Raziskovalec na katedri za obramboslovje na ljubljanski fakulteti za družbene vede pravi, da bo zdajšnja kriza z dobavo ruskega plina evropskim porabnikom zagotovo koristila pospešitvi gradnje plinovodov Severni in Južni tok, saj se oba projekta trenutno spoprijemata z resnimi težavami, Rusija pa želi s sporom poudariti svoj pomen kot ključni dobavitelj energentov Evropski uniji.

Zato je po njegovem mnenju edina realna diverzifikacija mogoča tako, da država ni odvisna samo od enega dobavitelja in enega energenta. Nekatere skandinavske države imajo zato na ključnih objektih in infrastrukturi možnost uporabe dveh različnih energentov.

Glede odvisnosti od Rusije je treba povedati, da ima ta država največje plinske zaloge na svetu, sledijo Iran, Katar in celotno Kaspijsko-srednjeazijsko območje. Zaloge v Severnem morju so glede na količine na šestem mestu, medtem ko je Alžirija, ki se predstavlja kot velika alternativa za Slovenijo, šele na 8. mestu. Drugje večjih zalog še ni odkritih in zato so izbire zelo omejene.

Rusija monopolizirala izvoz plina
Evropa želi zmanjšati odvisnost od ruskega plina, zato je pripravila projekt gradnje plinovoda Nabucco, ki bi potekal od Turčije do Avstrije čez balkanske države. Glede tega projekta ni težava v viru plina, pojasnjuje Grošelj, ampak v tem, da je Rusiji uspelo, z izjemo Azerbajdžana, v Srednji Aziji in Kaspijskem bazenu monopolizirati izvoz plina v Evropo, hkrati pa je te vire začela črpati tudi Kitajska.

Povedano drugače: v tem delu sveta enostavno ni dovolj plina za Nabucco. Edina možnost je, da na ta plinovod priklopimo Iran, to pa je zaradi znanih političnih napetosti trenutno nemogoče. Ideje o kombiniranju Nabucca in Južnega toka uvršča Grošelj v območje znanstvene fantastike, saj je osnovni cilj Gazproma monopolizacija evropskega plinskega trga. Če bi Rusija želela tovrstno sodelovanje, potem bi ratificirala že podpisano Evropsko energetsko listino, ki bo tovrstno sodelovanje sploh omogočila.

Slovenija ni pripravljena na krizo
In v kakšnih težavah bi se lahko zaradi spora znašla Slovenija? Grošelj je pri tem odgovoru kritičen do energetskega načrtovanja v zadnjih 18 letih, za katero je po njegovih besedah zdajšnja kriza pokazala, da je bilo popolnoma napačno, saj na krizo dejansko nismo pripravljeni.

Rezerve, ki jih imamo v Sloveniji so premajhne, predvsem pa ni jasnega državnega načrta ukrepanja, kaj če se pošiljanje plina povsem ustavi. Zdaj, ko so pošiljke iz Rusije ustavljene in je plinovod iz Alžirije zelo obremenjen, nam lahko v teh razmerah že majhna okvara kompresorske postaje prekine dobave v celoti.

To ni trgovsko, ampak geopolitično vprašanje
Še večjo težavo Grošelj vidi v tem, da se v Sloveniji sedanja kriza obravnava kot trgovski oziroma problem industrije plina, vendar sam poudarja, da je bila energija vedno neločljivo povezana z geopolitiko in zato je vloga države pri zagotavljanju energetske varnosti osrednja, medtem ko so različna podjetja samo izvajalci te politike. Energetska politika ni stvar trga nikjer na svetu niti v ZDA.

Povsem jasno je, da tri leta po prvih težavah z ruskim plinom niti EU niti Slovenija nimata jasne in celovite energetske politike. Slovenija bi morala natančno opredeliti, kateri viri so nam dosegljivi in kako bomo uredili dostop do teh virov ter temu primerno prilagoditi svojo zunanjo, gospodarsko in tudi varnostno politiko, svoje razmišljanje končuje Grošelj.

G. V.