Za osnutek resolucije, ki obsoja embargo, je glasovalo 187 držav članic Generalne skupščine, tri (ZDA, Izrael, Palau) so glasovale proti, dve (Mikronezija in Maršalovi otoki) pa sta se vzdržali.

Glasovanje o obsodbi Kube je postalo že neke vrste ritual na vsakoletnem zasedanju Generalne skupščine, a kljub vztrajnosti ZDA še niso spremenile odnosa do tega izoliranega komunističnega otoka. Je bilo pa letošnje zasedanje prvo s predsednikom Barackom Obamo, ki je naredil prve korake k otoplitvi odnosov med državama.

Obama razrahljal pas okoli Kube
Administracija predsednika Obame je ukinila nekatere omejitve do Kube, ki jih je adminstracija Georgea Busha še zaostrila, med njimi odpravo omejitev glede potovanj kubanskih priseljencev in njihovih družinskih članov na Kubo ter odpravo omejitev pošiljanja denarja družinskim članom. Julija letos so se ameriški in kubanski diplomati prvič po letu 2003 sestali in razpravljali o problemu priseljevanja s Kube v ZDA.

Embargo od leta 1962, najdaljši v zgodovini
Odnosi med ZDA in Kubo so se zaostrili leta 1960 zaradi nacionalizacije tovarn sladkorja in posesti v ameriški lasti, potem ko je leta 1959 na oblast prišel Fidel Castro in se je začel dolg in zapleten proces družbenih in gospodarskih reform (agrarna reforma, šolska reforma, podržavljenje tovarn in zemlje, obsežen razvoj izobraževanja in socialnega skrbstva). Washington je diplomatske odnose s Kubo zaostril leta 1961, 7. februarja 1962 pa so ZDA uvedle popolno trgovinsko, gospodarsko in finančno blokado in pretrgale vse diplomatske odnose s Kubo.

Leta 1962 je Kuba za pomoč proti morebitni ameriški invaziji zaprosila takratno Sovjetsko zvezo, ki je na otoku namestila rakete z jedrskimi konicami, kar je vodilo v kubansko raketno krizo, ki je še zaostrila odnose med ZDA in Kubo, tako da je takratni predsednik John F. Kennedy leta 1963 uvedel še prepoved potovanja na Kubo.

Trgovinska blokada proti Kubi je bila uzakonjena leta 1992, ob tem pa so Američani zapisali, da bodo sankcije veljale toliko časa, dokler Castrov režim ne bo postal bolj demokratičen in dokler ne bo začel spoštovati človekovih pravic. Leta 1996 so se odnosi med državama še zaostrili, saj je kongres sprejel Helms-Burtonov zakon, ki je ameriškim državljanom prepovedal, da poslujejo s Kubo, in podaljšal prepoved sodelovanja z režimom v Havani, dokler se ta ne bo približal zahtevam Američanov. Leta 1999 je takratni predsednik Bill Clinton malce spremenil zakon z zahtevo, da morajo tudi tuje podružnice ameriških podjetij prekiniti trgovanje s Kubo, dovolil pa je prodajo določenih izdelkov na Kubo.

Z Obamo posvetila svetla luč na koncu tunela?
Blokada, ki še vedno velja, poleg trgovanja Američanom prepoveduje tudi potovanja na Kubo in omejuje količino denarja, ki jo lahko ameriški Kubanci pošiljajo sorodnikom na Kubi. 47-letna trgovinska blokada je najdaljša v zgodovini, nekaterim svetlim točkam navkljub pa stališče ZDA ostaja, da embarga ne bodo dvignili, dokler na Kubi ne bodo jasno vidne politične in družbene spremembe. Gotovo pa je, da je boljše sodelovanje med kubansko in ameriško vlado pokazalo, da na obeh straneh vlada pripravljenost na ureditev odnosov med državama.