Novico o njegovi smrti je sporočila njegova družina. "Predsednik Jacques Chirac je davi umrl mirno v krogu svoje družine," je potrdil njegov zet Frederic Salat-Baroux.
Po diplomi na univerzi Sciences ter po izobraževanju na Harvardu in Ecole nationale d'administration je začel svojo kariero kot javni uslužbenec, potem pa kmalu vstopil na politični podij. Njegova politična kariera je trajala več kot 40 let, bil je francoski predsednik z drugim najdaljšim stažem. Pred osmimi leti se je po obsodbi zaradi korupcije umaknil iz javnosti, zaradi zdravstvenih težav se je v zadnjih letih redko pojavil v javnosti.
Po vodenju vlade in dolgoletnem županovanju Parizu, župan je bil med letoma 1977 in 1995, je bil leta 1995 z 52,6 odstotka glasov v drugem krogu volitev, v katerem je premagal socialista Lionela Jospina, izvoljen za predsednika. Med njegovim predsedovanjem je Francija uvedla evro in odpravila obvezno služenje vojaškega roka. Njegova gospodarska politika je temeljila na prepričanju o državno usmerjenih vlaganjih, kar je bilo v nasprotju s politiko takratne britanske politike prostega trga. Bil je tudi oster nasprotnik napada na Irak pod vodstvom ZDA leta 2003 in tisti predsednik, ki je priznal vlogo kolaboracionistične francoske vlade pri deportiranju Judov med drugo svetovno vojno. Med daljnosežnimi reformami, ki jih je predlagal, je tudi skrajšanje predsedniškega mandata s sedmih na pet let, kar so volivci potrdili na referendumu leta 2000.
Na predsedniških volitvah leta 2002 je v 2. krogu osvojil 82,2 odstotka glasov in gladko premagal protikandidata Jean-Maria Le Pena. Kljub visoki podpori pa je njegov drugi predsedniški mandat zaznamovala zelo nizka podpora javnosti.
Dve leti pogojne kazni zaradi korupcije
Velik madež na njegovo kariero je padel pred osmimi leti. Leta 2011 so mu sodili zaradi suma korupcije oziroma poneverjanja javnega denarja, ko je bil župan Pariza, in ga obsodili. Sodišče mu je očitalo, da je v 90. letih prejšnjega stoletja med županovanjem 28 privržencem svoje stranke Zbor za republiko (RPR), predhodnice zdajšnje vladajoče Unije za ljudsko gibanje (UMP), priskrbel delovna mesta in jih tako uvrstil na plačilni seznam pariške mestne hiše, čeprav so v resnici delali predvsem za RPR.
Bil je prvi francoski predsednik, proti kateremu je bil po drugi svetovni vojni sprožen sodni postopek, grozilo pa mu je do deset let zapora in kazen do 150.000 evrov. Sodišče ga je 15. decembra 2011 obsodilo na dve leti pogojne kazni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje