo, ne bomo mogli ničesar spremeniti, potem nimamo razloga, da jutri sploh še vstanemo iz postelje. Morali bi se boriti proti naivnemu optimizmu.

Nedolgo nazaj sem imel dolgo razpravo z Janisom, ko sem v bistvu jaz zagovarjal ta pesimizem intelekta. Janis pa je rekel, da mu vzbuja upanje, ko vidi, kako se družine in pari pozdravljajo na letališčih, ko se znova vidijo. Navkljub vsemu očitno še obstaja neka vrsta humanizma, ljudskosti.

Seveda je problem v tem, da se je kapitalizem pospešil, da imamo številne vojne. In se vrnemo nazaj na staro zgodbo o človeku, ki je človeku volk. Mislim, da imamo vseeno zgodovinsko priložnost, da spremenimo to situacijo.

Kako dolgo se boste še potikali po svetu?
O tem ne razmišljam. Tam, kjer mi je všeč, tam sem. Svet bi bil boljši, če bi ljudje veliko več potovali, če bi srečali begunce, ne pa da o njih samo razmišljajo ali pa še to ne. Doma se počutim tako v Berlinu kot v Parizu, Atenah, Šibeniku. Domače se počutim ne zaradi mest, ampak zaradi ljudi, ki so tam. In če se jutri znajdem v situaciji kot Assange ali Snowden, lahko v 50 mestih po svetu poiščem pomoč. Dokler bo šlo, bo. Mogoče pa zbolim ali me kdo ustreli, ampak to naj pokaže zgodovina.

Bi imeli mačko?
Verjetno bi jo imel spet. Če je s teboj pes, se bojim, da je sumljiv. Ampak mačka ima tudi nek drug problem, če se vrnem na šalo iz začetka pogovora. Mačka pogosto deluje po principu tistih, ki pričakujejo pomoč od socialne države. Ljudje smo za mačke socialna država in ko jim ponudimo zatočišče, hrano in podobno, se mačke ne menijo za nas. In potem, ko ima mačka znova socialni problem, se obrne na socialno državo. Tudi mačke so reakcionarne, za razliko od psa, ki ti bo zvest. Nisem še prepričan, za kateri model naj se odločim.