Andres Zoran Ivanovič ima v tej državi svojo turistično agencijo, od blizu pa je spremljal tudi bančni zlom Islandije, ko so propadle tri največje banke. Takrat se je o tej najsevernejši evropski državi veliko pisalo, nato pa so novice počasi potihnile, zato se je zdelo, da so se Islandci pobrali na noge in zaživeli kot pred krizo.

Pa je to res? Je Islandija učni primer uspešnega reševanja finančnega sektorja? Kako je kriza vplivala na življenje v državi, na njen odnos do Evropske unije in razmah turizma? O vsem tem in še marsičem v spodnjem pogovoru.

Leta 2008 je Islandija doživela zlom bančnega sektorja, zato je morala za pomoč zaprositi Mednarodni denarni sklad in druge tuje posojilodajalce. Kmalu zatem smo že brali, da si je država opomogla, da dosega gospodarsko rast in da je brezposlenost med najnižjimi v Evropi. Je ta zgodba o "neverjetni Islandiji" prava, ljudje že živijo tako dobro, kot so pred krizo?
Res je leta 2008 islandski bančni sektor doživel zlom, ko so čez noč propadle tri največje banke. Mednarodni denarni sklad ni prišel sam od sebe, bil je izsiljen, saj so Angleži zaprli monetarne dostope do te države,

sočasno pa so bili pritiski na druge države, naj Islandcem denarja ne posodijo, kar je večina tudi ubogala. Tako je prišel Mednarodni denarni sklad v državo. Na spletu in na papirju je bilo videti - kot pomnim, še najbolj oktobra leta 2011 - zgodbo o Islandiji, ki je krizo že prebrodila. Seveda je to zavajanje množic, saj je Mednarodni denarni sklad takrat že potreboval nove "poligone", kot so Španija, Grčija, Madžarska in domnevno tudi Slovenija. Življenje se na Islandiji še vedno ni popravilo, saj vlada

iz leta 2009 do aprila letos ni naredila nič, kar zadeva odpiranja novih delovnih mest, se je pa ves čas ukvarjala z računi spletne banke Icesave v Britaniji in na Nizozemskem ter s pogajanji z Evropsko unijo. Kajpak je to prejšnja vlada delala enostransko, saj bila je na oblasti stranka, ki je tudi edina v državi predlagala vstop v bruseljsko ogrodje, vse druge stranke - kot tudi 70 odstotkov državljanov - pa so še vedno proti.

Kakšno vlogo - "dobrega" ali "slabega" fanta je pri reševanju bankrota Islandije odigral Mednarodni denarni sklad? Se je njegove pomoči upravičeno treba bati, saj te lahko krepko udari po hrbtu, kot to spoznavajo na primer Grki in Ciprčani? Kakšne so islandske izkušnje s to institucijo?

Na Islandiji je v nasprotju z drugimi državami Mednarodni denarni sklad igral drugačno, manj surovo vlogo. Navsezadnje je na nekaterih segmentih naredil oziroma predlagal boljše ukrepe, kot jih je pozneje naredila vlada. Konkretno gre za odpise, ki naj bi bili namenjeni gospodinjstvom. Ti se niso zgodili oziroma so Islandci ubrali pot "110 odstotkov", kar pomeni, da se posameznikom odpiše posojilo do 110 odstotkov glavnice, če je ta že narasla. To sicer ni bil predlog IMF-a, saj je vlada sočasno odpisala miljarde, tudi stotine miljard kron podjetjem - celo tistim, ki ne zaposlujejo, zato je čudnih primerov več kot dovolj.

Se je pa na Islandiji sleherni državljan zavedal nevarnosti rubeža nacionalnih dobrin, kamor sodijo voda, energetika in seveda domnevna nafta v Severnem morju. Bili so protesti, o katerih mediji in tudi svet ni poročal, ravno tako pa so bili to protesti proti IMF-u, ki naj bi delal po "excelovi datoteki", ta pa pri islandskem primeru ni enaka kot za kakšno drugo državo. Gre namreč za specifično deželo s specifičnim bančnim sistemom, brez specifičnih tajkunov. Ti so, kot opažam, narejeni po enakem kalupu, tako na Islandiji kot v Sloveniji, torej gre za kriminal višjega razreda.

Nekdanji premier Geir Haarde je lani postal prvi politični voditelj na svetu, ki so mu sodili zaradi svetovne finančne krize, presodili so, da je odgovoren za finančni zlom države oziroma kriv malomarnosti, ker ni poskrbel za delovanje zaščite finančnega sektorja. Kakšna je njegova usoda in ali je za krizo odgovarjal še kdo - tako politično kot kazensko?
Res je, Haarde je bil obsojen in spoznan za krivega, vendar ne vsega, česar ga je obtožnica bremenila. Po svetu so pisali, da je zaprt, vendar to ni res. Se pa ves čas postavlja vprašanje, zakaj je bil spoznan za krivega le on? Tu so bile med zlomom Islandije še druge figure, ki nosijo politično odgovornost. Torej krivec ni le Haarde iz desne stranke, krivi so tudi levičarji, katerih predsednica stranke je pozneje pobegnila v Afganistan, kjer v okviru ZN-a opravlja neke dolžnosti za pravice žensk. Kriva je tudi njena strankarska naslednica Johanna Sigudadottir, ki je bila v isti vladi ministrica za socialo, pozneje poznana kot predsednica vlade, prva lezbijka. Še več je krivcev, vendar obtožen ni bil nihče, razen Haardeja. No, ne gre pozabiti, da je večji krivec kot Haarde nekdanji predsednik desne stranke Sjalfstadisflokkur, David Oddsson. Ta je v letu islandskega umetnega razcveta držal vse niti, po mandatu pa se je umaknil v Narodno banko Islandije, od koder so ga državljani s protesti napodili. Danes dela kot urednik pri časopisu, nihče pa od njega ni zahteval, da prevzame odgovornost za nastali položaj. Morda ne gre pozabiti, da sta bila oba, tako Oddsson kot Haarde, na nekaterih sestankih Bilderbergov.

So se po zlomu treh največjih bank in hude krize politične elite v državi zamenjale ali v politiki še naprej krožijo stari obrazi, ki ponavljajo enak "izgovor" kot slovenski - "premalo nas je, da bi se pojavili novi ljudje"?
Do neke mere so se politični obrazi zamenjali, vendar iz ozadja še vedno vladajo isti ljudje. To pogosto niti niso ljudje iz politike, temveč iz gospodarstva. Zanimivo, da se na Islandiji ne sliši, kot ste rekli, "premalo nas je, da bi se pojavili novi ljudje". Bolj moti to, da ljudstvo čuti udarce tako pri zdravju kot v denarnici, ob volitvah pa se še vedno odloča za iste stranke, torej tiste, ki so zavozile državo.

Nizozemski in britanski varčevalci so želeli s tožbo od Islandije dobiti nazaj več milijard evrov, ki so jih izgubili z zlomom spletne banke Icesave. Takšno povračilo so Islandci na referendumu že zavrnili. Kako hladni so odnosi z Britanci, o katerih je ob izbruhu vulkana Eyjafjallajokull krožila šala, da so Britanci želeli "cash" (denar), dobili pa so "ash" (pepel)?
"Ash for cash" je dogodek, ki se je zgodil v pravem zgodovinskem času. Morda je ravno Icesave poučna zgodba za slehernega Slovenca, ne le za slovensko vlado. Ta se vsakič znova upogne tujcem - in enako delajo tudi državljani. Tako je povprečen Slovenec brez identitete, ker se ne zavzame za tisto, kar je njegovega. V nasprotnem z nami imajo Islandci zelo visoko raven samozavesti. Preprosto so rekli Britancem, da ima Landsbankinn od 72 do 95 odstotkov dolga v nepremičninah in da jih tako lahko tudi vzamejo. Britanci tega niso hoteli in pozneje se je zgodilo, da smo na dveh referendumih glasovali proti poplačilu teh dolgov. Zavedati se je treba, da je Islandija ravnala po evropskem zakonu, kar se je zavezala že od leta 1993 s pogodbo med EEA (European Economic Area, ki vključuje vse države Evropske unij,e razen Hrvaške, skupaj z Islandijo, Liechtensteinom in Norveško, op. a.). Je pa tudi res, da ta pogodba ne zavezuje bankirjev, da tovorijo denar iz Britanije na Islandijo s privatnimi letali, kot je tudi res, da je takratni predsednik vlade David Oddsson rekel, da tujcem Landsbankinn ne bo izplačala njihovih prihrankov, drugače pa velja za domače varčevalce. Tožba Icesave je bila in sodba se je končala v korist Islandije. Tako je ta otoška država že drugič v zgodovini zmagala v "vojni" z Britanijo. Prvič je bilo to leta 1972, ko so pregnali Britance v ribiški vojni zaradi polenovk. Vendar pa se govori, da Islandija kljub vsemu plačuje Icesave dolžništva, sočasno pa se postavlja vprašanje, na kateri račun se zlivajo sredstva od prodaje nepremičnin Landsbankinn v Britaniji. Teh se je nabralo za 90 odstotkov dolga. Govorim o še eni korupciji.

Ali ob vsem povedanem na Islandiji obstaja še kak dejavnik, ki je očem skrit, a je pomemben za delovanje države?
Zavili ste na vprašanje, ki ga novinarji navadno ne zastavljate. Poglejte. Kot ste tudi sami napisali, je bil leta 2008 na Islandiji finančni zlom. Nihče ne govori, da je šlo za zlom lokalnega monetarnega sistema, v kronski in tuji valuti. Država je morala nase prevzeti veliko breme, saj bank ni pustila propasti. No, to je poduk slovenski vladi, ki bi morala NLB pustiti, naj se rešuje sama. A vendarle. Islandijo rešuje posojilni sistem, ki je indeksiziran in revaloriziran. To pomeni, da ko se v Rusiji podraži moka, se glavnice vseh islandskih kreditov dvignejo. Cene na svetovnem trgu pa se dvigajo mesečno, kar da vedeti, da je vsak mesec višji slehereni indeksiran kredit. To je seveda izredno dobro napajalno sredstvo, s katerim država pokrije svoje stroške kot tudi plače v javni upravi - ter še kaj zraven. Sistem obračunavanja je kajpak nelegalen, a tega si ne upa dosoditi noben sodnik. Zavedajo se namreč, da bi ljudstvo hotelo svoje nazaj in tako bi se zgodila nova bančna kriza. Upam, da ste razumeli, saj gre za precej kompleksno posojilno zgodb

o, ki pa Islandijo postavlja na konja. Torej posojilojemalci smo tisti, ki rešujemo državo, tudi turizem, nikakor pa ne ribe tako kot nekoč, saj kvotarji pakirajo narodno blaginjo v tujini in posledično pogosto denar v državo niti ne pride. Zgodba o islandskem uspehu?

Pred časom je islandsko vlado vodila Johanna Sigurdardottir, prva odkrito homoseksualna premierka na svetu, za Islandijo velja tudi stereotip, da so številke vseh najpomembnejših ljudi zapisane v telefonskem imeniku, da so dosegljivi vsem. So Islandci res tako iskreno tolerantna družba?
Res je. Številke mnogih, skoraj vseh, so zapisane v telefonskem imeniku. Če ne gre drugače, dobiš številko po nekem kanalu in pokličeš določeno osebo. Ni pogojeno, da gre za politika, lahko je to tudi kdo drug, vpliven ali nevpliven. Pač pokličeš, saj vsi ti znani ljudje, ko jih spoznaš, niso nič "višji" od drugih. Bolj je pomembno, kdo med njimi je pošten in kdo ne.

Nedavno se je Islandija znašla v svetovnih novicah tudi zaradi ameriškega žvižgača Edwarda Snowdna, za katerega se je govorilo, da bi mu prav Islandija utegnila ponuditi azil. To se ni zgodilo, ostal je v Moskvi. Kako resna pa se je nova islandska vlada spogledovala s to možnostjo - in ali se še?
Za Snowdna se sicer zbira lokalna peticija, vendar je nova notranja ministrica Hanna Birna Kristjansdottir diplomatsko zavila besedo, da se Snowden ne nahaja v državi, zato posledično ni mogoče sprejeti prošnje za azil. Kajpak ministrica ni hotela ometi, da je na podoben način dobil azil in državljanstvo šahist Bobby Fisher, ko ga je zaradi kršenja embarga v Srbiji preganjala ameriška vlada. Iz tega lahko sklepamo, da je islandska vlada nasedla direktivam ameriške, zato je za Snowdna bolje, če je še nekaj časa v Moskvi, kot da bi prišel v Reykjavik.

Na aprilskih parlamentarnih volitvah sta slavili stranki, ki ne podpirata vstopa države v Evropsko unijo, zato so pogajanja s to povezavo prekinjena. Menite, da so Islandci dokončno pokopali želje po pridružitvi k tej povezavi?
Želje k povezavi z EU-jem? Teh želja ni bilo tako veliko, je pa na Islandiji lobi, ki ima sedež v evropski pisarni, kar plačujete tudi vsi davkoplačevalci Slovenije. Skozi to pisarno se pretakajo ogromni zneski, s katerimi se potuje tudi v Palestino. Posledično je nastalo nekaj delovnih mest in to je to. Kako bi pravzaprav Evropska unija lahko koristila Islandiji? Predvsem posameznikom bi bilo lahko sčasoma bolje zaradi valute, saj so krediti večinoma indeksirani. Podjetja zaradi valute v več kot dveh tretjinah primerov v EU niti ne želijo. So pa številni Islandci proti enostranski prekinitvi pogajanj. Preprosto je zadnja leta veljalo pravilo, da velja pogledati, "kaj je v paketu". Ne vem sicer, zakaj bi dali 200 milj svojega morja nekomu drugemu, če ga lahko obdržijo sami. Energetika je dobrina in je tu poceni, drugače bi bilo v primeru vstopa v EU. V Severnem morju iščejo nafto, torej je država vse prej kot revna, potrebna je le pravilna porazdelitev.

