Salvatore Giuliano, ki domnevno nadzoruje celotno območje sirakuške pokrajine, je ostal na prostosti. Za njim je že dvajset let odsluženega zapora. "Moramo udariti po njem. Bum, pa bo na tleh. Udariti moraš po njem! Bum, pa bo na tleh! Tak ognjemet bo, kot da smo spet v devetdesetih letih," je bilo slišati na enem od posnetkov.

Mafijci so se mu v preteklosti že maščevali: enkrat so ga pretepli, da ima trajno pohabljeno ramo, drugič so mu z bencinom zalili vrata doma in jih zažgali. Zadnja štiri leta živi pod strogim policijskim varstvom v Rimu.

"Kako naj se počuti človek, potem ko je izvedel, da je že pripravljen atentat nanj? Da nekje nanj že čaka avtomobil bomba? Pri čemer pa čutiš odgovornost še za pet drugih ljudi, ki te ves čas spremljajo? Kako – če poznaš posnetke policijskih prisluškovanj, v katerih se mafijski šefi hladnokrvno pogovarjajo o 'pokolu', v katerem naj bi pobili vse?" se sprašuje Borrometi.

"Moje delo je moje življenje"
Na vprašanje, če mora biti zaščita življenja pomembnejša od izvajanja poklica, odgovarja, da ne. "Ne. Moje delo je moje življenje. Na Siciliji smo predolgo čakali, da bo prišel odrešenik in nam rešil deželo. Rešiti pa si jo moramo sami. Z vsakodnevnim delom vsakega od nas. Ne potrebujemo izjemnih posameznikov, a nekdo mora začeti. Ne moremo se samo tolči po prsih, ko govorimo o ubitih sodnikih Giovanniju Falconeju in Paolu Borsellinu. Naložena nam je namreč velika naloga – ta, da izboljšamo svojo sedanjost in prihodnost. Moje življenje bo varno samo z vsakodnevnim delom vseh nas. Ne nameravam se umakniti. Ne morem se umakniti."

Borrometi pravi, da je zgolj novinar. "Vsa ta leta sem si prizadeval samo za eno: da bi opravljal svoje delo. Večkrat sem že povedal, da je država v tem primeru zmagala, saj ji je uspelo prestreči načrt za atentat, in to z najmanjšimi podrobnostmi vred. Toda ne morem misliti samo nase, misliti moram tudi na ljudi, ki me vsak dan spremljajo in bi dali zame življenje. Ko sem prebral stavke, ki si so jih povedali mafijci med seboj in so se tikali tudi ljudi iz mojega spremstva, sem pomislil tudi na njihove družine, na trpljenje mnogih. O poboju so govorili, kot bi bilo to nekaj čisto normalnega, kar slabo mi je," je povedal in dodal, da mafije niso izkoreninili, temveč se je ta samo reorganizirala.

Tako Paolo Borrometi, 35-letni novinar iz očarljivega sicilijanskega mesta Modica, ki zdaj živi pod policijsko zaščito na skrivnem mestu v Rimu. Groženj s smrtjo, ki jih vsak dan dobiva po spletnih omrežjih, ne šteje več. Ko sva ugasnila mikrofon, sva se pogovarjala o picerijah, kinu in najljubših plažah Sicilije – o krajih, skratka, ki so prenevarni, da bi jih moj sogovornik lahko obiskal.