Kuba, ki jo že od leta 1959 vodita brata Castro, najprej Fidel, od leta 2008 pa njegov brat Raul, je v zadnjem času priča nekaterim gospodarskim spremembam, ki komunistični otok obračajo v svet in prilagajajo trenutnim svetovnim razmeram. Kubanski veleposlanik Juan Carlos Marsán Aguilera pravi, da bodo ukrepi, ki vključujejo krepitev gospodarstva, izboljšanje produkcije dobrin in storitev, povečanje učinkovitosti ter povečanje izvoza, Kubi prinesli novo realnost in izboljšali življenjske pogoje ljudi.

Z veleposlanikom, ki ima sedež na Dunaju, smo se pogovarjali ob njegovem nedavnem obisku Ljubljane, ko je študentom na fakulteti za upravo predaval o spremembah na Kubi.

Vladavina Raula Castra se nekoliko razlikuje od vladavine njegovega brata Fidela Castra. Beremo lahko, da je mlajši brat sprejel nekatere reforme, ki so Kubancem olajšale življenje, recimo to, da jim je omogočil nekaj več osebne svobode, odpravil je prepoved prenosnih telefonov in osebnih računalnikov, ukinil je nakupe dragih izhodnih vizumov, sprejel je nekaj pomembnih gospodarskih ukrepov, ki naj bi gospodarstvo obrnili proti svetu. Tranzicija se je torej začela, kaj pa je njen glavni cilj?
Najprej bi rad povedal, da vsak trenutek potrebuje svoje rešitve. Imamo voljo, da nadaljujemo revolucijo, a ob današnjih okoliščinah in spopadajoč se s trenutnimi razmerami. Ne morem reči, da je vladavina Raula drugačna, njegova vlada sprejema potrebne ukrepe, ki jih potrebujemo v trenutnih razmerah. Pred 20 leti je bilo seveda drugače, danes pa sprejemamo predvsem ukrepe za izboljšanje kubanskega gospodarstva. Naš glavni cilj ostaja zagotoviti nadaljevanje socializma na Kubi, nadaljevanje revolucije, ob tem pa skušamo izboljšati kakovost življenja Kubancev. Da bi to dosegli, potrebujemo močnejše gospodarstvo, spopasti se moramo z izzivi, ki jih je prinesla mednarodna kriza. Na Kubi imamo enake težave, kot jih imate v Evropi. Menim, da je najpomembneje, da smo se odločili, da se spopademo s krizo, imamo pri tem podporo kubanskega ljudstva, vsa družba pa si prizadeva najti načine, kako doseči ta naš skupni cilj.

Raul Castro je dejal, da se bo po koncu svojega mandata leta 2018 umaknil iz politike. Se bo socializem nadaljeval tudi po tem?
Mislim, da, saj to, da imamo na Kubi socializem, ni odločitev voditeljev ali vlade, ampak je odločitev ljudi. Socializem je na Kubi omogočil samostojnost, socializem, ki se je začel leta 1959, nam je prvič omogočil, da smo postali neodvisna država, da smo postali suvereni. In prepričan sem, da za Kubance socializem pomeni isto kot samostojnost. Tudi reforme in novi projekti imajo na Kubi podporo večine prebivalcev. Ne morem reči, da imajo 100-odstotno podporo, to je nemogoče, a na zadnjih volitvah, ki se jih je udeležilo več kot 95 odstotkov vseh prebivalcev, je več kot 92 odstotkov prebivalcev glasovalo za parlament, ki je parlament revolucije. In ta parlament podpira začrtano pot, zato lahko rečem, da predstavlja voljo Kubancev.

A kritiki so po zadnjih volitvah dejali, da so bile te farsa, da ljudje niso imeli prave izbire, saj obstaja samo komunistična stranka. Ker ljudje niso imeli izbire, volitve po njihovem mnenju niso verodostojne.
Ti ljudje ne poznajo kubanskega sistema. Res je, da imamo na Kubi le komunistično stranko, a ta nima pravice nastopati na volitvah. Stranka ne sme predlagati kandidatov, kandidate lahko predlagajo le državljani iz vseh občin. Svoje kandidate lahko predlagajo tudi socialne organizacije, ženske, študenti, kmetje, intelektualci, vsak ima možnost, da nastopi na volitvah. Kubanski parlament tako na eni strani predstavljajo ljudje, ki so jih predlagali državljani, na drugi strani pa ljudje, ki so jih predlagale socialne organizacije. Tako je v parlamentu predstavljena celotna kubanska družba, iz vseh občin in z vseh socialnih področij. Vse to poteka brez udeležbe politične stranke. Vsak Kubanec je lahko izvoljen, tudi tisti, ki niso podporniki socializma. Z zakonom imajo to možnost. A če pogledate globlje v družbo, lahko ugotovite, da ti nasprotniki nimajo podpore med ljudmi, saj so povezani z ameriško vlado, z ameriško pisarno v Havani, od ameriške vlade dobivajo finančno podporo ter ne predstavljajo pravega mnenja in pravih prizadevanj Kubancev. Zato niso izvoljeni, a možnost imajo.

