Z raziskovalcem na katedri za obramboslovje in poznavalcem odnosov ter konfliktov na območju nekdanje Sovjetske zveze smo se na MMC-ju pogovarjali o najnovejši zaostritvi odnosov med zahodnimi državami in Rusijo, ki jo je zakuhala kriza v nekdanji sovjetski republiki Gruziji.

V luči gruzijsko-ruskega konflikta so se oglasile nekdanje sovjetske republike, med njimi Ukrajina in Moldavija, ki se počutijo ogrožene od Rusije. Ali obstaja realna grožnja, da bo Rusija z vojaško silo skušala pridobiti nekdanji vpliv nad njimi in da bo na Kavkazu prišlo do širšega konflikta?

Sam ocenjujem, da je nevarnost konflikta dejansko največja v Ukrajini, ki se je znašla na nevarnem razpotju, medtem ko je Moldavija dovolj oddaljena od Rusije, da je verjetnost vojaškega posredovanja - že iz čisto vojaških razlogov - minimalna, čeprav so tudi tam, v skladu z dogovorom med Rusijo, Ukrajino, Moldavijo in Pridnesterjem iz leta 1992, pripadniki ruskih mirovnih sil.

Najbolj ranljiva je prav Ukrajina, saj v njej živi okoli 11 milijonov rusko govorečih prebivalcev, med katerimi imajo mnogi tudi dvojno, se pravi ukrajinsko in rusko državljanstvo. Ker se je država ob zadnjih političnih napetostih močno polarizirala, večina teh prebivalcev, še posebej na območju Krima in Donecka v vzhodni Ukrajini, ni pretirano naklonjena in zvesta vladi v Kijevu.

Trenutno je stanje najbolj vroče na Krimu, kjer je po ocenah ukrajinskega vodstva center proruskih teženj, ki se simbolno odražajo v nasprotovanju vstopu v zvezo Nato, v izobešanju ruskih državnih zastav ter naraščajočemu izpostavljanju ruske identitete celotne regije. Seveda pri tem pomembno vlogo igra tudi sama Rusija, zelo znane in odmevne so bile izjave moskovskega župana Lužkova, da je Sevastpolj rusko mesto. Pri tem pa postaja pomemben simbol in opora njihovega upora zoper Kijev tudi ruska črnomorska flota, ki naj bi sicer do leta 2017 to območje zapustila.

Trenutno je stanje napeto, ni pa še pregreto, da bi vodilo v konflikte. Sicer se odvijajo demonstracije proruskih in proukrajinskih društev ter različnih delov bolj ali manj civilne družbe, a za zdaj razen manjših pouličnih obračunavanj še ni večjih incidentov. Je pa stanje vseeno velik izziv za ukrajinsko vodstvo, ki se zaveda, da se je znašlo med tnalom in nakovalom, saj brez ukrepanja zoper ruske nacionaliste omogoča krepitev njihove moči,če pa bi zoper njih ukrepalo, pa tvega izbruh nasilja in še kaj več.

Pri tem je treba poudariti, da niti delovanje Rusije niti Zahoda nista v prid umiritvi razmer. Nekako bosta morala Zahod in Rusija poiskati mehanizme medsebojnih odnosov, ki ne bodo vodili v konflikte, kakršnim smo priča v Gruziji. Sam žal nisem prevelik optimist glede nadaljnje usode Ukrajine.

Ukrajina in Gruzija si želita v Nato, čemur Rusija ostro nasprotuje. Poljska in Češka sta se z ZDA dogovorili o postavitvi delov ameriškega protiraketnega ščita na svojem ozemlju. Menite, da se bliža čas nove hladne vojne?

Hladne vojne, kakršni smo bili priča v prejšnjem stoletju, ne, se pa moramo pripraviti na svojevrstno ohladitev odnosov med Zahodom in Rusijo, vendar sta oba obsojena na medsebojno sodelovanje, saj so tu mnogo pomembnejša vprašanja, ki brez minimalnega sodelovanja med Zahodom in Rusijo niso niti obvladljiva, kaj šele rešljiva. Pa naj gre za Iran, Afganistan, Irak, vojno proti terorizmu, Severno Korejo in še kaj bi se našlo.

Sam menim, da bi Zahod moral najti način, da Rusiji prizna, da je ponovno velika sila, a ji hkrati povsem jasno povedati, kakšna naj bo oblika medsebojnih odnosov in katere norme ter merila v teh odnosih veljajo. Seveda bi se morala tudi Rusija začeti izogibati konfrontaciji z Zahodom za vsako ceno, zmanjšati pritiske na sosednje države, racionalno oceniti svoj položaj v svetu in umiriti svojo zdaj preveč agresivno zunanjo politiko.

Obe strani morata najti nekakšen skupni modus vivendi. Rusija bi morala prenehati podpirati separatistične ambicije različnih regij na območju bivše Sovjetske zveze in razcvet ruskega nacionalizma. Na drugi strani bi bilo smiselno opustiti aktualne ambicije Ukrajine in Gruzije po članstvu v Natu in začeti iskati drugačne rešitve, saj če smo iskreni, niti Ukrajina niti Gruzija ne izpolnjujeta gospodarskih, kaj šele političnih pogojev za vstop v Nato in še bolj v Evropski uniji.

Sam se nagibam k t.i. finskemu modelu. Kajti Finska je po zimski vojni med letoma 1939 in 1940 in drugi svetovni vojni s Sovjetsko zvezo ter izgubi ozemlja v ideji oborožene nevtralnosti uspela uresničiti ključne nacionalne cilje, se tesno integrirati v okvir EU-ja, hkrati ohranjati svojo zahodno identiteto in razvijati demokratično politično ureditev ter družbo. Ob tem je uspela ohranjati dobre in plodne stike tako z ZDA kakor tudi s tedanjo še bolj kot Rusijo težavno Sovjetsko zvezo in pozneje tudi s samo Rusijo. Pri tem je pomembno, da ni vstopila v nobeno izmed vojaških zvez.

Mislim, da bi bila podobna, morda malce posodobljena rešitev možna tudi v primeru Gruzije in Ukrajine. S tem bi na eni strani pomirili ruske strahove, naj bodo upravičeni ali ne, na drugi strani pa bi obema državama omogočili koeksistenco z Rusijo, postopno integracijo v sodobne evropske ter evroatlantske integracije in razvoj demokracije glede na notranje družbene tokove v teh državah, brez zunanjih ideoloških, geostrateških in geopolitičnih pritiskov. Rešitev je treba iskati v okvirih realne politike, ne pa raznih ideologij, nacionalizmov, groženj in interesnih sfer.

Poljski zunanji minister Radoslaw Sokorski je ocenil, da bi v primeru spopada z Zahodom Rusija izgubila. Se strinjate z njegovo oceno?

Da in ne. Rusija bi novo hladno vojno zaradi zahodne vojaške in gospodarske moči ter lastne relativne gospodarske in tudi vojaške šibkosti zelo verjetno izgubila ali pa vsaj plačala veliko ceno za obstoj v tem konfliktu. Zahod bi ravno tako kot Rusija, sicer v manjšem obsegu, utrpel pomembno gospodarsko in siceršnjo škodo. Pri tem je pomembno poudariti, da bi to povsem in dokončno porušilo še tisti majhen kanček zaupanja, ki še obstaja med obema akterjema.

Gledano zelo realistično bi bil to poraz obeh strani, saj tudi v tem primeru še kako velja pregovor: kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, kar v sedanji svetovni geostrateški in geopolitični razporeditvi sil pomeni, da bo največji zmagovalec mogoče nove hladne vojne med Zahodom in Rusijo oziroma medsebojnega puščanja krvi Ljudska republika Kitajska. Gledano strogo realpolitično je dejanski izzivalec sedanje zahodne prevlade v svetovni ureditvi Kitajska, ki lahko edina doseže premik ravnotežja svetovne moči iz Zahoda v Azijo.

Tina Vovk