Od začetka marca so se videli le prek spleta, po 10 tednih pa se je družina pred dnevi znova družila, a negotovost in strah pred fizičnim stikom ostajata. Epidemija je zamajala svet in vsaj za nekaj mesecev močno spremenila naš način življenja, vse bolj je jasno, da bo tudi v prihodnje drugače, kot je bilo.

V Italiji, kjer je umrlo več kot 32.000 ljudi, pri čemer jih je bilo kar 95 odstotkov starejših od 60 let, je bilo življenje več kot dva meseca v celoti paralizirano. Družine so, v strahu za zdravje starejših članov, naredile vse, kar je bilo v njihovi moči, da so čim bolj zmanjšali tveganje za obolenje.

Italijanski stari starši z vnuki preživijo 730 ur na leto oz. skoraj trikrat več kot nemški

Povezanost več generacij je v italijanski kulturi nekaj najbolj naravnega in običajnega. To zgovorno potrjuje tudi podatek, da v povprečju v Italiji stari starši z vnučki preživijo oz. zanje skrbijo 730 ur na leto. Za primerjavo: španski stari starši z vnuki preživijo 576 ur, francoski 360 ur in nemški 288 ur, je leta 2016 pokazala raziskava, ki jo je za Svetovno banko naredil profesor za ekonomsko sociologijo na univerzi v Bologni Marco Albertini. V Italiji je vez med vnuki in starimi starši zelo tesna, pomoč pri vzgoji vnukov je nekaj najbolj običajnega že generacije, delno je povezana tudi z ranljivim gospodarskim statusom države. Babice in dedki pomagajo otrokom brezplačno, da jim ni treba plačevati varušk.

"Za vnuka skrbiva že od majhnega," pravi Paola, nekdanja učiteljica, ki z možem živi v mirni vasici v Emiliji-Romagni na severu države. "Zdaj pa mislim, da se ju bova kar malo bala, ko se bosta spet začela srečevati s svojimi prijatelji." Tveganje je še posebej veliko za njenega moža Maura, ki je sladkorni bolnik. Zdaj se 11-letnika še zadržujeta v krogu družine, a kmalu se bosta znova družila s prijatelji in sošolci. Njuna hči Laura, ki se je ločila od moža, je v veliki meri pri skrbi za otroka odvisna od njune pomoči.

Manjši so otroci, večji delež skrbi pade na ramena babic in dedkov

Februarsko poročilo italijanskega statističnega inštituta je razkrilo, da je v gospodinjstvih, v katerih delata oba starša, otroci pa so stari manj kot pet let, v kar 60 odstotkih glavna skrb za otroke na ramenih starih staršev. V družinah, v katerih so otroci stari med 5 in 10 let, se delež zniža na 47 odstotkov. Za primerjavo: raziskava ameriškega raziskovalnega centra Pew je leta 2015 pokazala, da za vnuke redno skrbi 22 odstotkov starih staršev. Podobno kažejo tudi podatki za Združeno kraljestvo: poročilo londonskega King's Collegea iz leta 2014 je pokazalo, da samo 17 odstotkov britanskih starih staršev za vnuke skrbi najmanj 10 ur na teden.

Razlogi, da so stari starši v Italiji tako pomembni pri vzgoji vnukov, je delno kulturna, pojasnjuje Alessandro Rosina, profesor za demografijo in socialno statistiko na katoliški univerzi v Milanu. Družina je že od nekdaj vezivo oz. lepilo Katoliške cerkve, drugače od individualistične narave protestantskih severnih evropskih držav. Delno pa je njihova vloga tudi posledica gospodarskih razlogov. Italija ima veliko starejših, ki so se v preteklih letih v okviru različnih shem upokojili zelo zgodaj tudi z namenom, da lahko pazijo vnuke. Vlade so to izkoriščale na način, da so se zanašale na družinske mreže, namesto da bi gradile nove vrtce.