Mislite, da ima politični pluralizem na Kubi prihodnost? Se bo pojavila še kakšna stranka več, se bo opozicija okrepila?
Po mojem mnenju in razumevanju razmer na Kubi ima država zelo posebne razmere. Še vedno velja močna blokada, ki škoduje našemu gospodarstvu in družbenemu življenju, v mednarodni skupnosti še vedno obstaja velika želja po izolaciji Kube, zato moramo zagotoviti enotnost kubanskega ljudstva, ki se spopada s temi izzivi. Ohraniti moramo svoje nacionalne projekte, ne smemo postati nova zvezda v ameriški zastavi. Komunistična stranka zdaj igra vlogo zagotavljanja enotnosti ljudstva. To ni stranka, kot jih poznate drugod, to je zelo odprta stranka, ki ima skoraj milijon članov. Vloga stranke ni le zagovarjati mnenja njenih članov, ampak je v stalnem stiku z ljudmi, da z njimi razpravlja o projektih, v katere so lahko vključeni prav vsi, ena izmed vlog pa je tudi ohranjati glavne cilje kubanske revolucije. Na Kubi imamo široko politično participacijo, ljudje imajo svoje mnenje ...

To že, a vendar, imajo ljudje dovolj poguma, da izrazijo svoje mnenje?
Seveda, vsak dan. Če obiščete Kubo, boste videli, da so Kubanci zelo odprti in da so zelo izobraženi. Zato je Kubancem nemogoče preprečiti, da bi izrazili svoje mnenje. Kubanci lahko povsod povedo, kaj si mislijo. Če začnete na ulici govoriti z ljudmi o določeni tematiki, se vam bo v petih minutah pridružilo še deset ljudi, vsak s svojim prepričanjem. Naša družba je zelo odprta, vsako leto na Kubi pozdravimo tri milijone turistov, ki ne ostanejo le v Varaderu, ampak potujejo po otoku, stanujejo pri zasebnikih (t. i. casas particulares, op. a.) in so v stiku z ljudmi. Ne bojimo se, kaj bi lahko Kubanci povedali, saj imajo vse možnosti, da so povsem odkriti.

Kako bo Kuba preživela prehod od dolgoletne vladavine Castrov, kaj gre pričakovati? Bo naslednik varovanec bratov Castro Miguel Diaz-Canel Bermudez ali lahko Kubanci pričakujejo nov obraz in novo politiko?
Na Kubi odločitev, kdo bo vodil državo, ni v rokah bratov Castro, ampak gre za odločitev večine kubanskih državljanov, ki so v kubanski revoluciji našli številne priložnosti za stvari, ki so bile pred 1. januarjem 1959 v kapitalističnem sistemu prepovedane. Kubanci imajo to čast, da sta jih dolga leta vodila izjemna voditelja Fidel in Raul, a so ves čas v političnem procesu sodelovale tudi različne generacije Kubancev. Če pogledate sestavo parlamenta, boste videli, da je kar 18 odstotkov poslancev mlajših od 25 let in da ti sodelujejo tudi na občinski ravni, tako da je nova generacija v političnem življenju številčno zastopana. Vsa ta leta nismo mislili na tega ali onega voditelja, ampak na načela pravičnosti, enakopravnosti, solidarnosti, svobode in neodvisnosti, in ti razlogi so dovolj močni, da še naprej podpiramo revolucijo. Kdo bo naslednji voditelj Kube, ne vem. Odločitev je v rokah kubanskega ljudstva in na volitvah leta 2018 bodo odločili prav oni. A sem prepričan, da bo tudi naslednji voditelj revolucionar, ki bo zagotovil nadaljevanje revolucije in ga bo pri tem podpirala večina Kubancev.

Je sprememba v kapitalizem na Kubi mogoča in kaj bi to pomenilo za državo in njene prebivalce?
Sprememba v kapitalizem je mogoča, če ne bomo zaščitili naših uspehov in vrednot revolucije, če ne bomo pozorni na nadaljujočo se agresijo ameriških administracij ter če bomo izgubili spoštovanje do svoje suverenosti in svobode, kar je že povzročilo izgubo na tisoče lepih življenj več kubanskih generacij. Če bi uvedli kapitalizem, bi država postala kolonija ZDA, kot je že bila pred letom 1959, najpomembnejše odločitve v političnem, gospodarskem in socialnem življenju pa bi sprejemalo ameriško veleposlaništvo na Kubi.

