Pobrskali smo, kako še nekateri drugi nekdanji voditelji preživljajo svojo upokojitev.

"Pogovor z Georgem Bushem," je naslov prvega izmed desetih govorov, ki jih bo imel nekdanji prvi mož ZDA v Kanadi, Evropi in Aziji.

Kongresna palača v Calgaryju bo na kosilu-predavanju 17. marca gostila 1.500 gostov, ki jim bo Bush govoril o svojih osmih letih v Beli hiši in njegovem videnju planeta v 21. stoletju. Organizatorji dogodka bodo najverjetneje morali kar globoko seči v žep, da bodo plačali Bushu: po nekaterih ocenah naj bi prejel do 150.000 dolarjev. Bushev obisk že zdaj dviga veliko prahu, saj gre nedvomno za enega manj priljubljenih svetovnih voditeljev.
Milijoni od predavanj za Clintona
Predavateljstvo je sicer ena od najpogostejših logičnih poti politikov po upokojitvi - Bush gre po vzoru svojih predhodnikov Billa Clintona, Jimmyja Carterja in tudi nesojenega predsednika Ala Gora. Zlasti Clinton je svoj šarm in govorne spretnosti močno iztržil - po selitvi iz Bele hiše je namreč ostal na očeh javnosti in se iz osramočenega (a še vedno priljubljenega) predsednika spremenil v iskanega predavatelja in govorca. Finančno se mu je "menjava poklica" nedvomno obrestovala - v povprečju s predavanji zasluži med 100.000 in 300.000 dolarjev, med letoma 2001 in 2005 pa je vse to skupaj naneslo na več kot 30 milijonov zelencev.
Ob tem je kot vsi ameriški predsedniki v svojem rojstnem kraju ustanovil še predsedniško knjižnico, intenzivno sodeloval pri lanskoletni predsedniški kampanji svoje soproge Hillary, vodi svoj dobrodelni sklad, ob vsem tem pa leta 2004 pospravil v žep še dodatnih 12 milijonov dolarjev za svojo avtobiografijo.

Mirovnik Carter
Jimmy Carter se je po tem, ko ga je leta 1980 na volitvah premagal Ronald Reagan, najprej nameraval vrniti k tihemu družinskemu življenju in delu na domači farmi arašidov. A danes je 85-letnik predavatelj na univerzi v Georgii, mirovni posrednik na najbolj perečih območjih, avtor knjižnjih uspešnic in Nobelov nagrajenec za mir. Podobno kot nekdanji ameriški podpredsedniik Al Gore, ki ga je tesen poraz na volitvah 2001 očitno spremenil v zagrizenega okoljevarstvenika - njegova Neprijetna resnica je že skoraj obvezen ogled za šolarje, za svoje delo pa je pobral celo oskarja in Nobelovo nagrado.
Od kriketa do Yalea
Kaj pa njihovi britanski kolegi? Nekdanji premier John Major je po upokojitvi napisal avtobiografijo, v kateri je brez dlake na jeziku kritiziral svojo predhodnico Margaret Thatcher, pot pa ga je zanesla daleč stran od politike - v kriket. Major je namreč postal predstavnik različnih organizacij in združenj za ta šport, leta 2005 pa je bil celo izvoljen za člana odbora Committee of the Marleybone Cricket Club, ki bdi nad pravili in vodenjem tekmovanj v kriketu.

Še en nekdanji britanski premier, Tony Blair, ostaja na političnem prizorišču. Potem ko je leta 2007 odstopil s svojega položaja, je bil namreč potrjen za posebnega odposlanca ZN-a, EU-ja, ZDA in Rusije za Bližnji vzhod, poleg tega pa je še predavatelj na prestižni univerzi Yale. V medijih krožijo ugibanja, da namerava Blair postati prvi predsednik Evropskega sveta.
Schröder pisatelj, Chirac v pokoju
K pisateljevanju se je po upokojitvi zatekel tudi nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder. Leta 2006 je postal svetovalec založniške hiše Ringier in še istega leta izdal svoje spomine v knjigi Odločitev - življenje v politiki. Svoje bogate politične izkušnje se je odločil unovčiti tudi v gospodarstvu, zato je sprejel ponudbo Gazproma za vodenje nemško-ruskega projekta gradnje 1.200 kilometrov dolgega plinovoda pod Baltskim morjem mimo zgrajene infrastrukture na Poljskem, v Ukrajini in baltskih državah, o katerem so se z ruskim energetskim velikanom Gazpromom dogovorili med njegovim kanclerstvom, ko je stkal tesne vezi in okrepil strateško partnerstvo z Moskvo.
Za razliko od svojih drugih kolegov se je danes 76-letni nekdanji francoski predsednik Jacques Chirac po odhodu iz Elizejske palače bolj umaknil žarometom političnega življenja in zaživel mirno družinsko življenje. Postal je sicer dosmrtni član francoskega ustavnega sveta, najvišje ustavne avtoritete v državi, ustanovil pa tudi fundacijo Jacquesa Chiraca za trajnostni razvoj in kulturni dialog.

K. S.