Ribištvo je na Islandiji glavna gospodarska dejavnost in hkrati njihov velik ponos. Kakšno je stanje v tej dejavnosti danes?
Stanje v ribištvu kot ulovu je na Islandiji zelo dobro. Drugače pa je v samem ribiškem sistemu. Leta 1988 so na Islandiji spremenili ribiški sistem in tako prešli na kvote. Te so danes v rokah le nekaj družin. Da bo mera polna, so na Islandiji od začetka kvotnega sistema propadle mnoge vasice, ki so živele zgolj od rib. Preprosto so domači ribiči izgubili ali morali prodati kvoto, novi lastniki pa ribe predelujejo na ladji ali celo v svojih tovarnah v tujini. Če potem situacijo obrnemo, vidimo tudi zrcalno sliko, da niti ne bi bilo škode, če bi kvote razdeljevala Evropska skupnost, saj že tako povprečen Islandec od največje dobrine nima nič. Za nameček je trenutna vlada potrdila zakon o nezvišanju prispevkov za ribolove v morju, kar pomeni, da si bodo iste družine še naprej nemoteno delile milijardne kronske dobičke.

Slovenski portal Izvozno okno, ki velja za najobsežnejšo zbirko informacij o poslovnem okolju v 53 državah, podatkov o Islandiji, trgovinski menjavi s Slovenijo in poslovnih priložnostnih sploh ne daje, kar je verjetno že zgovoren podatek o gospodarskem sodelovanju med državama. So se na islandski trg prebila kakšna slovenska podjetja in kje vi vidite možnosti za morebitno sodelovanje?
Izvozno okno je očitno padlo na izpitu. Na spletni strani poudarjajo, da obnavljajo podatke dvakrat letno. No, zelo čudno, da niso vpisali Droginih izdelkov, svečarskih artiklov, medu in drugega. So pa tu še storitvene priložnosti, ki so jih nekatera podjetja izkoristila. Ne vem sicer, katero slovensko podjetje je to bilo, a dobili so posel v mestu Olafsvik, kjer so polagali mreže, ki zadržujejo krušenje kamnov iz hribov. Tu so tudi gume Sava pa še kaj bi se našlo. Razmere so drugačne kot leta 1988, a takrat, torej še v Jugoslaviji, so ravni poslovanja segala veliko višje kot danes. Konkretno - Metalna je delala elektrarno in še danes srečujem ljudi, ki so bili mariborskim delavcem blizu, vsi po vrsti pa so veljali za odlične. Nauk: odlične delavce in profitna delovna mesta sta pokopali korupcija in politika.

Možnosti za sodelovanje so vedno, vendar je res, da ne na vsakem področju. Konkreten primer: družinsko podjetje iz Dolenjske si je pred leti našlo trg na Islandiji, izdelujejo pa le tekstilne copate in balerinke. Ne gre pozabiti, da je veliko takih podjetjih, ki bi šli na tuji trg z drobnoprodajno ceno, kar je seveda nesprejemljivo. Torej v Sloveniji manjka prva stopnja, in to je izvozna cena. Morda je treba napisati tudi, da v islandskem primeru glede izvoza velja drugačno razmišlanje kot na slovenski strani. Oni to prodajajo s ponosom in sosed je vesel, saj ve, da v ulici nekdo izvaža. 'Dobili bomo devize,' je logično razmišljanje. Vedo, da je njihovo blago dobro in posledično najde kupce v drugih državah. S tem ne mislim reči, da vsi Islandci privoščijo sosedu živo kravo, ni pa rivalstvo na tem področju tako očitno kot v Sloveniji. Slovenski proizvajalec nemalokrat o svojem blagu dvomi, hoče obogateti na hitro in iz posla na koncu niti nič ni. S tem načinom si ne more zagotoviti izvoznega priliva. So pa seveda izjeme, ki z Islandijo delajo tudi 15 let in več. Podjetje Kuki, ki izdeluje pasove za ure, konkretno.

