Slovenski popotnik in aktivist se je pred kratkim spet mudil v begunskih taboriščih za razseljene prebivalce Darfurja, a tudi tokrat ni mogel govoriti o kakšnem napredku za trajnejši mir. Edino, kar ga veseli, je, da so njegove majhne kamere pognale vsaj nekaj strahu v kosti napadalcev in po njegovem mnenju prispevale k zmanjšanju nasilja v nemirni sudanski pokrajini. Pot ga je zanesla tudi v Somalijo, kjer vlada obup, zaradi česar ljudje zapuščajo državo in Križnar se je pridružil beguncem na poti v Jemen. O njegovi poti, viziji in misiji je spregovoril za MMC.

Vrnili ste se iz Somalije, ki je že dve desetletji v brezvladju, na kar se je mednarodna skupnost počasi že navadila, dokler se v zadnjih letih niso pojavili pirati ali morski razbojniki, ki povzročajo resne preglavice v najprometnejši ožini na svetu. Vi ste jih srečali. Kakšna je njihova plat zgodbe in kakšna je vaša izkušnja z njimi?

Pirati so me povabili v Somalijo iz Džibutija, in sicer z namenom, da mi pokažejo, da ni res, da piratstvo služi predvsem bogatim piratom, ki stanujejo v Londonu, na Azurni obali, v Ameriki, Kanadi, ampak pomaga preživetju otrok po vsej Somaliji, vse do konca določenega klana, na katere so pirati tudi razdeljeni. Vso korist ima in vse dobi od vsake ladje, ki jo ugrabijo. Pirati so ogorčeni, da jih je svet pozabil, da se je svet navadil, da je Somalija pozabljeno smetišče sveta. Ko so dobili pošiljke medicinskih odpadkov iz nemških bolnišnic, se je začel gnev, ki mu ni bilo videti konca. Sam sem posnel cevke in injekcije ter druge pripravke. Še danes se valjajo na somalijskih obalah, pa ne samo tam, tudi v Jemnu na drugi strani ožine Bab El Mandeb. Zamislite si, da začnejo k nam letala iz vse Evrope voziti in odmetavati stare menstrualne vložke ali pa igle narkomanov. Kako bi potem mi gledali na Evropo in svet okoli nas? Hkrati se je dogajalo še nekaj. Dež. Dežja je manj. Zaradi podnebnih sprememb, za katere domačini v Somaliji in ne samo pirati verjamejo, da so produkt udobnega življenja v industrijskih državah, kje se sežiga največ fosilnih goriv in s tem pregreva Zemljo. Torej, prevzeli so te naše teorije glede CO2, naj so resnične ali pa ne. Oni berejo Chomskyja, Terzanija, Kapuscinskega in vidijo, doživljajo kritiko, ki jo mi sami pišemo o sebi, kot resnično. Začelo je tudi primanjkovati rib, to pa zaradi velikih ladij in industrijskega ribištva, ki mu tradicionalni ribiči niso mogli več konkurirati. Te ladje so lovile nezakonito, ker bi za ribolov v somalijskih vodah potrebovale dovoljenje. Ampak ker ni vlade, so to izkoriščali vsi po vrsti in proti vsemu svetu se je začel pojavljati gnev. Imate kmete, ki so ostali brez zelenih površin, imate pastirje, ki so ostali brez svojih krav in kamel, ribiče, ki so ostali brez svojih rib, danes pa mi vidimo v njih demone. Meni so se pokazali kot popolnoma "normalni" ljudje kot pri nas v Evropi, s tem, da imajo to smolo, da smo jih dali na smetišče človeštva. Mislim pa, da to ni samo naključje. Pirati so mi razlagali, da so najprej poskušali Somalijo kupiti, tako kot so poskušali kupiti Jemen. Ampak domačini niso bili za to, ker so ponosni in imajo tradicijo. Somalci se štejejo za potomce ljubezni med kraljem Salomonom in kraljico iz Šabe, Jemenci pa se imajo za potomce Noetovega sina Sema. Stare kulture, ki se jih ne da kupiti. V Somaliji ne cenijo kaj dosti moža, ki ni nikogar ubil. Jaz nisem nikogar ubil in tam nisem bil cenjen zaradi tega. Jaz sem bil cenjen zaradi tega, ker so vedeli, da bom domov prinesel sporočilo, da ga nehajte lomiti za Božjo voljo, naučite se spet spoštovati druge, ne demonizirajte tistih, ki so še vedno v plemenskih skupnostih. Pleme in plemenito imata isti koren.

