Obubožana in nemirna srednjeazijska država je klasična geopolitična prelomnica in je bila zato vedno mamljiv cilj sosedov in velikih sil - pred sovjetskim imperijem si je tukaj namreč zobe polomil že britanski, je v pogovoru za MMC ob 20. obletnici odhoda zadnjega sovjetskega vojaka o Afganistanu dejal vojaški analitik Klemen Grošelj s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

Država meji na nekaj ključnih svetovnih regij, bogatih z energenti, in je svojevrstno križišče oziroma vrata, ki povezujejo Bližnji vzhod, srednjo Azijo in južno Azijo. Kdor bi obvladal ta prostor, bi imel nadzor in možnost izgradnje energetskih poti iz srednje Azije v Indijo oziroma iz Irana in Perzijskega zaliva v Azijo oziroma v Indijo in celo naprej na Kitajsko.

Če je dolgoročni cilj verjetno geostrateške narave, pa sta po mnenju Grošlja kratkoročna cilja oziroma interesa z vidika ZDA in Zahoda preprečitev, da bi država postala vnovično zatočišče skrajnih islamskih skupin, sovražnih ZDA in Zahodu, ter stabilizacija razmer v regiji, saj bi nadaljnje nestanovitno stanje te države lahko resno ogrozilo tako Pakistan kakor tudi srednjo Azijo.

Preveč ideologije v sovjetskem posredovanju
In kje Grošelj vidi razloge za neuspeh sovjetskega posredovanja v Afganistanu? Prvi je bil že sama zasnova posredovanja, ki je bila premalo premišljena, preveč ideološko in premalo vojaško utemeljena. Pomemben, če že ne ključni vzrok za sovjetski poraz pa je bilo dejstvo, da je postal Afganistan bojišče in območje merjenja moči med ZDA in Sovjetsko zvezo.

ZDA so s pomočjo arabskih zalivskih držav, predvsem Savdske Arabije in Pakistana, podpirale mudžahedine, ki so s svojim delovanjem materialno in finančno slabili že tako šibko Sovjetsko zvezo, ki se je tedaj vzporedno z vojno v Afganistanu spopadala s krepitvijo ameriške oboroževalne tekme na evropskem prostoru.

Vojne so si želeli le sovjetski politiki
Sovjetska zveza je vojno izgubila predvsem, ker je bila finančno na kolenih, poleg tega pa tudi sam poseg ni imel prave podpore v tedanji sovjetski javnosti, če o tej sploh lahko govorimo, pravi Grošelj in dodaja, da je bila vojna zaradi žrtev in svoje asimetrične narave še bolj nepriljubljena tudi v samih vojaških krogih, ki si te vojne za razliko od sovjetskih politikov niso želeli.

Tedanja Rdeča armada ni bila pripravljena na vojno, ki jo je čakala, saj je bila klasična evropska množična armada, katere jedro so tvorili naborniki. Poleg tega je bil ves razvojni koncept te vojske utemeljen na vojni v Evropi oziroma na globalnem spopadu z ZDA in Natom, predvsem na nemško-poljski ravnini.

To je imelo za posledico, da se je celoten sistem urjenja in opremljanje te vojske osredotočil na množične oklepno-mehanizirane enote, podprte s topništvom in letalstvom. Vojna v Afganistanu pa je bila od vsega začetka asimetrična, kjer je bila sovjetska tehnološka premoč v ognjeni moči manj pomembna.

Poleg tega je bilo posredovanje ideološko utemeljeno, kar je še okrepilo odpor Afganistancev, predvsem pa je rušilo dotedanji družbeni red, podobno kot zdajšnji poseg najprej ZDA, potem pa tudi Nata, in začelo graditi neke nove, za domačine tuje družbene strukture, pri tem pa se niso menili za obstoječo družbeno deloma plemensko ureditev v Afganistanu in to je bil ključni generator odpora.

Ameriške rakete spremenile potek vojne
Afganistanska taktika je bila predvsem taktika udari in beži (ang. hit and run), posebej intenzivno so napadali zelo ranljive ruske oskrbovalne konvoje. Tedaj samomorilskih napadov niso poznali oziroma to ni bila splošno razširjena taktika. Poleg tega so postavljali zasede, napade na pomembne vojaške in politične cilje sovjetske okupacije, šlo je za klasično gverilsko taktiko bojevanja.

Sovjetska vojska je na drugi strani krenila na pot protigverilskega bojevanja, kjer so se opirali predvsem na svojo tehnično premoč in uporabo bojnih letal ter helikopterjev. To se je delno spremenilo v trenutku, ko so ZDA mudžahedine opremile z raketami stinger, s katerimi so mudžahedini izvajali t. i. protiletalske zasede, kjer so na gorskih vrhovih namestili z njimi opremljene skupine, ter uspešno sestreljevali ruske helikopterje in letala, ko so se ti običajno vračali na svoja letališča.

Običajna sovjetska taktika je temeljila na t. i. začistkah, ko so kopenske sile obkolile sumljivo območje in ga nato ob topniški in letalski podpori prečesale. Pri tem je najbolj trpelo civilno prebivalstvo, kar je povzročilo tudi obsežen eksodus Afganistancev v Pakistan v znana begunska taborišča. Poleg tega pa je bil v Afganistanu zelo dejaven tudi ruski Specnaz oziroma specialne enote, ki so se med mudžahedini zapisale kot učinkovite, neizprosne in brutalne. Tudi sicer je bila ta vojna zelo brutalna in krvava.

V Afganistanu sistem ne deluje že 30 let
Predstavniki ameriških oblasti, ki nameravajo v Afganistan poslati na tisoče dodatnih vojakov, so začeli opozarjati, da bo to veliko težji izziv, kot je Irak, s čimer se strinja tudi Grošelj, saj je bil Irak do leta 2003 sorazmerno delujoča država z razvitimi ključnimi družbenimi sistemi in podsistemi, Afganistan pa na drugi strani teh sistemov nima oziroma ne delujejo že več kot 30 let in zato so se razvile druge oblike družbenega reda, temelječe na plemenih in klanih, medtem ko državnih struktur ni oziroma so domačinom te strukture, ki se zdaj gradijo, tuje ali pa vanje nimajo zaupanja.

Samo bojevanje je zahtevnejše zaradi goratosti dežele in slabe komunikacijske povezanosti ter prehodnosti države, medtem ko ima Irak razvito komunikacijsko mrežo. Taktika uporniškega bojevanja je v Afganistanu vse bolj podobna tisti v Iraku, vse več je npr. samomorilskih napadov. Ključna razlika je v tem, da je usoda Afganistana v veliki meri pogojena z razmerami v plemenskih delih Pakistana, ki jih uradni Islamabad ne nadzoruje, in ti kraji predstavljajo varnostno tveganje tako za Pakistan kakor tudi za Afganistan.

Z drugimi besedami, ureditev razmer v Afganistanu zahteva ureditev oziroma notranjo okrepitev Pakistana, kar pa je težko uresničljiva naloga v okviru zdajšnjega notranjepolitičnega kaosa v tej državi.

Zato bo morala mednarodna skupnost doseči notranjo stabilizacijo vseh sosednjih držav, predvsem pa preprečiti širjenje negativnih vplivov iz Afganistana ter hkrati preprečiti poseganje sosednjih držav in velikih sil v to regijo. S tem bi dosegli izolacijo, ki bi nato postopoma državo umirila in morda privedla do njene dolgoročne stabilizacije, zaključuje Grošelj.

G. V.