Džungla v francoskem pristaniškem mestu Calais je eno glavnih taborišč migrantov, ki iščejo svojo srečo v Evropski uniji. Odprli so ga meseca aprila, ko so varnostne sile uničile "staro Džunglo", in je že postalo eno največjih v zahodni Evropi. Tam trenutno živi med 2.000 in 3.000 pribežnikov in beguncev. Večina jih je v Calais prišla iz od vojne razrvanih držav, kot so Sirija, Irak, Afganistan, Sudan, tam pa živijo tudi prebežniki iz Eritreje, Alžirije, Egipta in Jordanije.

Za večino prebivalcev Džungle je vrhunec vsakega dne nočni poskus, da bi se jim uspelo pretihotapiti v Rokavski predor in skozi njega do tako zelo opevanega boljšega življenja v Veliki Britaniji. Ta poskus uspe le redkim, velika večina prebežnikov pa se mora spopasti z novim dnem življenja v umazaniji, med boleznimi in vseprisotno grožnjo nasilja v taborišču, ki je skupaj z italijansko Lampeduso in grškima otokoma Lesbos in Kos postalo glavni simbol evropskega neuspeha, kako se spopasti s priseljevanjem.

Ljudi je preveč, razmere so vse bolj nevzdržne
V Džungli, ki je s svojimi šotori in začasno postavljenimi barakami postala že pravo mesto v malem, je dnevni center, kjer so migrantom na voljo prhe, vsak dan ob 17. uri pa krajevne oblasti prebivalcem Džungle priskrbijo en obrok. Ob približno isti uri delavci, ki jih je najela ena od krajevnih nevladnih organizacij, v taborišču očistijo stranišča. Prostovoljci, ki delajo v taborišču, pravijo, da je število ljudi, ki prihajajo tja, preprosto preveliko in da so razmere vsak dan hujše in vse bolj nevzdržne.

Taborišče Džungla je razdeljeno po etnični pripadnosti. Tam je afganistansko območje, ki ga imenujejo "tržnica", zraven je kurdsko območje, pa sudansko območje. V etiopskem območju je cerkev, v pretežno eritrejskem delu taborišča pa domuje "nočni klub". V taborišču je tudi bolnišnica, kjer od ponedeljka do petka paciente sprejema in pregleduje zdravnik človekoljubne organizacije Zdravniki sveta (Medecins du Monde). Tam je tudi nekaj mošej in približno 20 trgovin.

Pred dvema ali tremi meseci je bilo v Džungli veliko več nasilja in napetosti med etničnimi skupinami, a kot je za Vice news povedal 40-letni prebežnik iz Sudana Nader, so se zadeve v zadnjem času precej umirile. Se pa pojavljajo govorice, da nekateri migranti s preprodajo in raznimi "posli" v Džungli zaslužijo toliko denarja, da so si v središču Calaisa že lahko najeli lastna stanovanja.

Približno 10 odstotkov prebivalcev Džungle predstavljajo ženske, ki pa jih skušajo nastaniti v posebnem delu taborišča, prilagojenem za ženske in otroke, imenovanem Jules Ferry. V tem delu taborišča na robu Džungle, ki je bolj zaščiten, je približno 100 postelj, ki pa so trenutno povsem zasedene. Tu po navadi živijo tudi njegovi najbolj ranljivi prebivalci - žrtve posilstev in spolnega nasilja.

"Učenje pomaga graditi mostove med prebežniki"
Kot vsaka skupnost, ima tudi Džungla svoje izstopajoče posameznike, med njimi je tudi mlad nigerijski poliglot, ki je iz malo več kot nekaj debel zgradil šolo. Ker so številni begunci za azil zaprosili kar v Franciji, so se pripravljeni naučiti jezika države, za katero upajo, da bo postala njihov novi dom, in tako migranti in prebivalci Calaisa v Džungli prostovoljno izobražujejo migrante. Eden glavnih predmetov je seveda francoščina, kjer učenje začnejo z osnovnimi besedami. "Učenje pomaga graditi mostove med nacionalnostmi," je za AP povedala Virginie Tiberghien, ena od 20 prostovoljnih učiteljev. "Ohranja tudi občutek človečnosti v tem kaosu, ki so trenutno njihova življenja," je še dodala.

Vsak dan organizirajo med štiri in šest učnih ur, ki so vse polno zasedene, poleg francoščine pa ponujajo še ure angleščine, risanja in taj čija, učijo pa jih tudi drugih spretnosti, ki jih obvladajo posamezni prostovoljci.

Prebivalci Džungle si poskušajo ustvariti normalno življenje
Prebivalci taborišča vsak dan poskušajo najti preproste načine za druženje in sproščanje, kar jim pomaga ohraniti občutek normalnosti v resnih in pogosto tudi nečloveških razmerah. Tako igrajo nogomet, se družijo ob kakšni pločevinki piva, si skupaj pripravljajo obroke ali pa si pomagajo pri izpolnjevanju prošenj za azil.

Tako se v taborišču, kot je poročal Guardian, sklepajo tudi zanimiva in nepričakovana prijateljstva in zavezništva. Moški, ki je bil še pred mesecem dni član sirske vojske, in begunci, ki so morali Sirijo zapustiti zaradi konflikta, in bi se na domačih tleh sovražili ali pobijali, skupaj načrtujejo protest in sestavljajo prošnjo britanski vladi, naj jih sprejme in jim zagotovi azil.

Vsak večer predstavlja nov poskus prečkati Rokavski preliv
Nad taboriščem pelje avtocesta, kjer francoska policija in žandarji, ki so del francoskih oboroženih sil, zadolženi za javni red in mir, patruljirajo in opazujejo prebivalce Džungle pod njimi. Ob mraku se prebežniki zberejo na poljih ali avtocestah, od koder skušajo prevarati varnostni nadzor okoli Evrotunela - v ograje režejo luknje, plezajo čeznje in se izogibajo varnostnikom - da bi po železniških tirih prišli do predora.

Zadnje dni svojo srečo poskusi približno 150 prebežnikov na noč, kar je precejšen upad glede na številke v začetku meseca, ko se je skušalo skozi predor vsako noč prebiti več kot 2.000 migrantov. Po poročanju upravnika Evrotunela je upad števila prebežnikov posledica strožjih varnostnih ukrepov, ki so jih skupaj sprejele britanske in francoske oblasti. A migranti se ne dajo. "Načrtujemo kot vojaki," je za agencijo Reuters povedal Khan Tarakhil iz Afganistana in dodal: "A na koncu je vse stvar sreče. Lahko ti uspe, ali pa se vrneš v Džunglo in naslednji dan poskusiš znova".