Berbera, kjer ste bili, je pristaniško mesto v Somalilandu, na ozemlju, ki je že leta 1991 razglasilo neodvisnost, od takrat izvedlo tri volitve in velja za najbolj stabilen ter miren del Somalije. Kako tamkajšnji ljudje, ki še vedno niso dočakali priznanja nobene države, gledajo na rojake, obsojene na življenje v nasilnejših delih?

Vsi svarijo pred Mogadišujem. Pri nas na severu je v redu, ampak ne pojdi na jug, pravijo. Zato nas je večina novinarjev ostala v severnem delu, da se na ta način izognemo fundametalističnim skupinam, ki vedno bolj krepijo svoj vpliv v Somaliji in jo spreminjajo v versko grožnjo vsemu svetu. V Berberi niso tako zelo fanatični, ker ni takega pritiska, da bi postali fanatični. Za Mogadiš in jug pa pravijo, da so domačini prisiljeni iti v fundamentalistične skupine, ker je to edini način, kako se izpostaviti kolonialnim oz., če še smem uporabljati ta izraz, imperialnim silam, zdaj že tudi Kitajski, Indiji, ne samo Ameriki in Evropi. Ljudje vedno vidijo veliko nevarnost v fundamentalizmu, za katerega pravijo, da je v interesu Zahoda, ker ima čisto vest, da ga napade. Tako kot v filmu Avatar. Če vidimo nekaj pod vašimi tlemi, vas moramo narediti za sovražnike. Da vas lahko naredimo za sovražnike, vas moramo demonizirati, in to lahko naredimo, če ste vi neracionalni, fanatični, skratka primitivni. Islamske skrajneže se dela, to verjamejo.

Potovali ste skupaj z begunci, ki bežijo iz Somalije v Jemen, v državo, ki ji napovedujejo podobno usodo kot Somaliji. Kaj jih žene iz ene nemirne države v drugo?

To, da jih silijo v fundamentalistične odrede, potreba po preživetju jih sili čez Rdeče morje, kjer je že tradicionalno srečna Arabija, za Jemen so vso zgodovino govorili, da je to Arabia Felix. Tam so gore in tam, kjer so gore, je voda. Šli bi v Etiopijo, če bi si upali, samo Etiopijci so striktni, tudi mene ne pustijo več nazaj, ker sem enkrat nezakonito prestopil mejo. V Jemnu so malce bolj strpni, čeprav tudi oni delajo dobro z njimi. Mene niso spustili v taborišča somalijskih beguncev, kamor jih je samo lani prišlo 200.000. Zdaj je to že taka množica, za katero resda skrbimo mi, ne jemenska vlada. Jaz sem tudi begunec, bežim pred svetom, ki me je rodil. Begunci smo bolj prilagodljivi, ker se moramo vedno prilagajati na nove razmere. Somalci v jemenskih "cyber caffejih" so mi pripovedovali, da jim ni dobro in da so Arabci rasisti, ki ne marajo črne kože. Ne držijo se besed iz Korana, da nas je Alah ustvaril zato, da se bomo učili drug od drugega. A nikamor ne morejo bežati. V Keniji je tudi kaos in od lani so razmere še slabše. V Jemnu se razmere sicer tudi slabšajo, še posebej po spodletelem poskusu napada na ameriško letalo 1. januarja letos in po izjavi Clintonove, da država predstavlja veliko grožnjo z domnevnimi oporišči islamskih skrajnežev. V dveh dneh so izginili vsi turisti iz Jemna. Jemenci so me prosili, naj doma v Evropi za Božjo voljo povem, da imajo veliko šol islama in izmed njih. Možje imajo res nože, ampak ti sploh niso nabrušeni, in ženskam res gledajo samo oči iz pokrival, ampak so ponosne, ker so lahko pokrite, v nasprotju s Francijo, kjer se morajo za to boriti.

Znova ste obiskali Čad in begunska taborišča ob meji s Sudanom, kamor se je zateklo več sto tisoč ljudi. Dve leti so jih varovali evropski vojaki, ki se zdaj umikajo, kar si želijo tudi čadske oblasti. Kakšne razmere vladajo v teh taboriščih in kaj se je spremenilo, odkar ste bili nazadnje tam? Ali lahko že govorite o spodbudnejših novicah?

