A za Igorja Pleškova, ki v svoji cementarni zaposluje 300 delavcev, je danes prihodnost v tej eksklavi z enim milijonom prebivalcev, ugnezdeni med EU-jevi članici Litvo in Poljsko, videti precej temna. Pleškov v zadnjih mesecih lahko le nemo opazuje, kako mu zaradi zahodnih sankcij proti Moskvi posel hira.

Srednjeveško pristanišče Königsberg, nekoč baltsko središče protestantskega nauka in trgovine, je bilo do druge svetovne vojne, ko so ga zbombardirali, nato pa zavzeli zavezniki, del Nemčije.

Celotna nemška populacija je zbežala, bila pobita ali pa izgnana, regijo, znano kot Vzhodna Prusija, pa si je priključila Sovjetska zveza, jo preimenovala v Kaliningrad, porušene stavbe zamenjala s socialističnimi bloki, ki so jih naselili Rusi.

Namesto lad volkswagni
Po razpadu Sovjetske zveze je Kaliningrad ostal ločen od preostale Rusije, po njegovih luknjastih cestah pa zdaj namesto ruskih lad in volg vozijo rabljeni volkswagni in škode, poceni kupljeni v Evropi. Čeprav je bila pokrajina v sovjetskih časih močno militarizirana in večinoma zaprta za tujce, pa je v zadnjih letih kazala znake blaginje. Kaliningrad ima danes okoli 80.000 manjših in srednje velikih podjetij, od katerih se mnoga, po zaslugi posebnih trgovinskih statusov s svojimi EU-sosedami, ukvarjajo s proizvodno dejavnostjo.

Podjetjem, kot je Pleškov Thomas-Beton, so dovolili brezcarinsko uvažati surovine, iz katerih izdelujejo izdelke, ki jih lahko prodajo v celinsko Rusijo. A ta status se je iztekel 1. aprila letos, kar je bila po seriji sankcij, ki jih je Zahod naložil Rusiji po priključitvi Krima leta 2014 le še pika na i tegobam, s katerimi se zdaj spopada nekoč perspektivni Kaliningrad.

A Kaliningrad še zdaleč ni edini del Rusije, ki trpi. V zadnjih dveh letih je padec svetovnih cen izvoznih energentov ustvaril hromečo gospodarsko krizo. Rubelj je padel, s tem pa so narasle cene uvoznih artiklov. A medtem ko so bili nekateri deli Rusije delno obvarovani pred posledicami upada uvoza, ki je okrepil porabo domačih izdelkov, Kaliningradove tesne vezi z evropskimi sosedami pomenijo, da ima več škode kot druga območja. V zadnjih dveh letih je ruski obseg trgovanja padel za tretjino, Kaliningrada pa za skoraj polovico. Industrijska proizvodnja, ki je predtem presegala tisto na celinski Rusiji, je padla bolj kot kjer koli drugje.

Rusija je v odziv na sankcije prepovedala uvoz večine živil iz EU-ja, s tem pa uničila industrijo predelave uvoženega mesa v konzerve, ki so jih prodajali po vsej Rusiji in ki je predstavljala petino kaliningrajske proizvodnje. V primeru Pleškovega cementnega podjetja se je stanje v zadnjih mesecih še poslabšalo, ko je bil zaradi vladnih zahtev po uvoznih certifikatih ob poceni cement. Reforma naj bi zaščitila ruska podjetja, a je imela v Kaliningradu ravno nasproten učinek, trdi Pleškov. "Zapirajo trge, ne razumejo pa, da je Kaliningrad v malce drugačnem geografskem položaju," pravi.

Brez poslovnega načrta?
Ruska vlada si želi preusmeriti pozornost na Vzhod, na trgovanje z državami, kot je Kitajska. A to je za Kaliningrad, prav pred vrati Evrope, majhna uteha. Mnogi domačini krivijo lokalno vlado, ker razen zanašanja na vladne subvencije nima nobenega načrta za podporo podjetjem, ko se izteče režim posebnega statusa.

Anton Lihanov, novi kaliningrajski premier, energičen mlad politik iz Moskve, pravi, da obstajajo določeni "ostri robovi", ki jih je treba zgladiti. "Spremeniti moramo strukturo, saj smo se preveč zanašali na uvožene elemente," je dejal Lihanov, ki misli, da Kaliningrad ne bi smel dopustiti, da postane proizvodno središče, ki bi sestavljalo izdelke iz uvoženih evropskih surovin, saj bi to uspelo le z nizkimi plačami delavcev. "Nočem, da bi Kaliningrad postal EU-jev privesek s poceni delovno silo in nizkimi stroški - to bi bil neke vrste neokolonializem," meni premier, ki pravi, da bi se moral Kaliningrad osredotočiti na visoko kakovostno proizvodnjo z ruskimi surovinami.

Konec lepih časov
Vrsto let so bili prebivalci Kaliningrada deležni posebnih dovoljenj za potovanje na Poljsko. A Poljska je ta dogovor julija zamrznila, pri čemer so se oblasti sklicevale na varnostne pomisleke, in ni videti, da bi svojo odločitev kaj kmalu spremenila. To močno škodi trgovinam v Kaliningradu, ki so rade volje prodajale poljsko meso kot lokalno. "Nedvomno sem domoljub, a bi šel vsake toliko časa na Poljsko. Ker to, čemur v naših trgovinah pravijo sir, to pač ni," razlaga Vladimir Kuzin, nekdanji kaliningrajski mestni svetnik.

Vadim Hlebnikov, urednik lokalnega novičarskega portala rugrad.edu, je za Reuters povedal, da se je lani vse podražilo, razen krompirja in cenenih zmrznjenih rib. Ruski turisti poleti še vedno prihajajo na kaliningrajsko peščeno obalo, a a restavracije se zapirajo in mnoge so prazne. Medtem pa Moskva ob vse večjih napetostih z Natom s krepitvijo vojaške navzočnosti pospešeno spreminja že tako zelo militarizirano območje v pravo trdnjavo. Nekateri domačini menijo, da bo to Rusijo samo še bolj osamilo.

Pleškov, ki se ima za optimista, pravi, da se boji, da so zlata leta Kaliningrada že mimo. "Vlada je skušala prikriti probleme s pomočjo kvazidomoljubja, češ da nas v to stanje niso privedli nesposobni ljudje na položajih, ampak zlobne tuje sile," razlaga.