Predsednik Castro je začel uvajati številne gospodarske reforme v državi, med njimi je tudi postopna privatizacija. Kako boste povečali avtonomijo podjetij, če jih je večina v državni lasti? Kako bo kubanska vlada spodbujala razvoj in rast zasebnih podjetij, ki jih je na Kubi izjemno malo?
Kar se mene tiče, ni nobenega nasprotovanja. Tudi v drugih državah so imeli podobne izkušnje v podobnem sistemu. Tudi če gradimo svojevrsten sistem, je Kuba odprta za vse izkušnje, iz katerih se lahko uči. Do zdaj je bil javni sektor dovolj močan, da se je upiral blokadi in zagotavljal enega najboljših socialnih sistemov na svetu. Pred kratkim smo na Kubi objavili podatke, da je smrtnost otrok 4,2-odstotna, kar je veliko bolje kot v številnih razvitih državah. Odločili smo se, da izboljšamo gospodarski sistem, da bo ta učinkovitejši, a to ne pomeni, da bomo zanikali, kar smo naredili do zdaj. Kubansko ljudstvo je odločeno okrepiti socializem na Kubi in ohraniti socialno zmago, v okviru tega pa prilagoditi svoj družbeni in gospodarski sistem. V gospodarstvu so številni sektorji, tudi zasebni sektor, še posebej na določenih področjih, kjer država ne igra velike vloge, kot sta na primer prehranski sektor, prevozni sektor ... Prav tako razvijamo sodelovanje med različnimi sektorji. A glavne gospodarske panoge bodo ostale v državni lasti, saj bo le tako država Kubancem lahko zagotovila univerzalne in brezplačne usluge.

Kako pa bo odločitev kubanske vlade, da ukine sistem dvojne valute, vplivala na življenja Kubancev?
Naj vam najprej povem, da do ta proces trajal nekaj časa, saj ni tako preprosto kar ukiniti sistem dvojne valute. Najprej moramo pripraviti vse potrebne zakonske akte za nacionalno skupščino, nato pa moramo na spremembo pripraviti ljudi, ki bodo dejansko vodili celoten proces. Sprejeti moramo tudi odgovornost za novi sistem, vse to pa terja čas. Jaz mislim, da ne manj kot tri leta. V tem obdobju moramo nadaljevati s krepitvijo kubanskega gospodarstva, saj je ukinitev dvojne valute le eden od korakov v tem procesu. Vsi ti ukrepi, skupaj s krepitvijo gospodarstva, izboljšanjem produkcije dobrin in storitev, povečanjem učinkovitosti in povečanjem izvoza, bodo Kubi prinesli novo realnost in bodo izboljšali življenjske pogoje ljudi. Ne moremo pričakovati, da se bodo samo z odpravo dvojne valute takoj povišale plače ljudi in da bodo gospodarske razmere boljše. Bomo pa ustvarili pogoje za to, saj je dvojna valuta ovira kubanskemu gospodarstvu. To bi rad razjasnil, saj bi lahko kdo pomislil, da bo samo z ukinitvijo vse rešeno. Pa ne bo. To je eden od korakov pri krepitvi kubanskega gospodarstva.

Kdaj pa se bo to po vašem mnenju zgodilo?
Če bomo uspešno izpolnjevali vse korake v procesu, bo trajalo najmanj tri leta, da bomo imeli na Kubi le eno valuto.

In katera valuta bo ostala, konvertibilni peso ali kubanski peso?
Ne vem, nismo se še odločili. Po mojem osebnem mnenju bo to kubanski peso, a resnično ne vem. Odvisno je od ljudi, ki trenutno razpravljajo o tem, na koncu pa bo o tem razpravljal še parlament. A po mojem mnenju in glede na izjave strokovnjakov, s katerimi sem se posvetoval, bodo za to potrebna najmanj tri leta.