Nič ne morem govoriti o spodbudnih novicah. Povsod v taboriščih so se razmere poslabšale in slabšajo se tudi zaradi apatije, ker ne verjamejo, da jih bomo Evropejci rešili in jim pomagali nazaj na svoje domove, kar si najbolj želijo. Kaj si vsi preprosti ljudje želijo? Da bi bili doma, sej nočejo biti vsi popotniki in hoditi naokoli. Ta apatija je še posebej izrazita zdaj, ko ni bilo storjenega nič, kar so obljubljali evropski voditelji od Merklove do Sarkozyja in britanskega premierja. Povsod v taboriščih vlada obup, ker ni videti, kdaj bodo sploh šli domov, vojni pa ni videti konca. Pred 14 dnevi smo bili vsi veseli, ko so prišle novice, da sta se čadski in sudanski predsednik pobotala in obljubila, da ne bosta podpirala upornikov drug proti drugemu. To se ni zgodilo, kot se ni zgodilo nadaljevanje pogajanj med sudansko vlado in uporniškim Gibanjem za pravičnost in enakopravnost (JEM), saj so ti videli, da se za njihovim hrbtom oblasti pogovarjajo z manjšimi uporniškimi skupinami, kar vedno pomeni, da hočejo še bolj razbiti upornike. To strategijo poznamo z juga Sudana, z Nubskih gora in tudi iz Darfurja. Tako so nazadnje kupovali Minija Minavija (op. a. vodja frakcije uporniške Sudanske osvobodilne vojske), ki je danes v Kartumu in je svetovalec sudanskega predsednika, živi v palači, ima lakaje, posebne stražarje, moči pa nobene. Vodja JEM-a Ibrahim Halil, ki je bil tudi dvakrat v Sloveniji, se ni pustil kupiti, ker je vseeno izobražen.

Kakšne so sploh razlike med temi uporniškimi skupinami in ali lahko razdeljeni uporniki sploh dosežejo mir v Darfurju?

Razdeljeni uporniki ne morejo doseči nobenega miru. Ta strategija "Deli in vladaj", ki so jo uporabljali že pri ustvarjanju rimskega imperija, je pri Arabcih v Sudanu prignana do skrajnosti. Oni obvladajo to, poznajo šibkosti afriških ljudi, kako vsakega kupiti, drugače ga ubijejo. Težava darfurskega upora Afričanov proti Arabcem je ravno vodstvo. V Darfurju ni poveljnika, ki bi ga vsi spoštovali ali cenili, ni takega voditelja, mogoče le Sulejman Jamous. Če bi ta mož vodil darfurske upornike, bi dosegli mir. Zakaj on? Zato, ker je humanitarni koordinator. V tej vojni med supersilami, ki se dogaja v Darfurju tako na plečih Arabcev kot Afričanov, kjer najbolj nastradajo otroci in ženske, jih ima on za sveto misijo braniti in jim pomagati. Jaz sem bil z njim na terenu, on je bil pri nas dva meseca, vendar ga nihče ne podpre, kot da ne bi želeli miru v Darfurju. Kot da morajo biti, ampak daleč od nas, žrtve in kreganje, da se svet čisti kot telo, ki se čisti v puberteti skozi mozolje.

V Darfur ste odnesli miniaturne kamere in tudi te kamere so po vaših besedah zaslužne za zmanjšanje napadov v zadnjem letu. Ali lahko rečemo, da so vaše kamere naredile tisto, kar ni uspelo mirovni misiji?

Hm. Ja, to ne smem reči, čeprav bi si želel. Ampak vidim, da je učinek večji kot pri tistih vojakih, ki so zabarikadirani v bunkerjih skoraj pod zemljo, v kasarnah, ki so praktično tako zaščitene, da jim nihče ne more do živega. Videl sem vojake Afriške unije, vedno so bili v oklepnikih, kje jim nihče ne more do živega, ampak oni tudi ne morejo ničesar narediti za ljudi. Sej se sploh ne izpostavljajo. Zakaj bi tam en vojak padel, ki je tja prišel zaradi denarja in ne zaradi svojega srca, da bi bil plemenit, da bi bil don Kihot, ki brani otroke in ženske? Mislim, da je to dolžnost vsakega moškega. S kamerami pa je ta fenomen, da v muslimanski kulturi obstaja strah pred fotografiranjem, saj je Mohamed prepovedal čaščenje zunanjih podob. To je bila na začetku ovira pri kamerah, saj jih niso hoteli uporabljati. Ampak zdaj so dojeli, predvsem ženske, da obstaja na strani napadalcev strašen strah, da bodo posneti. Če bo posnet pri posilstvu, je konec njegovega klana, ne samo družine, posilstvo je namreč v islamu še huje kaznovano kot v krščanstvu. In kamere strašijo, to je prvo, kar smo opazili. Strah jih je, da bodo fotografirani pri najbolj sramotnem opravilu, kar si ga lahko človeška duša zamisli - posiljevanju žensk in otrok.

