Milanović se je rodil oktobra 1966 v Zagrebu. Končal je pravno fakulteto, kjer je med drugim prejel rektorjevo nagrado. Prvo zaposlitev je dobil na trgovinskem sodišču v Zagrebu, od leta 1993 pa je delal na zunanjem ministrstvu. V SDP je vstopil leta 1999. Leta 2004 je zapustil položaj pomočnika zunanjega ministra in bil imenovan v izvršni odbor SDP-ja, kjer je skrbel za mednarodno sodelovanje. Po smrti dolgoletnega predsednika stranke Ivice Račana je bil leta 2007 izvoljen na čelo stranke. Socialdemokrate je vodil že na parlamentarnih volitvah leta 2007, ko je stranka ostala v opoziciji s 56 poslanci. Kljub porazu na teh volitvah je maja 2008 ostal na čelu stranke. Po zmagi na parlamentarnih volitvah 2011 je prevzel vodenje levosredinske koalicijske vlade. Med drugim je bil svetovalec hrvaške misije pri Evropski uniji in zvezi Nato v Bruslju leta 1996, v Belgiji je končal tudi podiplomski študij prava EU-ja. Govori angleško, rusko in francosko. Je ateist in je poročen z zdravnico Sanjo Musić Milanović, s katero imata dva sinova.
Karamarko je bil rojen maja 1959 v Zadru. Je diplomirani zgodovinar, njegov življenjepis pa najmanj pove o tem, kaj je počel v 80. letih prejšnjega stoletja. Sam zase je dejal, da je bil v nekdanji Jugoslaviji že kot najstnik označen za kleronacionalista in ni imel pravice do potnega lista. Kot vodja volilnega štaba je Stjepanu Mesiću pomagal k zmagi na predsedniških volitvah leta 2000. Nato je v času levosredinske koalicije pokojnega Ivice Račana vodil različne hrvaške obveščevalne službe, kar je s krajšim premorom počel vse do leta 2008. Med letoma 2002 in 2004 se je spustil tudi v poslovne vode, a te po pisanju hrvaških medijev niso ostale najbolj čiste. V visoko politiko ga je znova vrnil Ivo Sanader, ki ga je leta 2008 imenoval za notranjega ministra. Na čelu notranjega ministrstva je ostal tudi v vladi Jadranke Kosor. Letos se je drugič poročil in pred kratkim tretjič postal oče.
3,8 milijona hrvaških volilnih upravičencev se bo v nedeljo odpravilo na parlamentarne volitve, prve po vstopu države v Evropsko unijo. A izid je zelo negotov, zato si ga ne upajo napovedati niti največji strokovnjaki.
Še spomladi se je zmaga na volitvah široko nasmihala opozicijski Hrvaški demokratski zvezi (HDZ) in njeni Domoljubni koaliciji, ki jo vodi Tomislav Karamarko, a je levosredinski vladni koaliciji Hrvaška raste na čelu s Socialdemokratsko stranko (SDP) in njenim premierjem Zoranom Milanovićem uspelo v nekaj mesecih pripeljati volilno tekmo v napet finale.
"Magičnih" 76 poslancev
Čeprav vse predvolilne raziskave kažejo, da bo desna Domoljubna koalicija zelo verjetno relativna zmagovalka, niti levosredinska koalicija Hrvaška raste ni brez možnosti, da si v pogajanjih po volitvah zagotovi najmanj 76 poslancev in državo vodi tudi v prihodnjih štirih letih. Zaostanek v višini šestih in več odstotnih točk je v zadnjih mesecih nadomestila, tako da je izid povsem negotov. Zmagovalca je treba iskati samo med največjima strankama in njihovimi partnerji, saj ankete napovedujejo, da bosta koaliciji dobili približno tri četrtine izmed 151 poslanskih mest.
Po televiziji se nista soočila
Levosredinska vlada je v zadnjem času povlekla vrsto populističnih potez, kot so olajšave posojilojemalcem v švicarskih frankih, odpis dolgov socialno najranljivejšim prebivalcem in božičnice upokojencem. Premier in predsednik SDP-ja Zoran Milanović se je po mnenju številnih volivcev izkazal z odstopom Hrvaške od arbitražnega sporazuma s Slovenijo, pa tudi z ravnanjem med begunsko krizo, ki se je na Hrvaškem začela septembra. V predvolilni tekmi se je osredotočil na predsednika HDZ-ja Karamarka, ki ga je označil za najšibkejši člen Domoljubne koalicije. Karamarko se je - podobno kot v saborskih razpravah - tudi med kampanjo izognil predvolilnemu televizijskemu soočanju z neposrednim tekmecem za premierski položaj.
