Govorice o ukradenih novorojenčkih v obdobju frankističnega režima (1939-1975) so že dolgo krožile po Pirenejskem polotoku, a prava grozljiva razsežnost zločina, v katerem je državi vestno pomagala španska Katoliška cerkev, se je razkrila šele letos. Po seriji ponavljajočih se lažnivih zgodb o "umrlih novorojenčkih" iz vseh delov Španije so se Španci lotili preverjanja DNK-zapisov staršev in otrok, prekopavajo se grobovi pred desetletji umrlih dojenčkov, krušni starši skesano priznavajo kupovanje otrok, medtem ko ugrabitelji in preprodajalci otrok vztrajno molčijo. Odvetniki "ninjos robados" (ukradeni dojenčki) zatrjujejo, da je bilo v 36 letih režima ugrabljenih kar 300 tisoč otrok!

Na smrtni postelji razkriti zločin
Nova črna plat frankizma se je v vsej svoji grozi razkrila, ko je v bližini Barcelone umiral oče Juana Luisa Morena. Oče mu je na smrtni postelji povedal družinsko in državno skrivnost. Ker z ženo nista mogla imeti otrok, sta odšla v Zaragozo, kjer sta od duhovnika za 200 tisoč pesov (takrat cena stanovanja) kupila Juana Luisa. Skupaj z njim sta šla tudi soseda, ki sta kupila Antonia Barrosa. Fanta, kupljena skupaj, sta odraščala kot dobra prijatelja, kar sta še danes. Po pretresljivi izpovedi sta šla v španske medije in iz vse Španije so začele najprej kapljati, nato pa deževati sila podobne zgodbe.

"Zdrav otrok umrl med testi"
Zgodba okradene matere iz madridskega predmestja Getafeja je podobna tisočim. Manoli Pagador je leta 1971 kot 23-letnica rodila sina, ki je bil na prvi pogled zdrav. Po porodu so dojenčka odpeljali na "rutinske teste". Čez devet ur je prišla strašna novica: "Prišla je redovnica, ki je bila hkrati tudi medicinska sestra v porodnišnici, in me je hladno obvestila, da je moj otrok umrl." Pagadorjevi, ki se je poročila pred kratkim, a je bila iz revne delavske družine, trupla niso pokazali in so ga na hitro pokopali.

"O nunah, zdravnikih in oblasti se ni dvomilo"
"Nisem mogla obtožiti zdravnikov in redovnic laganja. To je bila Francova Španija. Diktatura. Še zdaj Španci neradi sprašujejo in dvomijo o oblasti," obrazloži Pagadorjeva sprejetje smrti. Zdaj je članica skupine, kjer se srečujejo žrtve "ninjos robados", in seveda upa, da bo po 40 letih le spoznala svojega sina. Upanje je realno, saj se je več deset tisoč Špancev odločilo preveriti svoj genski zapis.

Po več mesecih prošenj je BBC končno dobil odgovor predstavnika vlade. Minister za pravosodje Angel Nunez je potrdil, da številka "ukradenih dojenčkov" močno presega prejšnje predstave. "Ne upam si podati številke. Toda po obsegu uradnih preiskav si drznem reči, da ogromno," je redkobeseden Nunez. Odvetniki žrtev podajajo številko 300 tisoč.

Cerkev in zdravstvo orodji režima
Praksa odvzemanja otrok se je vzpostavila že zgodaj po popolni zmagi "caudilla" Franca v španski državljanski vojni (1936-1939). Kot voljna sodelavka je režimu pomagala Katoliška cerkev, katere redovnice in duhovniki so imeli vodilno vlogo v porodnišnicah, bolnišnicah in sirotišnicah. Ravno visok ugled Cerkve in zdravnikov v španski družbi je kriv, da se je o zlorabah molčalo desetletja, še zdaj pa so vpleteni zaviti v molk.

Od ideologije do trgovine
Začetna motivacija za krajo otrok je bila ideološka: politično neprimerni starši, prerevne družine, nezakonski otroci ... Ukradene dojenčke so na začetku predajali "odobrenim" družinam, ki so politično, ekonomsko in versko ustrezale idealom frankizma. Sčasoma se je motivacija za krajo otrok spremenila - s prodajo otrok je v ospredje stopil denar in zločinska praksa se je nadaljevala še globoko v 80. leta.

Eno izmed ugrabiteljskih porodnišnic v Madridu je vodil zdravnik Eduardo Vela, v kliniki San Ramon se je še leta 1981 70 odstotkov otrok rodilo "neznani materi". To je bil pravni termin, s katerim naj bi zavarovali neporočene matere, dejansko pa naj bi to bila krinka za odvzete otroke. Španski časopisi so objavili fotografijo dojenčkovega trupla v hladilnici klinike San Ramon, ki so ga kazali materam v dokaz domnevnih smrti novorojenčkov.

Režim poskrbel za zakonitost
Po naključju je v omenjeni porodnišnici rodila BBC-jeva sodelavka Katya Adler, ki se je kot pacientka lahko dogovorila za sestanek z zdaj zloglasnim dr. Velo. Ostareli in nasmejani zdravnik je novinarko sprejel na svojem domu. Ob razkritju pravega namena obiska Adlerjeve ga je dobra volja minila in je zagrabil železni križ na mizi. Vela ji je s križem v roki dejal: "Vedno sem deloval v Njegovem imenu. Vedno za dobro otrok in za zaščito mater. Dovolj." Vela vse obtožbe zavrača in zatrjuje, da je delal v skladu s takratno zakonodajo.

Okostnjaki iz omare še strašijo
Ob smrti generala Franca leta 1975 in sesutju frankističnega režima so se največje politične stranke strinjale z vsesplošno amnestijo, ki naj bi olajšala prehod v demokracijo. "35 let je minilo od smrti diktatorja ... Očitno imamo še vedno težave iz preteklosti," izpostavlja minister Nunez, ki zagotavlja, da ima socialistična vlada namen razčistiti zadevo.

Vseeno vlada noče prisluhniti društvom žrtev in vzpostaviti državne preiskave, hkrati pa noče omiliti zakonodaje, ki preprečuje izmenjavo DNK-bank, in še vedno ni izpolnila leto dni stare obljube o vzpostavitvi državne baze z DNK-zapisom.

Gospa Pagador se bojuje z demoni izpred 40 let. "Ne moreš si reči: Pozabi, in to je to. Tega ne moreš pozabiti, to te spremlja vse življenje," pripoveduje mati, ki upa, da bo našla sina, ki so ji ga v porodnišnici ugrabili ob rojstvu ob pomoči Cerkve in ob vednosti ter dovoljenju diktatorskega režima.