Kot poročata revija Slate in Wall Street Journal, je maja leta 2009 bogat 20-letnik dirkal po cestah Hangdžova, ko je njegov mitsubishi zadel in ubil 25-letnega pešca na prehodu. Po dejanju so očividci in novinarji v svoje objektive ujeli voznika, Hu Bina, in njegove bogate prijatelje, kako nonšalantno kadijo in se smejijo med čakanjem na policijo.
Fotografije so zaokrožile po spletu in javnost je bila zgrožena nad brezbrižnim obnašanjem premožne kitajske mladine in policijskega prikrivanja njihovih dejanj, še zlasti, ko je Hu dobil le tri leta zaporne kazni za zločin, ki ga na Kitajskem navadno kaznujejo s smrtno kaznijo. najbolj osupljivo od vsega pa je, da naj moški, ki se je pojavil na sodišču, sploh ne bil Hu, ampak njegov najeti dvojnik. Za lase privlečena obtožba? Niti ne.

Dobro dokumentirana praksa
Praksa najemanja dvojnikov je v kitajskih medijih dobro dokumentirana. Leta 2009 je direktor bolnišnice, ki je povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom, najel očeta svojega uslužbenca, da je "priznal" zločin. Predsednik nekega večjega podjetja je trenutno obtožen, da je dvema direktorjema nekih drugih podjetij priskrbel dvojnika za njune zločine. V nekem tretjem primeru je moški, potem ko je do smrti zbil motorista, najel dvojnika za okoli 8.000 dolarjev. Na Kitajskem je ta praksa tako pogosta, da obstaja zanjo celo poseben izraz: ding zui (v dobesednem prevodu: nadomestni zločinec).
Zmožnost najemanja takih dvojnikov je samo eden od načinov, da lahko kitajska elita živi po svojih lastnih pravilih. Najpremožnejših 0,01 odstotka Kitajcev nadzira skoraj polovica celotnega bogastva države. In navadni smrtniki so nad tem vse bolj jezni. Otroci in svojci kitajskih oblastnikov ustvarjajo mrežo vzajemno prikladnih zvez, s katerimi se lahko mnogi okoristijo finančno in, če je potrebno, pridobijo zaščito pred zakonom.
Prikrivanje zločinov
Ni neobičajno, da družinski člani teh najpremožnejših prikrivajo zločine svojcev. To je še posebej pogosto pri prometnih nesrečah, kjer policija morda lahko prepozna vozilo, vpleteno v prekršek, ne pa tudi voznika. V takih primerih odgovornost prevzamejo družinski člani, ki v nasprotju s pravimi storilci vsaj imajo vozniško dovoljenje, zavarovanje ali pa so trezni. V skrajnih primerih pridejo v poštev dvojniki in ni čudnega, da je po zločinih splet poln komentarjev tipa "Tudi če bo dobil dosmrtno kazen, bo še vedno lahko našel dvojnika, da mu jo odsluži".

"Nadomestni zločinci" sicer na Kitajskem niso nov pojav. Vrsto stoletij je bila uporaba dvojnikov prvi od pojavov, ki so jih omenili Zahodnjaki ob razpravljanju o kitajskem pravnem sistemu. O dvojnikih so tako pisali misijonar in popotnik Karl Gützlaff leta 1834, francoski pravni učenjak Édouard Louis Joseph Bonnier leta 1862 in ameriški akademik Owen Lattimore v 30. letih prejšnjega stoletja. Leta 1848 naj bi Kitajci za dvojnike plačevali po 17 funtov, kar bi bilo danes okoli 2.000 dolarjev.

Dvojniki za usmrtitve
Neverjetno, a dvojnike si lahko najel celo za usmrtitve. Svetovni popotnik iz 19. stoletja Julius Berncastle, avtor iz dinastije Čing De Fu in pravni učenjak John Bruce Norton so vsi pisali o usmrtitvah z dvojniki. Če je družina stradala, je pač sprejela vse. S kitajskim skakanjem od skrajnega kapitalizma najemanja dvojnikov do skrajnega komunizma bi mislili, da bo "ding zui" izumrl. Toda z vrnitvijo kapitalizma so se vrnili tudi "nadomestni zločinci".
Je pa res, da splet močno otežuje uspešno izpeljavo tega, saj spletno vešči Kitajci zlahka primerjajo fotografije domnevnega storilca s fotografijo človeka, ki se pojavi pred sodnikom. Prav to se je zgodilo v primeru Hu Bina, a sodne oblasti vztrajajo, da je obsojeni moški Hu.