Pred pipami za vodo prav tako čepijo najpogosteje ženske s kantami pred seboj in večinoma z otroki v rokah. Pred črnimi šolskimi tablami pod redkimi drevesi v gručah po nekaj sto šolarjev naenkrat brez običajnih šolskih knjig, le sem in tja deklica ali deček v ponošenih capah z modrim Unicefovim zvezkom. Ali shirani možje, ki kar tako čepijo ali sedijo na tleh pred bornimi prebivališči iz savanske trave, le redko pokritimi z modrimi plastičnimi ponjavami, na katerih piše UNHCR.

V gorah Nube nikoli ne vidiš nagnetene na kup
Naj si bodo njihove vasi še tako popolnoma brez vsega, kar nam "civiliziranim" pomeni udobje, je okoli okroglih koč iz blata, utrjenega z živalsko krvjo in urinom, ter kritih s slamo, podobnih našim v božičnih jaslicah, vedno prešerno razkošje prostora, kjer se med granitnimi skladi pod fantastično razvejanimi orjaškimi kruhovci pasejo osamljene koze, brskajo redke kokoši, valjajo pujsi in svobodno riga kakšen osel.
"Kako je?" sprašujem može, s katerimi je zaradi muslimanskih in krščanskih konceptov, ki so jim bili vsiljeni v zadnjih desetletjih kot edina alternativa animizmu, ki so ga sistematično bolj kot kjer koli drugje na svetu skrbno preganjali tako eni kot drugi agitatorji, lažje spregovoriti kot z ženskami.
"Je," odgovarjajo zamišljeno, da se ti - prijatelju nekdanjega vsesplošnega zanosa in navdušenja med več kot petdeset afriškimi plemeni v gorah - krčita srce in duša. "Je."
"Kako je tukaj v taborišču beguncev Jida v primerjavi z razmerami doma, v gorah Južnega Kordorfana?"

"Lahko vidiš, da se naši otroci igrajo. Naši otroci so na varnem! To je zdaj najpomembneje."
Zaudarja po urinu, iztrebkih in zdolgočasenosti
Na vsakem koraku, med nagnetenimi domačijami s tetami in strici in še pa še otrok zaudarja po urinu in iztrebkih. In zdolgočasenosti. In brezdelju. In vsesplošni nekoristnosti. In neperspektivnosti brez vsake prihodnosti!
Nubam kultura ne dovoli tarnanja. Nikogar se ne spodobi obremenjevati s svojimi težavami. Vsaj ne tako, kot znamo drug drugemu zatežiti Slovenci. Sedemdeset tisoč ljudi, nekdaj tako ponosnih, da so se bili sposobni preživljati popolnoma sami, brez vsega iz tehnično naprednega sveta - zgolj iz sožitja z zahtevno, vročo, kot poper suho, na vse načine neusmiljeno naravo v gorskem sahelu, med največjo puščavo in največjimi močvirji na planetu, je zdaj odvisnih od podpore agencij OZN-a in peščico nevladnih organizacij, ki zbirajo sredstva za hrano v bogatem industrijskem svetu, nekje na severu in zahodu.
"Moral fog! Morala je visoka!" pritrjujejo na isti način kot tisti, ki se še vedno bojujejo za svoje domove v gorah. "Ampak ne vemo, kaj se bo zgodilo z nami. Kaj bo jutri?" odkimavajo težkega dela vajeni možje in žene.

"Pustili ste nas na cedilu"
Tedaj se v očeh pojavi nekaj, kar nisem opazil nikoli do zdaj v vseh štiridesetih letih, kar me zanimajo staroselci, ki sta jih v začudenje evropskih in ameriških elit predstavila v svojih fotoesejih George Rogers in Leni Riefensthal.
"Tujci ste nas pustili na cedilu. Ne vemo, zakaj! Zakaj ste pomagali v Libiji? In zdaj pomagate v Siriji. Ne razumemo, zakaj ne nam, ko vendar vsak lahko vidi, da nas z naše zemlje iztrebljajo zločinci, od Mednarodnega sodišča za zločine proti človeštvu v Hagu obtoženi genocida."
"Ampak Bog je z nami. To vemo. In na Boga računamo. Bog nam bo slej ali prej pomagal proti arabskim trgovcem, ki nas bombardirajo in izganjajo iz naših gora," poslušam shujšane, usnjene može, ki čakajo, da se bo vendarle zgodilo nekaj dobrega tudi za njih, na tržnici v Jidi.