Pred časom so mi pisali iz vladnega urada zaradi izvoza vin. No, dal sem jim nasvet, predlog, kaj in kako, saj alkoholno prodajo in sistem poznam zelo dobro. Glede na majhne količine bi bila Islandija res primeren trg, toda zatakne se pri ceni. Hkrati se postavlja tudi vprašanje, koliko in zakaj so mnoga slovenska vina precenjena.

V teh dneh vsa osrednja Evropa dere na jadransko obalo, Nemci, Poljaki, Čehi, Nizozemci in Italijani se po več ur pražijo na soncu na mejnih prehodih in prometnih ozkih grlih. Kako pa poletje izkoristijo Islandci, kam se odpravijo na počitnice?
Islandci, kot vsa Evropa, na sonce hodijo. Standardno gredo v Španijo, Italijo in na Florido. Na Hrvaško so hodili pred nekaj leti, nato so to ukinili zaradi neprofitne letalske povezave. Tisti, ki ne gredo v tujino, so doma in dopust preživijo nekje v naravi, v počitniških hišah, tudi v kampih, odvisno pač od avanturističnega razpoloženja slehernega posameznika.

Tudi vi na Islandiji delate v turizmu. Ta panoga je pretekla leta dobila vidnejšo vlogo v državnem proračunu in posledično krpa zlom bank. Se motim?
Nič se ne motite. Še pred kratkim Islandci turistov niti niso hoteli imeti. Veljalo je prepričanje, da jim bodo uničili državo in umazali naravo. Na naravo so zelo ponosni, kar se kaže tudi v jeziku in se prenese na identiteto države nasploh. Drugače je v Sloveniji. Na Islandiji imam podjetje Mercury Grail, ki deluje na turistični osnovi organizacije potovanj (spletna stran www.islandija.si). Turizem je dobil v zadnjih letih velik pomen, saj je bilo samo junija letos na Islandiji toliko turistov kot v vsem letu 2003. Preteklo leto je Islandijo obiskalo 640.000 turistov, a se sliši, da pravega turizma ne bo, dokler v državi ne bo tri milijone turistov. Zavedati se moramo, da jih gre zelo veliko zgolj na gejzirje in v Modro laguno, torej od Islandije praktično nimajo nič, saj je našteto le drobec tega, kar država ponuja. Za letos se predvideva, da bo državno mejo prestopilo 900.000 tujcev, vendar bomo točno številko izvedeli januarja.

Po finančni krizi so cene v državi zelo padle, postala je mnogo dostopnejša tudi popotnikom, ki nimajo globokega žepa. Kako draga je država zdaj v turističnem smislu, se jo da vreči v isti koš z že pregovorno dragim življenjem v Skandinaviji, kjer se številni obiskovalci pritožujejo že nad ceno plastenke vode, kaj šele drugih stvari?
Na Islandiji z vodo ni treba varčevati, na potovanju se jo natoči iz slapa. Kar zadeva rednih stroškov, ki jih doživi sleherni turist kjer koli po svetu, pa se je Islandija zelo pocenila. Nekoč je bilo razmerje 1 proti 3, torej je bila na Islandiji trikrat višja plača in tudi trikrat višje cene kot v Sloveniji. Po vstopu Slovenije v evrsko območje in po padcu islandske krone tega razmerja ni več. Da se le izračunati, koliko bi bil danes vreden tolar. Cene v trgovinah s prehrano so enake slovenskim oziroma za malenkost dražje. Odvisno pač, kje se kupuje. Drugače je pri cenovni politiki tekstilnih izdelkov, alkoholnih pijač in cigaret. Vse to je od slovenskih veliko dražje, kot še kaj, česar nisem naštel. Turistično torej Islandija ni več draga, da se jo prenesti s povprečnim žepom, a je res, da se turist od turista razlikuje, torej ni vseeno, če nekdo potuje dva ali 14 dni, kot ni vseeno, ali si izbere hotel srednje kategorije, kmečki turizem ali celo šotor. Vse to kot tudi prevozi vplivajo na končno ceno aranžmaja. Kar mnoge Slovence najbolj moti, je cena, saj ni primerljiva s Hrvaško. A vendarle, Hrvaška ponuja dopust in ležanje na soncu, Islandija pa potovanje, dolgo najmanj 2.500 kilometrov, in tako od 14 prenočitev turisti spijo na vsaj osmih mestih. Govorim seveda o krogu okoli celotne Islandije. Država ponuja tudi storitve za več kategorij turistov, čeprav je res, da Disneylanda ne premore - in se ga tu tudi ne izplača imeti.