Milanović je bil po svoji navadi slikovit tudi na zadnji vladni seji pred volitvami, ko se je zahvalil svoji ministrski ekipi. "Čestitam in zahvaljujem se vsem. Zadovoljen sem z vami, bili ste sijajni, pa tudi jaz nisem bil tako slab," je dejal in dodal, da je levosredinska koalicija pripravljena na preverjanje zaupanja volivcev na volitvah. Podpredsednica vlade in zunanja ministrica Vesna Pusić pa je spomnila na mednarodno nagrado, ki jo je Hrvaška dobila prejšnji mesec na srečanju na svetovnem vrhu pobude za odprto oblast v Ciudadu de Mexico. Projekt Banskih dvorov za dostopnost storitev javne uprave državljanom - e-državljan - je bil razglašen za najboljšega v Evropi.
V Milanovićevi vladi se je v štiriletnem mandatu sicer zamenjalo devet ministrov, kar je skoraj polovica kabineta.
Milanović v zadnjih mesecih "pritisnil na plin"
Milanoviću je uspelo šele v zadnjem letu svojega štiriletnega mandata na zeleno vejo spraviti gospodarske kazalnike, v tem času pa je tudi velikokrat pokazal svojo bahavost in prepirljivost. Večkrat je nastopal kot pripadnik elite in številnim Hrvatom njegove metafore niso bile razumljive.
Nasvetov sodelavcev pogosto ni upošteval in ti so ga tudi zapuščali. Tesni sodelavci, s katerimi se je razšel, kot je na primer nekdanji finančni minister Slavko Linić, so mu med drugim očitali pomanjkanje delovnih navad in lenobo. Da zna zavihati rokave, ko gre za politično preživetje, pa je pokazal v zadnjih nekaj mesecih pred volitvami. Postal je odprt do državljanov, s katerimi se druži ob vsaki predvolilni priložnosti. Obenem v kampanji kaže veliko energije in resnično ambicijo, da ostane na čelu vlade. To so značilnosti vodje, ki jih Hrvati cenijo.
Na predvolilnih shodih tudi socialdemokrati vihtijo hrvaške zastave in z gesli poudarjajo svoje domoljubje, ki si ga je do zdaj praviloma lastil HDZ.
Karamarko manj priljubljen kot njegova stranka
Največja opozicijska stranka je dolgo napovedovala svoj gospodarski program, a ga na koncu ni predstavila v pričakovanem obsegu. Obenem se je Karamarko med kampanjo v javnosti večkrat osmešil na področju gospodarstva in zunanje politike. Je pa dodatno zaostril svoja protikomunistična in nacionalistična stališča. Na shodih agresivno poziva k novi domovinski vojni proti "nenarodni oblasti", kot označuje levosredinsko vlado.
Zanimivo je, da čeprav HDZ s svojimi koalicijskimi partnericami v anketah že dve leti uživa podporo največ volivcev, pa je njen voditelj Tomislav Karamarko praviloma na vrhu seznama najmanj priljubljenih politikov. Celo med volivci HDZ-ja jih skoraj tretjina meni, da je Milanović primernejši za premierja kot on. Karamarko namreč velja za eno izmed najbolj protislovnih osebnosti na hrvaškem političnem prizorišču. Z menjavami političnih mentorjev in oportunističnimi stališči je pod vprašaj večkrat postavil lastno politično verodostojnost. Je diplomirani zgodovinar, a več kot polovico svoje delovne dobe je vodil hrvaški policijski oziroma obveščevalni aparat. Precej izkušenj ima tudi v politiki, ne nazadnje se je v tekmo za premierja odpravil kot četrti predsednik HDZ-ja in poslanec. Karamarko ni vešč retorike, je redkobeseden, v javnih nastopih sogovornika le redko gleda v oči. Bolj je vajen delati v ozadju. Ena njegovih prednosti, ki mu jo priznavajo tudi kritiki, so odlične organizacijske sposobnosti.
Bodo odločile manjše stranke?
