Ker so cene hrane vse višje in je zaradi tega lačnih že več kot sto milijonov prebivalcev, so se svetovni voditelji zbrali v Rimu, kjer bodo skušali rešiti vse bolj pereče težave. Z MMC-ja smo o vzrokih rasti cen in načinih, kako jih zmanjšati, povprašali dr. Aleša Kuharja, asistenta s katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo z Biotehniške fakultete.

Kako posledice globalnega segrevanja, visoke cene nafte in naraščajoče povpraševanje po biogorivih vplivajo na cene hrane?
Od vseh naštetih dejavnikov ima največji neposredni vpliv na cene hrane rast cene nafte, ki se v ceno hrane vgrajuje preko višjih proizvodnih stroškov v kmetijstvu (pogonsko gorivo, gnojila, saj je njihova proizvodnja energetsko zelo intenzivna ...) in naprej preko višjih stroškov v živilskopredelovalni industriji (energija, embalaža, predvsem steklo in pvc, ki so pod velikim vplivom).

Vpliv podnebnih sprememb, kot jih danes razume večina, je po mojem mnenju majhen. Je pa bil nedvomno izrazito velik vpliv podnebnih razmer v prejšnjem letu. Vpliv nihanja podnebnih razmer na pridelek je stalnica v kmetijski proizvodnji in lansko leto je bilo za kmetijstvo v velikih pridelovalkah izrazito neugodno, kar je negativno vplivalo na ponudbo in s tem pospešilo rast cen. Podnebne spremembe so zelo resen problem, ki pa je po mojem mnenju izrazito banaliziran in izrabljen v populistične namene.

Kar se tiče biogoriv, pa je zadeva precej pomembna in neposredno ter na dolgi vpliva na cene kmetijskih surovin - predvsem žit in krmnih rastlin (soja, koruza) ter oljnic. Vpliv na preostale kmetijske surovine pa je posreden preko stroškov krme za živinorejo. Če poenostavim, je problematičen politično spodbujen konflikt med rabo kmetijskih surovin za hrano oziroma za gorivo. Proizvodnja biogoriv po sedanjih tehnologijah (prva generacija) je neučinkovita in izrazito subvencionirana. V ZDA znaša skupna subvencija proizvodnje biogoriv na ekvivalent nafte med 38 in 48 centov.

Na rast cen hrane vplivajo še rastoča svetovna populacija in povečevanje kupne moči svetovnega prebivalstva predvsem na Kitajskem in v Indiji, kar je po mojem mnenju ključni dejavnik, ter reforme kmetijske politike v razvitem svetu (EU in ZDA), ki odpravljajo ukrepe za stabilizacijo trga in s tem intervencijske zaloge, ki so bile v preteklosti pomemben stabilizator cen na svetovni ravni. To je zelo pomembna sprememba.

Torej, če povzamem, dejavniki, ki vplivajo na rast cen hrane, niso kaj prida novi (razen subvencije v biogoriva), so se pa v lanskem letu pojavili skupaj, in to je potenciralo učinke na cene.

Kakšni bi bili najboljši ukrepi, s katerimi bi države zajezile vse višje cene hrane?
V razvitem svetu bolj malo, saj bo trg rešil visoke cene. Treba je zagotoviti ustrezno delovanje trgov in preprečevati tržno koncentracijo in izrabo prevladujočih položajev, ker to omogoča potenciran prenos dražjih surovin na končnega potrošnika. To se v določeni meri dogaja v Sloveniji. Treba je ciljno pomagati socialno ogroženim - ne z višjimi pokojninami in plačami, ampak z neposrednimi socialnimi transferi - to je najučinkoviteje in ne vnaša dodatnih distorzij.

V državah v razvoju in nerazvitih državah pa je treba kmetijstvo ponovno vrniti na prva prioritetna razvojna mesta. Proizvodnja hrane v teh državah je izostala pri razvojnih pospeških, ki so jih bila deležna druga področja gospodarstva in sedaj prebivalci teh držav "plačujejo davek" nerazvitega kmetijstva.

Bo državam na konferenci v Rimu uspelo doseči koristen dogovor ali so tovrstne konference le jalov poskus za reševanje krize, ki pa v resnici ne bodo pomagale in bodo ljudje še naprej stradali?
Aktiviranje svetovne politike na vprašanja, ki so realno predvsem vprašanja najmanj razvitih držav, je že zaznati. Je pa vprašanje, koliko so razvite države sposobne in pripravljene na kratki rok spremeniti temeljno paradigmo razvoja sveta, ki je vedno egocentrična (oz. etnocentrična). Velik dosežek bo že, če bo razviti svet naredil prvi korak in zagotovil nujno pomoč v hrani. Dolgoročne spremembe pa so nekoliko manj verjetne - oz. bodo približek celovitega pristopa, ki bo omogočil prepotreben hiter razvoj kmetijske proizvodnje in predelave hrane v nerazvitih državah sveta.

Cene hrane so se v Sloveniji povečale za 12 odstotkov. Zakaj taka razlika z Evropsko unijo, kjer so cene hrane narasle za približno šest odstotkov? Zakaj prihaja do rasti cen hrane v Evropi, kjer je zalog hrane praviloma dovolj?
Pojasnil je več. Eno je dejstvo, da so cene hrane v Sloveniji v zadnjem desetletju padle za nekaj manj kot deset odstotkov realno (deset odstotkov za inflacijo), v EU.ju pa so v tem obdobju cene hrane sledile inflaciji - kar je običajno in pričakovano v odprtih gospodarstvih. Tako prihaja do konvergence cen, kar je pričakovano v enotnem trgu, zato so rasti pri nas višje. Pomembna determinanta prenosa podražitev surovin na končne cene pa je tržna struktura in stopnja konkurence oz. tržnega boja v verigi. V Sloveniji ugotavljamo, da je prenos podražitev surovin celo več kot 100-odstoten, torej se je podražitev surovin na maloprodajni ceni odrazila v presežni vrednosti. Podoben problem se zdaj kaže tudi v drugih državah EU-ja - konkurenca na ravni trgovine in potencialni učinki na blaginjo porabnika so pod drobnogledom številnih držav EU-ja in sveta (predvsem Avstralija, Kanada).

Brina Tomovič