Ob mednarodnem dnevu človekovih pravic smo za mnenje o stanju človekovih pravic v svetu in pri nas povprašali dr. Petro Roter s katedre za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti FDV.

Mehanizmi lahko omogočajo neposredno varstvo posameznikovih pravic (npr. sodišča - tako nacionalna kot na primer evropsko sodišče za človekove pravice, ki ga poznamo kot strasbourško sodišče) ali posredno. Tako na primer različni odbori v okviru posameznih mednarodnih konvencij prejemajo in študirajo poročila držav o uresničevanju določil posamezne konvencije (torej pravic, zapisanih v dokumentu), opozarjajo države, da mednarodnopravnih določil ne izpolnjujejo v celoti, da so mogoče izboljšave, kaj bi se lahko storilo za boljšo implementacijo človekovih pravic. Čeprav taki mehanizmi pogosto pomagajo posameznikom le posredno, niso nepomembni.

Povedano drugače: za učinkovitost uresničevanja človekovih pravic je treba razumeti celoten sistem, ne samo posameznega dela. Zelo različni akterji, pri čemer ne smemo pozabiti mednarodnih nevladnih organizacij, kot je na primer Amnesty International, imajo določeno vlogo v tem sistemu in le skupna prizadevanja lahko pripomorejo k boljšemu varstvu pravic vsakega posameznika ali skupin.

Kako bi ocenili izvajanje zaščite človekovih pravic, odkar so ZDA začele intenziven boj proti terorizmu? V kolikšni meri boj proti terorizmu dejansko pomeni kratitev človekovih pravic?
V času boja proti terorizmu se je zgodila vrsta zelo zaskrbljujočih premikov v okviru sistema varstva človekovih pravic. Tisto, o čemer najpogosteje beremo in razmišljamo, so grobe kršitve človekovih pravic, npr. glede sodnega varstva, poštenega sojenja v razumnem roku, pravice do zasebnosti ipd., ki jih izvajajo države, ki naj bi bile zgled spoštovanja človekovih

pravic. Še hujše posledice pa ima upravičevanje vseh teh dejanj s strahom pred terorizmom. Terorizem nedvomno je velik problem, a odziv demokratičnih držav daje slutiti, da države nimajo odgovorov, kako ohranjati in izboljševati varstvo pravic in temeljnih svoboščin posameznikov, hkrati pa zagotavljati tudi njihovo varnost. In najpomembneje - kot smo ugotavljali tudi na današnji okrogli mizi s študenti mednarodnih odnosov na fakulteti za družbene vede - obdobje po 11. septembru 2001 je spremenilo vrstni red temeljnih vrednot posameznikov: danes naša temeljna vrednota ni več svoboda, ampak varnost. To posledično veča pričakovanja, da država varnost zagotovi - pogosto se zdi, da za vsako ceno.

Pri oblikovanju vrednot neke družbe imajo ključno vlogo tudi mediji: če pogledamo, kaj naj bi 'se prodajalo', o čem smo nenehno obveščeni - sama sem lani par mesecev spremljala tudi medije v ZDA - bomo hitro ugotovili, da je ključna tema varnost oz. nevarnosti, ki nas ogrožajo tako rekoč na vsakem koraku: če gremo na letalo, če sedemo na vlak, se peljemo s podzemno železnico, gremo v nakupovalni center ali celo v šolo. Danes se tako zastavlja ključno vprašanje: kako zagotavljati varnost IN spoštovati svoboščine, ki so se uveljavljale par stoletij, zelo na hitro pa so lahko - kot spremljamo v času boja proti terorizmu - pozabljene ali vsaj močno omejene.

Katere države so največje kršilke človekovih pravic? Kako se to kaže? Katere so najbolj ogrožene skupine ljudi?
Odviso, katere pravice pogledate. Nevladne organizacije imajo izgrajene mehanizme opozarjanja na kršilke, ki jih zaradi svoje finančne neodvisnosti lahko tudi javno objavljajo.

V Sloveniji je zanimivo, da se posamezniki veliko sklicujejo na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki mu - vsaj na prvi pogled - zaupajo, čeprav so tudi tam sodni postopki zelo dolgotrajni. Skratka: evropske institucije imajo pomembno vlogo v sistemu varstva človekovih pravic, kot sem rekla že na začetku, pa seveda velja, da ima vsak del tega sistema drugačno vlogo in da je potrebno sistem ocenjevati v celoti.