Druge slovesnosti, ki je zaznamovala smrt ultraortodoksnega rabina Josefa Šaloma Elijašiva, pa preko 300.000. In druga nam morebiti lahko veliko pove o razlogih za prvo.

Najprej o pokojniku, čigar smrt je v Izraelu zbudila veliko več demonstrativne žalosti od pogrebov v Bolgariji ubitih petih turistov. Josef Šalom Elijašiv, rojen leta 1910 v Litvi, preminil pa je v sredo v neki jeruzalemski bolnišnici, je veljal za enega najvplivnejših izraelskih rabinov, čigar vpliv se je raztezal od odločanja v zadevah o zasebnem življenju svojih vernikov do visoke politike. Bil je vodja skupnosti litovskih haredskih Judov, zvesto pa so mu prisluhnile tudi druge judovske sekte.

Predvsem pri ultraortodoksnih Judih je bila njegova beseda zakon, od ustanovitve skrajnodesničarske stranke Jahadut Hatorah (Združeno tora judovsto) leta 1992, čigar duhovni vodja je bil, pa so njegove besede odločale tudi o najvišjih državniških zadevah. Čeprav obrobna, je stranka večkrat po volitvah odigrala vlogo »jezička na tehnici«. Leta 1999 je podprla vstop stranke v koalicijo pod vodstvom Ehuda Baraka, šest let pozneje pa v vlado pod vodstvom Ariela Šarona, kljub temu da je nasprotovala Šaronovemu enostranskemu umiku iz Gaze.
Palestinci in ženske
Spomnimo, poleti 2005 je Izrael umaknil okrog 9.000 nezakonitih naseljencev s tega palestinskega območja, ki ga je nato hermetično zaprl z vojaško zaporo. Elijašiv je umik ultraortodoksnih naseljencev iz Gaze podprl šele potem, ko je v zameno izboril popolno avtonomijo za haredske srednje šole, tudi tiste, v katere vlaga država. V teh šolah sicer ne poučujejo »brezbožnih« tem, kot so matematika, zgodovina in tuji jeziki, zaradi česar mnogi, potem ko jih končajo, ne morejo najti službe na trgu dela in pristanejo na socialni podpori, poroča Jewish Journal.

Elijašiv je precej boleč pečat pustil pri ženskah, saj je bil vse življenje goreč nasprotnik verskih ločitev in se pri tem še posebej močno opiral na dogmo, po kateri judovskega moža ni mogoče siliti, da bi svoji ženi sploh kdaj odobril razvezo poročne zveze. Niti javne prošnje žensk, ki so jih možje zlorabljali telesno in duševno, nikoli niso omilile njegovih prepričanj, je opozorila izraelska feministka Elana Mariles Štokman. Elijašiv je bil tudi zagovornik ločevanja moških in žensk v javnosti, čeprav resda ni (vsaj javno ne) podpiral nasilnih izgredov, ki so se dogajali lani, ko so ultraortodoksni haredski Judje zahtevali zaprtje dekliške šole v nezakoniti naselbini Beit Šemeš. Ali pa takrat, ko so se spopadli s policijo zaradi tabel, ki so v isti naselbini ženskam ukazovale, po kateri strani ulice morajo hoditi, kot poroča Haaretz. In tako dalje brez (srečnega) konca.

Nadlegovanje judovskih žensk je eno, toda nasilje, ki ga vsak dan čutijo palestinski prebivalci Zahodnega brega, pa že nekaj drugega. Ultraortodoksni, nezakoniti naseljenci se redno znašajo nad njimi, Palestinke polivajo z vinom, njihove otroke kamenjajo na poti v šole, uničujejo polja in nasade ter skrunijo pokopališča in mošeje, celo pobijajo in tako naprej – vse zato, da bi jih za vekomaj pregnali z njihove zemlje. Stvari so že tako skrb vzbujajoče, da je celo izraelski generalmajor Avi Mizrahi lani javno opozoril, da naseljenci že tako močno terorizirajo Palestince, da bi to lahko privedlo do izbruha maščevanja.
Grožnja ostaja
Številne zločine zoper Palestince zakrivijo prav pripadniki haredskih Judov. Naseljenci pri svojem početju že desetletja uživajo duhovno podporo svojih rabinov. Res je, da Elijašiv nikoli ni bil tako radikalen kot Mordečaj Elijahu, ki se je javno zavzemal za nediskriminatorno pobijanje civilistov med vojaško operacijo v Gazi, ali pa njegov sin Šmuel Elijahu, ki je predlagal pokol milijona Palestincev. Toda kljub temu so stališča stranke United Torah Judaism, katere duhovni vodja je bil Elijašiv do te srede, povsem jasna: nasprotuje delitvi Jeruzalema in ustanovitvi suverene palestinske države. Že to je dovolj za nezakonite naseljence, ki takšne stvari dojemajo kot opravičilo za teroriziranje Palestincev.

Takšne stvari so morda neopažene v zahodnem svetu, vendar v muslimanskem zagotovo niso. Tudi zato verjetno prihaja do takšnih napadov, kakršen je bil zadnji v Bolgariji. Žrtve niso vedno Izraelci, temveč tudi državljani držav, ki izrazito podpirajo politiko oblasti v Tel Avivu. Izraelski voditelji so svoj prst takoj uperili v Iran in Hezbolah, pa čeprav (še) ni na voljo popolnoma nobenega dokaza o njuni morebitni vpletenosti v napad. Brez špekuliranja o njuni krivdi dovolj pove že to, da so izraelski voditelji morali takoj obtožiti Iran in Hezbolah, da bi s tem že v začetku pometli pod preprogo z vsemi drugimi mogočimi razlagami za napad. Toda obstaja precejšnja verjetnost, da se bodo teroristični napadi zoper Izrael in njegove največje zaveznike dogajali, vse dokler bodo Palestinci žrtve skupinskega izraelskega preganjanja, pobijanja in zatiranja.
Vzrok in posledica?
»Večina zmernih muslimanov je ujeta med istovetenje s Palestinci in jezo na Izrael na eni strani ter željo po mirnem življenju in napredku na drugi,« je opozoril nekdanji singapurski premier Li Kvan Jev na mednarodnem gospodarskem vrhu v Münchnu leta 2002. Njegov muslimanski sosed, malezijski premier Matahtir Mohamed, ki je po 11. septembru 2001 postal eden izmed vodilnih tako imenovanih zmernih glasov, je za Agence-France Presse takoj dodal: »Prepričani smo, da je glavni povod za teroristične napade muslimanov njihova jeza na Izrael. Če naj torej ustavimo terorizem, moramo hitro ustaviti nepravičnost Izraela in njegovo zatiranje palestinskega ljudstva.«

Medtem ko zahodni, predvsem pa izraelski voditelji ob bolgarski tragediji hlinijo nejevero, se zdi resnica vendarle precej jasna – in žalostna. Dokler se bo pogreba verskega skrajneža udeležilo več sto tisoč ljudi, pogrebov tragično ubitih v terorističnem napadu pa le nekaj sto, je to zelo slaba novica za mir na Bližnjem vzhodu. In za varnost izraelskih turistov po svetu.
Erik Valenčič