Generalna skupščina Združenih narodov je letos že 22. glasovala za odpravo ameriškega embarga proti Kubi, a se zadeve ne spreminjajo, ker so ZDA še vedno proti. Mislite, da bodo ZDA sploh kdaj odpravile embargo? Zdelo se je, da bi se z mandatom predsednika Baracka Obame zadeve lahko spremenile, a pravzaprav ostajajo enake.
Blokada je uradna politika ZDA že več kot 50 let. Kot ste rekli, je ta politika danes tako rekoč izolirana. Mednarodna skupnost je skoraj enoglasno zavrnila embargo. 187 držav v Generalni skupščini je glasovalo proti embargu, dve sta glasovali za, ZDA in Izrael, tri države pa so se vzdržale. To je edina resolucija, ki je bila v Združenih narodih sprejeta s tako podporo. To je jasno sporočilo mednarodne skupnosti, da je treba med ZDA in Kubo spremeniti odnose. Politika embarga vpliva tudi na gospodarske odnose med Kubo in drugimi državami, predvsem v Evropi. Že velikokrat sem povedal ta primer, pa ga bom še vam. Kuba je v zadnjih petih letih sprejela odločitev, da bo zamenjala svoja letala. Ne moremo kupiti boeingov, saj je to ameriško podjetje. A ne moremo kupiti niti airbusov, ki je evropsko podjetje, saj so nekateri deli, ki jih vgrajujejo v ta letala, proizvedeni v ZDA. In ZDA od Evropske unije zahtevajo, naj ne proda letal Kubi. To je odličen primer, kako blokada vpliva na Kubo in druge države. Ameriško gospodarstvo ima velik vpliv na svetovno gospodarstvo in Kuba se mora s tem spopadati. Res je, da je bilo v mednarodni skupnosti veliko pričakovanj, da bi lahko Obama spremenil odnose s Kubo, v svoji kampanji je obljubil, da je pripravljen začeti novo poglavje v odnosih s Kubo. A lahko rečem, da se je blokada v nekaterih pogledih celo okrepila. Nekatere banke morajo plačevati velike vsote denarja ameriškemu finančnemu ministrstvu zaradi sankcij, ki so jih uvedli v zadnjih štirih letih. Uradna politika ameriške vlade še vedno podpira prevrat v kubanski družbi, svojim državljanom pa prepoveduje potovanje na Kubo. Tudi gospodarsko blokada predstavlja veliko omejitev za Kubo. Od ZDA smo oddaljeni le 90 milj, ZDA bi lahko bile naš največji gospodarski partner, pa niso. Zato bi morali nadaljevati naša prizadevanja za upor proti blokadi in našim državljanom zagotoviti čim boljše pogoje za življenje. Pa tudi mednarodna skupnost bi morala še naprej od ZDA zahtevati, naj umaknejo blokado in naj vzpostavijo nove odnose s Kubo. Ni normalno, da do določene države gojiš tovrstne sankcije, Kuba pa je odprta, je pripravljena na novo poglavje v naših dvostranskih odnosih. Na mizo smo celo postavili nekaj predlogov, ki urejajo področje trgovine z ljudmi na Karibskem morju, področje trgovine z mamili in področje zaščite okolja. Ogromno priložnosti je, da bi ZDA in Kuba lahko sodelovale, kar bi koristilo obema državama in ljudem, a se ZDA ne odzivajo.

Kako pa je bil na Kubi sprejet pozdrav ameriškega predsednika Obame in kubanskega predsednika Raula, ki sta se na žalni slovesnosti za umrlim Nelsonom Mandelo v Johannesburgu rokovala in izmenjala nekaj besed?
Ne moremo interpretirati, da ima to srečanje kak globlji pomen. Šlo je zgolj za protokolarno dejanje in nikakor ne moremo pričakovati, da bi samo s stiskom rok spremenili politiko. Po mojem mnenju se Obama predstavlja z enim obrazom in besedami, dela pa povsem drugače. Samo to dejanje ni dovolj, Obama bi moral sprejeti prave odločitve in prave ukrepe, da bi spremenil ameriško politiko do Kube.

Kako se drži Fidel Castro? Če se ne motim, se je v javnosti zadnjič pojavil ob volitvah na začetku letošnjega leta, kako pa mu gre zdaj?
Ravno pred nekaj dnevi je objavil svoje zadnje razmišljanje z naslovom Mandela je umrl, kjer je pisal o sodelovanju Kube pri procesu odpravljanja in boju proti apartheidu v Južni Afriki ter o vlogi, ki jo je Kuba igrala pri osvobajanju Namibije. Poudaril je, da bi morali vsi spoštovati miroljubnost Mandele, a da se ob tem pozablja, da je bil Mandela tudi borec, ki se je boril proti diskriminaciji in diskriminatornim režimom. Zelo dober zapis je, ki je bil objavljen v uradnem tisku. Če boste prebrali njegove zapise, boste videli, da Fidel Castro dela, da so njegove misli jasne, da je intelektualno še zelo dejaven. Ko se je upokojil, je objavil več razmišljanj, zdaj pa piše knjige, ki bodo pomembne za kubansko in svetovno zgodovino, o procesu osvoboditve Kube, o mirovnem procesu v Kolumbiji in o izkušnjah Kube v mednarodni skupnosti. Pomembno je, da Fidel Castro objavlja svoja razmišljanja, saj morajo tudi mlajše generacije vedeti, kako so se takrat spopadali z izzivi, saj se danes človeštvo spopada s še večjimi izzivi. Fidel Castro je v pokoju, ni več politično dejaven, a še vedno predstavlja izjemno pomemben prispevek naši družbi in razumevanju dogajanja v svetu.