Nekdanji italijanski premier je na skupščini vladajoče Demokratske stranke odstopil še z mesta sekretarja stranke, hkrati pa najavil izredni kongres in tudi svojo vnovično sekretarsko kandidaturo, kar pa ni prepričalo njegovih notranjih nasprotnikov.

Še preden je podal svoj odstop, pa je Renzi v govoru ošvrknil znotrajstrankarsko opozicijo: "Hujša od odcepitve je samo še beseda izsiljevanje." Sledila je kritika nasprotnikov njegovih reform, predvsem manjšine, ki zahteva premik v levo in dolg premislek o novi viziji stranke. Razpoka v stranki, ki je vidno zazevala, ko se je del stranke opredelil proti Renzijevi ustavni reformi, se je tako še povečala. Nekdanji premier Massimo D'Alema, nekdanji sekretar Pier Luigi Bersani, predsednik Apulije Michele Emiliano in drugi zdaj obtožujejo Renzija, da je sam "odprl pot njihovi odcepitvi".

V stranki idejno različne struje
Vladajoča Demokratska stranka že od ustanovitve pred desetletjem povezuje idejno precej različne struje: nekdanje komuniste, krščanske demokrate, mlajše liberalce in ekološke levičarje. Notranja demokracija je bila še toliko bolj na preizkušnji v treh letih pod vodstvom Renzija. Nekdanji skavt in sredinski politik je sprva navdušil s svežino in zagnanostjo, kmalu pa sprožil odpor zaradi liberalističnih prijemov, personalizacije stranke in trme.

"Odpadniki" se že spogledujejo z delom opozicijske Italijanske levice. Nekateri analitiki menijo, da jih Renzi ne bo pogrešal. Računal naj bi, da bo stranka brez nekdanjih komunistov in mladih socialistov zanimivejša za sredinske volivce.

Renzi se zavzema za takojšnji kongres stranke, primarne volitve, na katerih bo znova kandidiral, pa si želi že maja, kar kaže na to, kako zelo se mu mudi nazaj v sedlo predsednika stranke in premierja. Še vedno je namreč prepričan, da je nujno potreben v politični igri proti antisistemskemu Gibanju petih zvezd.