Vsi so lačni
Vrečke čaja, rjavega sladkorja, soli, zrn kave, vžigalice, na kose narezano milo, par cunj, kitajski kuliji, ščipalci za nohte, zložljive škarjice. To je vse, kar je mogoče videti na skromnem suku. Par mangov, nekaj ubogih paradižnikov, kruh brez kvasa, ki ga pečejo v izvotljenih termitnjakih. Postrežejo lahko tudi s pasuljem in celo s kozjim golažem. Ampak samo opoldne in zvečer. Takrat, ko je skuhano - vedno sveže, kot je tudi ubito sveže. Ni hladilnikov, ni elektrike, ni kokakole, ni sladoleda. Nobenega 'preseravanja'. Vsi so lačni. To se čuti na vsakem koraku in ob vsakem stisku roke.
Vsakih štirinajst dni imajo pravico samo do treh kilogramov koruze in kilograma fižola na glavo. Nič moke in olja, sladkorja, čaja in mesa, kaj šele zelenjave in sadje, kot so upravičeni v drugih begunskih taboriščih po svetu, kjer begunce prav tako oskrbuje taisti UNHCR (United Nations High Comission for Refuges).
Nič kerozina za kuhanje. Begunci si morajo sami pomagati do goriva. Vseh petdeset kilometrov od nedoločene meje med novim Južnim Sudanom in tem, kar je ostalo od starega Sudan ter od nekaj dni peš oddaljenih domov v Nubskih gorah, od koder sem v džipu enega od komandantov, borcev za svobodo SPLA (Sudan Pople Libration Army), prispel v Jido, sem bil priča, kako močno je že načet gozd akacij in palm dum dum, zaradi sekanja in sušenja ter nabiranja.
Zakaj ne?
Zato, ker morajo naprej stran. V drugo taborišče, ki ga pripravlja agencija za begunce OZN-a v Ajuvangu, dva, tri dni peš proč proti vzhodu. Vse bodo dobili, tam jim bodo zgradili celo infrastrukturo, še celo šole so jim obljubljene, ampak najprej morajo stran.
Zakaj tako?
Nihče ne zda odgovoriti. Niti arabsko in angleško govoreči mladi študenti. Niti predstavniki nevladnih humanitarnih organizacij, ki so po nekem pravilu običajno kritični do OZN-a. Niti Simon Kalo, glavni predstavnik in vodja taboriščnikov v Jidi. Agencije OZN-a tako zahtevajo že od samega začetka priseljevanja beguncev iz Nubskih gora. Od junija 2011, ko se je tik pred razglasitvijo neodvisnosti Južnega Sudana, z novim napadom sudanske vladne vojske na SPLA končalo desetletno premirje, ki je omogočilo soborcem v isti SPLA v Južnem Sudanu, da so s pomočjo praktično vse svetovne skupnosti, po najdaljši in najbolj kruti afriški vojni, z referendumom prišli do svoje države in pri priči pozabili na svoje soborce, ki so jih s CPA (Comprehensive Peace Agreement), ki so ga pripravili Američani že ob podpisu 2005 žrtvovali skupnemu sovražniku na severu.
Le Munir Tutu, ki je odgovoren za informacije, vzame moj zvezek in vanj začne risati zemljevid. Na eni strani potegne pot, po kateri bežijo zdaj čez gore Heiban, Kauda, Buram. V vsakem istoimenskem kraju napiše poleg SPLA (Sudan people liberation army).
"Zdaj nam na vsej tej poti pomagajo naši vojaki. Našim družinam, ki bežijo pred bombardiranji in raketiranji, lakoto in boleznimi, dajo vodo, hrano, zaščito, počitek."

Nato nariše še vzporedno pot s severa proti jugu, na vzhodu in skoraj ob vsakem kraju napiše SAF (Sudah army foreces). "OZN trdijo, da se moramo preseliti v Ajuvang, če hočemo dobiti pomoč kot drugi begunci. Trdijo, da tako zahtevajo zaradi naše večje varnosti in da moramo vsaj petdeset kilometrov od meje. Ampak v Ajuvangu bomo v resnici še bližje meji in veliko večji nevarnosti, saj je do Talodija, vladnega garnizona manj kot petnajst kilometrov. Naše ljudi bodo lahko raketirali kot v gorah in napadali po zemlji in jih celo pot med begom kontrolirali, pobijali, posiljevali in kradli ..."
Kdo hoče tako?
Za vsem je UNHCR.
Ampak zakaj?
OZN dela za arabsko vlado v Kartumu. Arabci imajo denar. V banke v Kartumu ga pošiljajo iz z nafto bogatih arabskih dežel. Vsi delajo za Arabce. Zdaj ne potrebujejo več sužnjev. Zdaj potrebujejo samo našo dobro zemljo za agrobiznis. In minerale. In vodo. Zato nas iztrebljajo. Preselitev je samo nov trik.
***
Zadnje novice: Prejšnji teden so bile med nabiranjem drv za kuhanje v grmovju, kakih deset kilometrov iz taborišča, posiljene tri žene. Štiri so bile samo pretepene.