Kje so oz. ali bodo objavljeni posnetki teh kamer?

Dali so nam, kar so posneli od aprila lani. Težava je pri pošiljanju, ker je potrebna satelitska zveza. Težko je to spraviti v eter, do medijev. Taka satelitska zveza stane zelo veliko, upal sem, da bodo to podprli Hollywood, Evropska unija ali pa tudi Slovenija, ampak to se za zdaj ni zgodilo. Za zdaj se to zbira na trdih diskih in že to predstavlja določen strah, da bi to končalo v Haagu.

So to posnetki s pomembnimi dokazi o zločinih?

Da. Nas so svarili z različnih koncev sveta, da bodo lahko ti posnetki zlorabljeni, da bi se lahko montiralo. Slišal sem celo, da jih bodo zlorabljali za izživljanje na internetu, sploh posilstva, ampak sam verjamem, da je, če bodo pravilno distribuirani, to tisto, kar lahko reši vsa križna žarišča. Tudi Palestino in Izrael je treba opremiti s tem. Povejmo vso resnico.

V Sudanu bo prihodnje leto referendum, na katerem se bo jug odločal o odcepitvi od severa, in vsi pričakujejo, da se bo to tudi zgodilo. Vlada v Kartumu je obljubila, da bo spoštovala odločitev, a največja težava bo razmejitev. Med spornimi ozemlji so tudi Nubske gore in "vaši" Nube, ki so hudo trpeli med vojno. Kako vi vidite prihodnost usode tega sudanskega vprašanja?

Zelo bom navdušen, če bo res sploh prišlo do referenduma. Jaz verjamem, da bo ta arabska vlada naredila vse, da bi preprečila ta referendum. Jug je enoglasen, da se želi odcepiti od Arabcev, saj jim ne zaupajo, tako kot nam Evropejcem ni mogoče zaupati. Mi smo namazani z vsemi žavbami. Če sklepamo dogovore z drugače verujočimi in mislečimi, se tega ne držimo. Arabci so prav tako v zgodovini poznani po tem, da se niso držali dogovorov, zato se bojim, da bo nova vojna. Iz Nubskih gora prihajajo sporočila prijateljev, da naj pričakujemo najhujše. Julie Flint, ki je z Alexom de Waalo najbolj zaslužna aktivistka za relativen mir v gorah, je dejala tako. Vlada kopiči sile, oborožuje svoje ljudi in po tistem mirovnem dogovoru, ki so ga sponzorirali Američani, gre 60 odstotkov administracije v Nubskih gorah v roke Arabcev. To pomeni, da je vsega konec, da bodo poskušali arabizirati Nube. Tudi če bo referendum in če se jug odcepi, bodo Nube prišli pod sever. Tam zdaj vlada totalna depresija, krivi pa so Američani, ker so se tako pogajali.

Pravite, da ljudje umirajo in bežijo zaradi pomanjkanja padavin in širjenja puščav, za kar naj bi bil kriv Zahod, ki je s svojim načinom življenja vplival na segrevanje ozračja. Eno izmed poročil človekoljubne organizacije Oxfam pravi, da so prav afriški pastirji in poljedelci ključ do prilagajanja podnebnim spremembam v tem okolju, kjer živijo že tisoče let, a njihova vednost ne pride do izraza zaradi odrinjenosti na rob političnega dogajanja. Kako dolgo bo še tako?

Dokler se nam v razvitem svetu ne bo posvetilo, da moramo iskati sožitje z naravo in ljudstvi, ki še zmeraj živijo v sožitju z naravo. Že od Grkov in Mezpotamcev, katerih dediči smo, pobijamo vsa ljudstva, ki so še povezana z naravo, in hkrati vse naravno. Mi smo rak planeta, mi smo peronospora. Ta naša kultura se mogoče zdajle malce prebuja, pred kratkim je imela najboljše obdobje v dobi new age, ko smo se začeli zanimati za šamanizem, animizem. To pomeni, da smo povsod videli dušo, na nov način smo videli drevesa, ne samo kot hlode, ampak kot žive entitete, ki nam pomagajo dihati. Počasi smo se začeli zavedati, ampak potem je prišel 11. september in zdaj smo vsi spet prestrašeni. Zato je nujen nov duhovni preporod na Zahodu, duhovni preporod najbolj razvitih držav bo omogočil tem ljudem, da bodo lahko izrazili, kar hočejo izraziti. Oni lahko živijo brez vsega, ničesar ne potrebujejo, ampak ker naša civilizacija potrebuje sužnje, mora vse te ljudi prikazati kot ničvredne.

