Minšji je njena družina šele po osvojeni medalji namreč povedala za dolgo varovane družinske skrivnosti, česar 26-letna Kitajka ni zmogla prenesti. Zgodba kaže vse razsežnosti strogega kitajskega športnega režima, ki po mnenju nekaterih meji že na mučenje, na Kitajskem pa sprožila javno razpravo o tej razvpiti temi.

Družina ji po dogovoru s trenerjem zadnja štiri leta, ko se je pripravljala na olimpijado, ni povedala nič, kar bi jo lahko razburilo. "Sprejeli smo, da ne pripada samo nam," je za Shanghai Morning Post dejal njen oče. A po osvojenem zlatu je dekle izvedelo, da sta ji pred letom dni umrla oba stara starša, njena mati pa se že dalj časa bori z rakom. "Ta nedolžna laž je bila nujno potrebna," zagovarja odločitev Vu, čigar hčerka se je ob novici povsem zlomila.

Vse za uspeh
Kitajci (in svet z njimi) zdaj razpravljajo o sistemu, v katerem vlada zadnjih 20 let tako hlepi po uspehu in nadvladi svojih športnikov, da je pripravljena za to storiti vse. Miselnost kitajske vlade je, da so olimpijske igre namenjene predvsem in samo osvajanju kolajn, natančneje, zlatih kolajn. Športnike, ki osvojijo srebro ali bron, obravnavajo kot poražence. Vlada prek uradnih tiskovnih agencij pošilja čestitke le zlatim olimpijcem, ne pa tudi srebrnim in bronastim.

A zdaj se je javnost počasi začela upirati tej miselnosti - zgodba Vu Minšje je za Kitajce vseeno kaplja čez rob, še zlasti, ker je državni časnik že pred tem grobo kritiziral 17-letno dvigovalko uteži, ki ji ni uspelo osvojiti olimpijske medalje.
"Preozko je ocenjevati olimpijske igre samo po medaljah," so zapisali v uvodniku časopisa China Business News. "Gre tudi za pot, solze, preizkušnje ... mir, svobodo in pravičnost."
A dokler bo Kitajska ostajala na vrhu razpredelnice medalj, poznavalci menijo, da ni verjetno, da bi se lotila sprememb sistema, na katerega kitajski politični krogi gledajo s ponosom.