Predstavnice feminističnega gibanja Femen so si v zadnjih letih nedvomno naredile ime. Fotografije pregovorno lepih razgaljenih Ukrajink so nedvomno pravi mik za naslovnice in najrazličnejše "fotografije dneva". Se pa ob tem poraja popolnoma legitimno vprašanje, koliko so prsi protestnic zasenčile sporočila njihovih protestov.
Femen je leta 2008, ko ji je bilo komaj 23 let, ustanovila v Ukrajini živeča ruska ekonomistka Anna Hucol, potem ko je slišala že toliko žalostnih zgodb o ukrajinskih dekletih v tujini, da je sklenila, da morajo ženske prevzeti dejavnejšo vlogo v (moško orientirani) družbi. Skupina je začela sprva protestirati proti spolnemu turizmu, a kmalu razširila svoje področje na pravice žensk in državljanske pravice - tako v Ukrajini kot po svetu.

Dvigniti ugled Ukrajine
Značilnost vseh njihovih protestov je, da potekajo zgoraj brez, pa naj si gre za shod proti seksizmu ali verskim ustanovam, proti mednarodnim poročnim agencijam ali pa proti Vladimirju Putinu. Organizacija se opisuje kot "borec proti patriarhiji v svojih treh manifestacijah - spolnemu izkoriščanju žensk, diktatorstvu in religiji", njeni cilji pa naj bi bili "razvoj vodstvenih, intelektualnih in moralnih vrednot mladih žensk v Ukrajini in zgraditi podobo Ukrajine kot države z odličnimi priložnostmi za ženske".
Po lastnih navedbah ima gibanje v Ukrajini okoli 40 aktivistk Femna, drugje po svetu pa okoli sto. Ob tem se Femen ponaša z več 10.000 podporniki - in kar nekaj nasprotniki, tudi policijo, ki jih mora redno odstranjevati, in moralisti, ki se zgražajo nad tovrstnim "ekshibicionizmom", kot mu pravijo.
"Sprva ni nobena razmišljala o golih prsih. Vsaj ne na način, da bi z njimi polnile naslovnice največjih svetovnih medijev," je v nedavnem intervjuju za Slobodno Dalmacijo povedala ena vidnejših predstavnic gibanja, 25-letna študentka ekonomije Aleksandra Ševčenko. "Želeli smo se boriti proti prostituciji. In patriarhalni družbi. Pozneje tudi proti predsedniku Janukoviču, ki je v Ukrajini vpeljal diktaturo. In patriarhu Kirilu I., ki želi v postsovjetskih državah vpeljati svoja pravila."

Aleksandra, plavolasa lepotica, ki je prišla v Kijev na študij z ukrajinskega podeželja, danes pa je eden od obrazov goloprsega gibanja, je svoj do zdaj največji trenutek slave doživela aprila letos, ko je na sejmu v Hannovru skočila pred ruskega predsednika Putina (in nemško kanclerko Angelo Merkel) ter mu v obraz vrgla: "F... the dictator!" ("J... diktatorja!").

Feminizem kot žalitev
Ševčenkova opisuje, kako je bila Ukrajina dolgo popolnoma zaprta, brez feminističnih gibanj, spolne revolucije ali vpliva zahodne popkulture. Po drugi svetovni vojni se je država iz agrikulture popolnoma usmerila v industrializacijo, a družba kakega večjega napredka ni doživela in je v svojem bistvu ostala globoko tradicionalna, razlaga. Ženska je imela v družbi podrejeno vlogo, oče družine je bil moški, nasilje, tepež, posilstva in teroriziranje za družinskimi vrati pa so bili del ukrajinskega vsakdana, o katerem se ni nikdar javno govorilo.
"Feministka" je zvenelo kot skorajda žaljivka, Ukrajinci pa so si jo (in si jo v precejšnji meri še vedno) predstavljajo kot grdobo z brki, ki želi odrezati moškemu penis, kot se je slikovito izrazila ena od članic.

Vzpon spolnega turizma
S padcem železne zavese in neodvisnostjo je Ukrajino zadela velika kriza, veliko žensk pa se je v iskanju boljšega življenja odločilo priseliti se na Zahod. A so tam večinoma končale kot prostitutke. Vsaka četrta prostitutka v Evropski uniji danes je prav Ukrajinka, trgovina z belim blagom in seksindustrija v državi pregovorno lepih žensk cvetita, okuženost z virusom HIV pa je med najhitreje rastočimi v Evropi.

