Suženjstvo so v ZDA prepovedali in ukinili na začetku 19. stoletja, nekaj let zatem pa so na območje današnje Liberije prišli prvi osvobojeni sužnji, ki so oblikovali ustavo po ameriškem vzorcu in leta 1847 ustanovili prvo neodvisno afriško republiko.

Ameriški Liberijci držijo vse niti
Na oblasti v državi so vse do druge polovice 20. stoletja ostajali večinoma potomci ameriških prišlekov, ki so sestavljali najbolj vpliven družbeni sloj. Prva desetletja neodvisnosti so se pogosto zapletali v spore z avtohtonim prebivalstvom, ki je imelo v družbi nižji status in je poseljevalo predvsem notranjost države, medtem ko so ameriški Liberijci živeli na obalnih območjih.

Liberija je imela na začetku stalne težave tudi na meji s sosednjima Sierra Leone, ki je bila pod britansko kolonialno oblastjo, in Slonokoščeno obalo, ki je bila pod Francozi.

Gospodarsko je bila vseskozi močno odvisna od ZDA, najpomembnejši gospodarski vir pa je bilo najprej pridobivanje naravnega kavčuka in od sredine 20. stoletja še izkoriščanje železove rude.

Predsedniških volitev leta 1951 so se lahko prvič udeležile tudi ženske in avtohtoni prebivalci, čeprav je oblast še naprej ostala v rokah nekaj tisoč ameriških Liberijcev. Njihova vladavina in 130-letno obdobje prve republike se je končalo leta 1980 z vojaškim udarom, ki sta mu v naslednjih 20 letih sledili dve državljanski vojni.

Začetek nasilja in vojn
Z vojaškim udarom je oblast prevzel general Samuel Doe in za Liberijo, ki so jo imele zahodne države nekoč za najbolj stabilno, napredno in mirno državo v Afriki, je sledilo obdobje politične nestabilnosti ter nazadovanja.

Doe je po ponarejenih volitvah leta 1985 postal prvi predsednik druge republike, njegova politično nestabilna oblast pa se je končala leta 1990, ko so ga usmrtili uporniki, ki jih je vodil princ Yoremie Johnson. Z uporom nekdanjega vladnega uradnika Charlesa Taylorja, ki mu je zaradi obtožb o korupciji grozila aretacija, se je namreč leta 1989 začela državljanska vojna, ki je trajala sedem let in je Liberijcem prinesla veliko pomanjkanje, revščino ter nasilje, državo pa popolnoma gospodarsko uničila.

Med borci tudi otroci
Boj za oblast med Taylorjevo in Johnsonovo uporniško skupino je zaznamovala izredna krutost, saj so uporniki množično morili civilno prebivalstvo, v svoje vrste pa so vključili tudi otroke, ki so bili mlajši od 15 let, in so jih zasužnjili med napadi na vasi.

Otrokom vojakom so oprali možgane, nato pa so se borili večinoma pod vplivom drog in pri tem izvajali najhujše zločine nad civilisti. Uporniki so se financirali predvsem s tihotapljenjem diamantov, ki so eden glavnih naravnih virov Liberije.

Že leta 2000 se začnejo prvi napadi rivalskih upornikov, ki naj bi jih podpirala sosednja Gvineja, poimenujejo pa se Liberijci, združeni za spravo in demokracijo (LURD). Pravi upor se začne leto dni kasneje in izbruhne v novo državljansko vojno, ki traja do leta 2003, ko uporniki zasedejo večino države in mora Taylor pod mednarodnim pritiskom zapustiti državo in oditi v izgnanstvo v Nigerijo.

Mir na obzorju
Vse liberijske uporniške skupine junija leta 2003 v Gani podpišejo dogovor o premirju, kasneje pa še mirovni sporazum, s katerim oblikujejo prehodno vlado, katere glavna naloga je organizacija volitev leta 2005. V državo pridejo mednarodne mirovne sile ZN-a, ki imajo trenutno v državi okoli 15.000 vojakov, kar je največja mirovna misija ZN-a na svetu.

Na predsedniških volitvah oktobra leta 2005 sodeluje 22 kandidatov, v drugem krogu pa se pomerita nekdanji nogometni zvezdnik George Weah in nekdanja finančna ministrica Ellen Johnson Sirleaf, ki tudi zmaga in postane prva izvoljena afriška predsednica. Po zmagi obljubi, da se bo najbolj posvetila narodni spravi.