"V Savudrijski uvali začasno stanje spoštuje sredinsko pravilo," so škofje povedali na novinarski konferenci na sedežu škofovske konference v Zagrebu, kjer so spomnili, da je Hrvaška za rešitev spora o meji s Slovenijo sprejela mednarodno arbitražo, ki "ne bo odločala zgolj na podlagi mednarodnega prava".

Škofje so se sklicevali na teritorialni status quo in ugotovitve Badinterjeve komisije o nedotakljivosti meja nekdanjih jugoslovanskih republik. Pri razmejitvi na morju so izpostavili, da to zelo jasno ureja "biblija pomorskega prava" - listina ZN-a o pravu morja iz leta 1982, ki jo je ratificiralo 161 držav, med njimi tudi nekdanja Jugoslavija.

Poleg Trdinovega vrha in Piranskega zaliva so omenili tudi nevarnost, da bi Hrvaška ostala brez svojega ozemlja pri urejanju meje z BiH-om v Malostonskem zalivu, s Črno goro v Boki Kotorski in s Srbijo ob Donavi.

Hrvaška še danes ni uresničila nedvomne pravice do ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti meja, ki jih ima vsaka država, kar vzbuja zaskrbljenost pri hrvaških državljanih za pravičnost in mir v tem delu Evrope, so še zapisali hrvaški škofje v izjavi.

Škofje so omenili, da je Hrvaška po drugi svetovni vojni po spornih odločitvah nekdanje jugoslovanske vlade ostala brez velikega dela v vzhodnem Sremu in na skrajnem jugu države, vključno z Boko Kotorsko.

Leta 2004 so hrvaški škofje zahtevali vrnitev gradu Mokrice. Trdili so, da so nekdanje jugoslovanske oblasti namenoma prepustile Mokrice Sloveniji, ko so določili mejo med takratnima federativnima republikama Hrvaško in Slovenijo. Primer so izgubili na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.