Agencija Reuters se je dokopala do zaupnega poročila, ki so ga pripravili strokovnjaki Varnostnega sveta ZN-a in v katerem so Ruando in Ugando obtožili podpiranja uporniške skupine M23, ki je v zadnje pol leta razširila nadzor na območju z rudninami bogate pokrajine Severni Kivu na vzhodu Demokratične republike Kongo.

Pripadniki omenjene uporniške skupine so zvesti poveljniku Boscu Ntagandi, ki ga zaradi vojnih zločinov išče Mednarodno kazensko sodišče.

Njegovi borci so bili skladno z mirovnim dogovorom leta 2009 vključeni v vladno kongovsko vojsko, a so aprila letos zapustili njene vrste, saj je ICC okrepil pritiske na vlado v Kinšasi, da aretira poveljnika, ki je znan pod vzdevkom "Terminator".

V poročilu je še posebej izpostavljen ruandski obrambni minister general James Kabarebe, ki se omenja kot de facto voditelj upora proti vladnim kongovskim silam na vzhodu Konga, medtem ko Ruanda in Uganda upornike zalagata z orožjem. Obe obtoženi državi sta sicer že večkrat zavrnili te očitke.

Vodstvo upornikov dobiva neposredne vojaške ukaze od načelnika generalštaba ruandske vojske generala Charlesa Kayonge, ta pa deluje po navodilih Kabarebeja, piše v 44-stranskem poročilu ZN-a.

"Medtem ko so ruandski predstavniki usklajevali oblikovanje uporniške skupine in njihove glavne vojaške operacije, je bolj prikrita podpora Ugande omogočila političnemu krilu upornikov, da delujejo iz Kampale in krepijo zunanje odnose," še navaja poročilo.

Zaradi zadnjega v nizih nasilja na vzhodu Konga je bilo v šestih mesecih razseljenih skoraj pol milijona ljudi. Po besedah neimenovanega visokega diplomata ZN-a se je uporniška skupina M23 izkazala tako učinkovito, da si je Ruanda po zaslugi njih dobesedno priključila z rudninami bogati del svoje večje sosede.

Vodja mirovnih enot ZN-a Herve Ladsous je prejšnji mesec povedal, da so uporniki na zasedenih območjih vzpostavili svojo upravo, pri čemer nadzirajo ljudi in pobirajo davke.

Konflikt, ki se še ni končal
Najkrajšo so seveda potegnili prebivalci, ki so že skoraj dve desetletji v primežu nasilja, medtem ko imajo od zadnjega upora znova največje koristi trgovci z dragocenimi minerali, ki so postali nepogrešljiv del sodobne elektronske industrije.

Kinšasa je zaradi ugotovitev ZN-a zahtevala, da se uvedejo sankcije proti vsem, ki so omenjeni v poročilu. Kongovske oblasti so Ruando že večkrat obtožile vmešavanja v njene zadeve predvsem na vzhodu države, kjer ima osrednja oblast, ki je na stotine kilometrov stran v prestolnici, le malo nadzora in vpliva.

Korenine dolgoletnega konflikta na vzhodu Konga segajo v leto 1994, ko se je v Ruandi zgodil pokol okoli 800.000 Tutsijev in zmernih Hutijev. Po enem najhujših pokolov v zgodovini človeštva so na oblast v Ruandi prišli predstavniki Tutsijev, ki so se kasneje pognali v lov za hutujskimi borci, odgovornimi za genocid, ki so prebegnili v sosednji Kongo.

Ruanda je v iskanju odgovornih za genocid že dvakrat napadla Kongo, leta 1998 pa je izbruhnil konflikt večjih razsežnosti, v katerega je bilo vpletenih več afriških držav in je zahteval več milijonov žrtev. Vojna se je končala leta 2003, ne pa nasilje, ki mu še vedno ni videti konca.