Vsa stvar se je z oranžno revolucijo samo še poslabšala. Odprle so se meje in v Ukrajino so začeli prihajati tuji turisti iskat lepe ženske in poceni seks, saj so predpostavljali, da morajo biti Ukrajinke doma precej cenejše kot v Evropi, razlaga Aleksandra. Posledično je veliko žensk, ne samo prostitutk (po podatkih Femena kar 66 odstotkov mladih Ukrajink), postalo žrtev spolnega turizma, nadlegovanja tujcev na ulicah in nagovarjanja k spolnim storitvam.
Od ene slečene majice ...
Prav zato, ker je Ukrajina dobila sloves "države kurb", so se Ševčenkova, Hucolova in Oksana Šačko odločile ustanoviti gibanje. Sprva so zgolj pisale protestna pisma proti družinskemu nasilju in izzivalno oblečene organizirale shode pod geslom "Ukrajina ni bordel". Brez učinka. Nato pa je nekega dne leta 2010 Oksana slekla svojo majico in pokazala gole prsi. Nemudoma so dobile pozornost. Od takrat dalje so protesti zgoraj brez zaščitni znak gibanja. Provokacija pač privlači pozornost. Najstarejši tržniški trik. In Femen so ga odlično osvojile. Javne razprave zdaj so, a učinka, resnici na ljubo, še vedno ne kaj dosti.
Morda je težava v tem, da se na akcije Femna ne odziva najbolje niti tista skupina, ki naj bi jo gibanje zastopalo in branilo - ženske. Ukrajinke tako ostajajo dokaj ravnodušne do njihovih protestov. Gibanje precej večjo slavo doživlja na Zahodu, kjer jih boste danes videli na podpornih shodih za istospolne poroke v Franciji, za pravice žensk v Tuniziji, proti vladavini Aleksandra Lukašenka v Belorusiji in Recepa Erdogana v Turčiji, proti papežu in Katoliški cerkvi, proti obrezovanju deklic v Afriki, proti posilstvom v Egiptu, proti skrajnim islamističnim režimom in celo proti Euru, ki je lani potekal v Ukrajini. Pa proti presuhim manekenkam na milanskem tednu mode, proti moški prevladi v svetovnem gospodarstvu in proti Silviu Berlusconiju. Femen s tako razpršenimi tarčami malce tudi tvegajo, da se njihovo osrednje sporočilo porazgubi.

Prava drža Femna
Po pravilu se med svojimi protesti nikdar ne smejijo (tu niso, da bi ugajale komurkoli, je za Guardian v nedavnem intervjuju povedala še ena vidnejša predstavnica, Inna Ševčenko) in so dodobra natrenirale prepoznavno držo "Femna": noge narazen, trden položaj, agresivna drža. V svojih vadbenih centrih se na vsak shod pripravljajo s simulacijo policijske agresije, trebušnjaki, sklecami in s kričanjem - med tekom. In, seveda, kako z očmi poiskati najbližjo kamero. Če nihče ne sliši njihovega sporočila, je vse zaman.
Gibanje zagovarja tezo, da so njihovi, čeprav izzivalni, shodi nenasilni, priznavajo pa, da se nekateri njihovi shodi res končajo z razbitimi glavami. Aleksandra poudarja, da s svojim slačenjem razkrivajo pravi obraz naroda - tako jih je, denimo, med shodom za pravice istospolnih v Parizu napadla in - po njihovih besedah - pretepla skupina katoličanov, ti pa se branijo, da so članice, ki so oblečene v nunska oblačila, vzklikale parole "Je*** Cerkev", začele histerično kričati na njih in jih škropiti z razpršilom, kar dokazujejo tudi fotografije s shoda.

Grožnje s smrtjo
"Femenistke" redno dobivajo grožnje s smrtjo in ovadbe zaradi huliganstva, bile naj bi pod stalnim nadzorom tajne službe. V Belorusiji naj bi štiri pripadnice gibanja po protestu proti Lukašenku ugrabili pripadniki ruskega KGB-ja, jih odvlekli v gozd, slekli, jim odrezali lase ter jim z noži pretili, da jih bodo likvidirali.
Kritiki jim očitajo, da so zgolj pozornosti željne provokatorke in da same igrajo na karto seksističnih stereotipov, v povezavi z njihovimi akcijami se uporablja tudi izraz "ekstremizem". Skupino obtožujejo tudi, da novači le mlade, vitke lepotice, a v novi knjigi o Femen je na ogled polno fotografij žensk vseh postav - fotografij, ki jih svetovne fotoagencije niso pokazale, ker so se raje posvetile privlačnim protestnicam.

Inna Ševčenko ob tem kritikom še odgovarja: "Golo žensko telo je bilo vedno instrument patriarhije. Uporabljajo ga v seksindustriji, modni industriji, oglaševalstvu, vedno v rokah moških. Spoznale smo, da je ključno predati golo telo nazaj njegovemu pravemu lastniku - ženskam - in podati novo interpretacijo golote ... Ponosna sem, da danes golih žensk ne vidimo le na naslovnici Playboya, ampak v akciji, jezne, kako izzivajo ljudi."