Po statističnih podatkih ISTAT-a imajo v italijanskih vrtcih dovolj prostora za le četrtino otrok, starih do tri leta. Od tega jih je le polovica državno financiranih, zato so mogoče različne olajšave glede plačila. "Na jugu Evrope je recipročnost pri pomoči zelo pomembna, tako iz čustvenih kot materialnih razlogov. Mladi odidejo od doma pozneje kot njihovi vrstniki na severu. Če živijo blizu staršev, jim ti lahko pomagajo pri skrbi za otroke, sami pa, ko to potrebujejo, lažje pomagajo ostarelim staršem," pojasnjuje Rosina in dodaja, da je zaradi covida-19 ta sistem zdaj v krizi.

Časi, ko so šle Italijanke v pokoj že pred 40. letom, so že davno mimo

Sistem se je že spreminjal tudi pred pandemijo: upokojitvena starost se je namreč v preteklih 30 letih tudi v Italiji, podobno kot v drugih državah, zviševala in časi, ko so se lahko ženske, zaposlene v javnem sektorju, upokojile celo pred svojim 40. letom, so že dolgo mimo. Zdaj se lahko tako ženske kot moški v Italiji upokojijo pri 67 letih, kar močno omejuje čas, ko se lahko posvečajo svojim vnukom.

Ker gredo njihovi starši v pokoj pozneje, je vse več Italijanov odvisnih od vrtcev, kar pa je tudi finančno breme, ki ga številni v preteklih desetletjih niso imeli, saj so starši pazili njihove otroke. V državnih vrtcih je treba v povprečju na mesec za otroka plačevati med 200 in 500 evrov, v zasebnih vrtcih je številka hitro podvojena.

1200 evrov državne pomoči za plačilo varušk

Šole bodo zaprte najmanj do septembra, in ker družinske mreže zaradi tveganja za širjenje "mirujejo", je na pomoč prišla vlada. Družinam je obljubila enkraten bon v višini 1200 evrov za plačilo varušk, mamam in očetom pa je ponudila 30 dni letnega dopusta, da bodo lahko bolj fleksibilni pri organizaciji življenja v prihodnjih mesecih. Kljub temu bodo v koledarju še vedno obstajale luknje, ki bi jih sicer brez dvoma zapolnili stari starši.

Niccolo, sin Laure Solaro in njenega moža, ki živita in delata v Milanu, starih staršev ni videl dva meseca. "Nisem mogla dovoliti, da bi ju ogrozila zaradi mojih organizacijskih potreb," je pojasnila Laura, ki pa hkrati dodaja, da ne ve, kako se bo znašla v prihodnje, saj njeno delo odvetnice terja vse daljši delavnik. "To je prava nočna mora."

Podatki italijanskega nacionalnega inštituta kažejo, da je bilo 95 odstotkov od 32.700 ljudi, ki so umrli za covidom-19, starejših od 60 let, kar kaže na veliko ranljivost starejših. Na drugi strani so otroci manj dojemljivi za okužbo, v primeru okužbe pa to preživijo lažje, z milejšimi simptomi. Je pa veliko vprašanje njihove vloge pri širjenju novega koronavirusa. Nedavna raziskava žarišč bolezni, ki so jo izvedli na univerzi v Queenslandu, je razkrila, da so bili otroci vir okužbe v manj kot 10 odstotkih primerih bolezni.

Čakajoč na testiranje na protitelesa in cepivo

Ko so marca uvedli karanteno, je Rosella z 9-letno hčerko prišla živet k staršem. Tako je sama lahko še naprej delala, njeni starši pa so pazili na deklico. Zdaj sta se vrnili na svoj dom, s starši pa se videvata le na vrtu, ne v zaprtih prostorih. Načrte za skupne poletne počitnice na Sardiniji so preložili. Čakajo izide testiranja na protitelesa. "To bi nam omogočilo, da bi lahko šli na Sardinijo z vnučko. Mislim, da bi starim staršem to res pomagalo, da bi lažje zadihali." Na drugi strani sta se Paola in Mauro Berardi z začetka zgodbe kljub zavedanju o tveganju odločila, da dvojčka vsak dan popoldne prideta k njima domov. "Moja hči je želela, da sva varna, in ni želela poslati otrok k nama, toda bilo je nemogoče, da bi bila sama z njima cel dan in še delala. Preprosto morala sva pomagati," je dejala Paola.