Profesor na zagrebški fakulteti za politične vede Tihomir Cipek meni, da zagon SDP-ja pred volitvami ni samo posledica predvolilne kampanje, temveč tudi letošnjih pozitivnih gospodarskih kazalnikov. Levosredinska koalicija se lahko pohvali s padanjem brezposelnosti, krepitvijo industrijske proizvodnje in rekordno turistično sezono. Cipek obenem opozarja, da je levica na Hrvaškem "razbita", in spomni, da je tudi vladna Istrska demokratska skupščina (IDS) na volitve šla samostojno. Kot dodaja, bo zato za volilni uspeh koalicije Hrvaška raste ključno, ali bodo manjše stranke levice in leve sredine, kot so Trajnostni razvoj Hrvaške (ORaH), Naprej Hrvaška - Progresivna zveza (NH-PS), Narodna stranka - reformisti (NS-R), uspele preseči petodstotni prag za vstop v parlament.
Proporcionalni volilni sistem
Na Hrvaškem imajo namreč proporcionalni volilni sistem z desetimi volilnimi enotami, v vsaki pa bodo izvolili po 14 poslancev. Glasove preračunavajo v mandate na podlagi d'Hondtovega sistema ter zmagovalcu v vsaki volilni enoti prištejejo glasove list, ki niso presegle volilnega praga. V dveh posebnih volilnih enotah pa volijo tri poslance Hrvatov v tujini in osem poslancev nacionalnih manjšin. Na nedeljskih volitvah bo po 12 letih slovenska manjšina imela svojega kandidata za sabor, Sabino Koželj Horvat.
Glede na napovedi si nobena izmed vodilnih koalicij ne bo zagotovila večine v parlamentu. V Domoljubni koaliciji je osem strank, v Hrvaška raste pa pet. Opcija, ki bo zmagala, pa bo imela več možnosti za pogajanja in razširitev koalicije na potrebnih 76 mandatov. Glede na izide raziskave, ki jo je nekaj dni pred volitvami objavila komercialna Nova TV, za 22 od 140 sedežev v desetih volilnih enotah ni mogoče reči, kateri stranki bodo pripadli.
Udeležba se je na hrvaških parlamentarnih volitvah z več kot 70 odstotki leta 2000 skrčila na manj kot 62 odstotkov leta 2011. Vse več državljanov volitve ne zanimajo, ker so razočarani nad političnimi elitami.
Volišča bodo odprta od 7. do 19. ure, po 21. uri pa bodo znani prvi neuradni izidi.
O predvolilni Hrvaški so govorili tudi v tokratni oddaji Globus. Vabljeni k ogledu!
Milanović se je rodil oktobra 1966 v Zagrebu. Končal je pravno fakulteto, kjer je med drugim prejel rektorjevo nagrado. Prvo zaposlitev je dobil na trgovinskem sodišču v Zagrebu, od leta 1993 pa je delal na zunanjem ministrstvu. V SDP je vstopil leta 1999. Leta 2004 je zapustil položaj pomočnika zunanjega ministra in bil imenovan v izvršni odbor SDP-ja, kjer je skrbel za mednarodno sodelovanje. Po smrti dolgoletnega predsednika stranke Ivice Račana je bil leta 2007 izvoljen na čelo stranke. Socialdemokrate je vodil že na parlamentarnih volitvah leta 2007, ko je stranka ostala v opoziciji s 56 poslanci. Kljub porazu na teh volitvah je maja 2008 ostal na čelu stranke. Po zmagi na parlamentarnih volitvah 2011 je prevzel vodenje levosredinske koalicijske vlade. Med drugim je bil svetovalec hrvaške misije pri Evropski uniji in zvezi Nato v Bruslju leta 1996, v Belgiji je končal tudi podiplomski študij prava EU-ja. Govori angleško, rusko in francosko. Je ateist in je poročen z zdravnico Sanjo Musić Milanović, s katero imata dva sinova.
Karamarko je bil rojen maja 1959 v Zadru. Je diplomirani zgodovinar, njegov življenjepis pa najmanj pove o tem, kaj je počel v 80. letih prejšnjega stoletja. Sam zase je dejal, da je bil v nekdanji Jugoslaviji že kot najstnik označen za kleronacionalista in ni imel pravice do potnega lista. Kot vodja volilnega štaba je Stjepanu Mesiću pomagal k zmagi na predsedniških volitvah leta 2000. Nato je v času levosredinske koalicije pokojnega Ivice Račana vodil različne hrvaške obveščevalne službe, kar je s krajšim premorom počel vse do leta 2008. Med letoma 2002 in 2004 se je spustil tudi v poslovne vode, a te po pisanju hrvaških medijev niso ostale najbolj čiste. V visoko politiko ga je znova vrnil Ivo Sanader, ki ga je leta 2008 imenoval za notranjega ministra. Na čelu notranjega ministrstva je ostal tudi v vladi Jadranke Kosor. Letos se je drugič poročil in pred kratkim tretjič postal oče.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje