1. januarja 1959 je revolucionarna vojska pod vodstvom Fidela Castra in Che Guevare zmagoslavno vkorakala v Santiago de Cuba, osem dni pozneje pa še v prestolnico Havano in v beg pognala diktatorja Fulgencia Batisto, ki so ga podpirale ZDA.

Gverilci bili boj proti skorumpiranemu diktatorju
Fidel Castro se je s še 80 pripadniki t. i. gibanja 26. julij decembra 1956 z majhno jahto Granma izkrcal na Kubi, kjer je začel gverilsko vojno proti Batistovemu režimu. Gverilsko gibanje se je po skromnih začetkih okrepilo in dobilo široko podporo med prebivalci, še posebej na podeželju.

Castro Kubo približal Sovjetski zvezi
Po zmagi revolucije v začetku leta 1959 je sprva predvsem protiimperialistični in narodnoosvobodilni boj dobila tudi socialističen značaj. Castro je 16. aprila 1961 je razglasil "socialistično in demokratično revolucijo skromnih, od skromnih, za skromne" in še bolj približal Kubo tedanji Sovjetski zvezi. Sledila je kolektivizacija zemlje in nacionalizacija podjetij ter premoženja. Enakost vseh Kubancev se je dosegala tudi z opismenjevanjem in dobrimi šolami ter razvojem "najboljšega zdravstva južno od reke Rio Bravo".

Castro in somišljeniki so tako vzpostavili edino komunistično državo na zahodni polobli, ki je pred pragom ZDA preživela propad zaveznic med hladno vojno in desetletja embarga ZDA vse do danes, ko jo vodi Castrov mlajši, 77-letni brat Raul.

Praznovanje ob krizi
Sprva načrtovano bučno praznovanje obletnice je zaradi gospodarskih težav in negotovosti, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, potekalo precej mirno, tako da so lahko Kubanci v miru razmišljali o tem, kaj jim je revolucija prinesla. Večina Kubancev je zadovoljnih z dosežki na področju zdravstva in izobraževanja, vedno več pa je tistih, ki so naveličani izgovorov in hrepenijo po večjih svoboščinah in boljšem življenju. Želijo več kot 20 dolarjev, ki jih povprečen Kubanec zasluži na mesec.

Kubanci želijo boljše življenje
82-letni "el comandante," ki se v javnosti ni pokazal že od operacije trebuha pred dvemi leti in pol, je ob obletnici čestital "našim hrabrim ljudem" v časopisu Granma. Glavne proslave v Santiagu de Cuba naj se ne bi udeležil. Raul Castro, ki je vodenje države prevzel februarja 2008, je v televizijskem pogovoru Kubancem sporočil, da 50 let po revoluciji Kubance čakajo številne težave in še veliko dela.

Državo hromi embargo ZDA
V govoru nacionalni skupščini je Raul prejšnji teden priznal, da je kubansko gospodarstvo v velikih težavah. Otok so v zadnjem času prizadeli trije hudi orkani, ki so povzročili za 10 milijard dolarjev škode, izogniti pa se ni mogel niti svetovni gospodarski in finančni krizi. Prst je Castro obtožujoče uperil tudi v veliko sovražnico ZDA - 46-letni embargo kubanske sosede naj bi Kubi povzročil 92 milijard dolarjev škode.

Kuba si je šele pred nekaj leti nekoliko opomogla po propadu Sovjetske zveze leta 1991. Iz velikih gospodarskih težav jo je rešila pomoč z nafto bogate zaveznice Venezuele in njenega predsednika Huga Chaveza.

"Revolucija je prinesla le uničenje"
Starejši Kubanci, ki so doživeli revolucijo, se spominjajo, kako so z veseljem sprejeli revolucionarje in novico o padcu diktatorskega režima Batiste. Ljudje so plesali na ulicah, podirali parkirne ure in plenili igralnice v lasti mafije, ki je podkupovala Batistove uslužbence in postala osovražen simbol njihove korupcije. "Ljudje pozabljajo, kako je bilo," je povedal eden od Kubancev, ki je skupaj s številnimi drugimi Kubanci, naveličanimi pokvarjenega in nasilnega režima, podpirali revolucionarje.

Padec Batistovega režima in postopna vpeljava komunizma ni v beg poslala le diktatorja in njegove družine, temveč tudi številne pripadnike srednjega in višjega razreda. Večina jih je zbežala na Florido, kjer jih je danes okoli milijon. V Miamiju, središču kubanskih izseljencev, 50. obletnica revolucije ni minila v prešernem razpoloženju. "Nimamo kaj proslavljati. Vse, kar je revolucija prinesla Kubi, je uničenje," je povedal eden od v Miamiju živečih Kubancev in proticastrovih aktivistov.

T. V.