V napadu kravjih tatov na taborišče, so Nube ubili dva pripadnika gostujoče domorodne skupnosti Dink. Baje so iz maščevanja Dinke, v nedeljo ubili prvega nubskega pastirja.
"Do zdaj se to ni nikoli dogajalo," trdijo zgroženi tako Nube kot Dinke.
Je tudi to nov trik, kako spraviti Nube v novo taborišče?
V novo taborišče? "V Ajuvangu ni nič pripravljeno za begunce iz Jide," trdi Jacob Mahjub, humanitarni delavec iz ameriške nevladne evangeličanske organizacije, ki je prva začela skrbeti za Nube v Jidi in si še danes prizadeva, da jim na vse načine pomaga tudi onkraj meje, skupaj s še dvema iz NGOs-a, ki se jih ne sme omeniti ...
***
"Ne samo, da vam že skoraj dve leti, odkar se je začela nova vojna za nadzor naravnih virov na meji med Sudanoma, ni uspelo naredite nič proti vsakodnevnemu bombardiranju najbolj nedolžnih ljudi na planetu. Da se v vsem tem času s kriminalno vojaško hunto v Kartumu niste dogovorili o 'no fly zone', niti humanitarnih koridorjih za dobavo hrane in zdravil ter šolskih potrebščin najbolj upravičenim na Zemlji. Da Nubam nastavljate največjo vabo in najbolj nevarno past v begunsko taborišče Jida, kjer brez šol, brez dela, brez česar koli, kar bi jim ohranjalo in spodbujalo človeške potenciale in kapacitete, propada poslednja najbolj omikana in dostojanstvena kultura. Zdaj še naravnost in brez vsakega sramu sodelujete z Arabci v njihovem velikem planu!", sem se v petek spravil na Denisa McNamaro, predstavnika UNHCR-ja v Džubi, novi prestolnici Južnega Sudana.
"Nič ne morem. Nič ne moremo. Nihče ne more nič proti vetu Kitajske in Rusije v Varnostnem svetu."
"Fuck you! Fuck You! Fuck You!" sem si dovolil. "Fuck you all! Kaj je z Obamovo Ameriko. Kaj se dogaja z EU?"
Še pred večerom je vsa humanitarna diaspora v Jubi vedela, da se je tisti, ki je na svečano tribuno ob razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana 9. julija, leta 2011 naravnost iz Nubskih gorah sudanskemu diktatorju, Omarju Bashirju prinesel in mu izročil slike razkosanih otrok, ki so jih posneli nubski prostovoljni fotografi - žrtev vseh na tribuni in tistih, ki se skrivajo za njo - spet vrnil iz gora z novimi posnetki, tokrat tudi prvih letečih kamer - dronov.
V enajstih od več kot 600 organizacij humanitarnega posla v deželi, ki je kljub vsej tej vojski človekoljubov še naprej na predzadnjem mestu, kar se tiče blagostanja njenih prebivalcev, so mi vratarji pred nosom zaprli vrata v zidovih z visoko nameščeno bodečo žico. Samo v eni od organizacij, katere predstavniku sem moral obljubiti, da je ne bom nikoli nikjer omenil v svojih poročilih - so mi dovolili naprej in se nastaniti. Pa še v tej čutim, da komaj čakajo da grem.
Večina klicanih, s katerimi se poznamo še iz prejšnje vojne v Nubskih gorah, se ni oglasila niti na mobilne niti na satelitske klice.
Tokrat nikogar več ne zanimajo posnetki zažganih, spečenih, scvrtih otrok, deklet, mož na nedorečeni meji med Sudanoma.
Vemo, saj vemo, vse vemo. Ta veliki so se zmenili in tako zdaj je in mora tako biti. Vse je samo biznis. Tudi humanitarnost je le biznis, so plače, so službe kot vsake druge. Amen!
Mogoče bi jih zanimal Kongo. V Kongu je v zadnjih desetih letih zaradi posledic podganjih vojn za nadzor poslednjih še nerazdeljenih naravnih virov umrlo na milijone civilistov. Občutljivi svet je podobno dvignil roke in gleda proč. OZN so zalotili trgovati z orožjem in množično posiljevati. Ampak, kar tako od kraja izganjati in pobijati si pa ne upa niti vlada, niti zloglasna uporniška vojska M23.
Ali se meni meša od vsega hudega, čemur sem bil priča v gorah zadnja dva meseca - ali pa je nekaj zelo narobe z vsemi mojimi prijatelji in znanci, ne samo doma v Evropi ampak tudi tukaj?
Začutil sem, da moram vsaj za nekaj časa nekam, kjer je vse čisto drugače. Moram "On live", kot rečejo ekspatrioti v Jubi. Recimo v Kongo.
Tomo Križnar, nedelja, 10. marec, 2013