Ampak oni naj bi se bolj kot od Zahoda počutili odrinjene na rob od lastne politike.

Afriški politiki so v glavnem vsi študirali pri nas in so se nalezli nihilizma in darvinizma. Tiste najbolj primitivne oblike darvinizma, ki ne išče sožitja z naravo, ampak pravi, da samo močnejši in spretnejši preživijo. Afriške elite so najslabši "poden", kar ga je kdaj svet rodil. To so elite, ki niso spoštovane ne na Zahodu, kjer so študirali, ne doma. Zato so povsem odtrgani in se jim od sovraštva meša. Oni vidijo samo eno pot, in to je grabljenje za sebe in samo za sebe. Uživanje samo v materialnih stvareh. Nič več plemensko, plemenito, nič več "žlahta", žlahtno. Takim ljudem prepustiti oblast je samomorilsko.

Afriko in še posebej Darfur ter še prej Nube ste približali Slovencem. Kaj vas osebno vabi prav na ta konec sveta, zakaj nas ozaveščate o tej humanitarni katastrofi in ne, na primer, o tisti na vzhodu Konga, kjer so spopadi v zadnjih desetih letih zahtevali več kot pet milijonov življenj?

Kongo me zelo zanima, sam sem ga dvakrat prečkal z motorjem, enkrat še, ko je bil Zaire. Tudi gozd Ituri, kjer so pred kratkim jedli Pigmejce in kjer so polja koltana ter poteka spopad za kobalt tantalijum, ki ga potrebujemo v vseh digitalnih napravah. Še posebej v naši industriji užitka in udobja, podobno kot v času velikih osvanjanj kolonij slonove oklje za tipke na klavirjih in na začetku razvoja avtomobilske industrije surovi lateks za gume. Ampak tropski Kongo je raj proti Sahelu. V Kongu še vedno lahko živiš od banan, vode je povsod dovolj, še vedno je življenje dosti lažje kot pa v Sahelu, kjer podnebne spremembe povzročajo, da ljudje od žeje umirajo. To je nekaj hujšega. Mene je to bolj prizadelo v Sahelu kot pa v Kongu. Kljub vsem pobitim ljudem Kongo še zmeraj ponuja bazo za preživetje, ki v Sahelu popolnoma izginja. Tam se čutim najbolj mesijanskega, če smem tako reči. Ljudem moram omogočiti, da bodo lahko vpili na pomoč. Če že drugih ni, moram biti jaz. V Kongu je tudi več aktivistov kot pa v vsem Sahelu. Decembra s Klemnom Miheličem v Čadu in Sudanu nisva srečala niti enega novinarja. Prebral sem vse knjige, ki so napisane o Darfurju, na dve roki jih lahko preštejem, o Kongu pa je več knjig, tudi več prispevkov je. O tej vojni za koltan poročajo vsi mediji, tukaj v Sahelu pa smo sami. Jaz ne razumem čist točno, zakaj. So ti ljudje preveč divji? Niso divji, če imajo tako močno muslimansko kulturo. V Sahelu v puščavah ponoči, ko se zbudiš naspan, ko ni več mogoče počivati, ker je dvanajst ur praktično tema, sem gledal zvezde in čutil take nenavadne stvari, o katerih sploh ne upam govoriti. Ravno tukaj v puščavah imaš občutek, kot da ničesar ni, pa je toliko. Mene osebno privlači že od leta 1975, ko sem bil prvič v Sahari. V območju, kamor se širi Sahara, bolj ko izginja vse urbano, vse civilizirano, bolj dominira nekaj drugega. Verjamem, da to pomaga tem ljudem preživeti, tistim, ki ostajajo, ki imajo v sebi nekaj pristno človeškega. To je moj osebni interes. Počutim se privilegiranega, da me sprejemajo in mi pustijo snemati v Darfurju, Čadu, no, sudanska vlada ne pusti snemati, ampak pri njih je to razumljivo, ker imajo slabo vest. Pri tistem, ki ti ne pusti slikati niti univerze, veš, da nekaj skriva.

Kdaj se vračate v Afriko?
Joj, ravno sem prišel nazaj. Moram končati knjigo, posnetke moram predstaviti vsemu svetu. To idejo - videonadzor na vsako konfliktno središče. Povsod, kjer se dogajajo grozne stvari, je treba snemati. To je edina rešitev, če smo ljudje še občutljivi, če se še odzovemo na pobite otroke. Če pa smo že taki roboti, da tega ni več, potem pa nimam prav. Potem bom obupal. Ampak sodeč po tem, da mi dajete priložnost, da se izrazim, čeprav nerodno, mislim, da smo še ljudje.