Na hrvaški meji z Bosno in Hercegovino, Srbijo ter Črno goro tako rekoč že od osamosvojitve vlada začasen mejni režim.

Tega se zaveda tudi nova hrvaška zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić, ki napoveduje, da bo hrvaška vlada po letih zatišja znova oblikovala državno komisijo za meje. Ob tem je najbolj občutljiva meja Hrvaške s Srbijo, kjer na reki Donavi uradni Zagreb ne zagovarja sredinske črte kot na primer v Piranskem zalivu, temveč katastrski princip.

Nobenega napredka
Državi sta se nazadnje strinjali, da bo za rešitev 325 kilometrov meje potrebna mednarodna arbitraža, vendar konkretnih korakov v tej smeri nista naredili. Enako je glede 22 kilometrov hrvaške meje s Črno goro, ki naj bi jo državi določili s pomočjo Meddržavnega sodišča v Haagu. Začasni mejni režim sta Hrvaška in Črna gora sklenili leta 2002, ko so Hrvati nadzor nad večjim delom zaliva pri Prevlaki prepustili Podgorici in torej tudi tukaj odstopili od zahteve po sredinski črti.

Brez težav ne bo šlo niti pri sporazumu o najdaljši hrvaški zunanji meji, več kot 1000 kilometrov dolgi meji z BiH-om, ki sta ga že leta 1999 podpisala takratna predsednika Franjo Tuđman in Alija Izetbegović, vendar ju parlamenta obeh držav do danes nista ratificirala, kajti Hrvaška bi po tem dogovoru ostala brez vrha polotoka Klek ter otokov Velikega in Malega Školja. Tudi glede te meje v zadnjih letih ni bilo nobenega napredka.