Makedonski volivci in volivke bodo končno odšli na parlamentarne volitve, ki naj bi končale hudo politično krizo v državi, ki traja vse od februarja 2015, sprožile pa so jo obtožbe socialdemokratske opozicije zoper takratnega konservativnega premierja in predsednika stranke VMRO-DPMNE (Notranja makedonska revolucionarna organizacija — demokratična stranka makedonske narodne enotnosti) Nikolo Gruevskega, da je prisluškoval več kot 20.000 ljudem. Po škandalu so se glavne politične stranke v državi pod pritiskom Evropske unije sicer dogovorile o izvedbi predčasnih volitev, ki pa so bile zaradi groženj opozicije z bojkotom, kar bi postavilo pod vprašaj njihovo legitimnost, dvakrat preložene, prvič aprila, nato še junija. Septembra je bila nato vzpostavljena prehodna vlada, v kateri sodelujejo večje stranke, tako etnično makedonske kot etnično albanske; njen namen je predvsem omogočiti poštene in svobodne volitve.

Decembrske volitve naj ne bi bile običajne, saj bodo v kontekstu večletne politične krize. Kot je za MMC dejala novinarka Balkanske mreže za raziskovalno novinarstvo (BIRN) Ana Petruševa, je prišlo v Makedoniji do t. i. ugrabljanja oziroma prevzema države (ang. state capture), ko se državne institucije povsem identificirajo s stranko, ki je na oblasti. V makedonskem primeru je to VMRO-DPMNE, ki je bil na oblasti od leta 2006, po besedah Petruševe pa so postale državne ustanove v tem desetletju praktično orodje te stranke.

To nakazuje tudi afera glede obsežnega nezakonitega prisluškovanja, ki je po ugotovitvah posebnega tožilskega urada potekalo med letoma 2008 in 2015, celo po razkritju v javnosti. Kot ugotavlja to tožilstvo, po besedah Petruševe edino v državi, ki je neodvisno in ni pod nadzorom oblasti, je prisluškovanje izvajala Uprava za varnost in protiobveščevalno delo, ki deluje v okviru notranjega ministrstva, ravno v tem obdobju pa jo je vodil sorodnik Gruevskega Sašo Mijalkov, sicer visoki funkcionar stranke VMRO-DPMNE.

Nadzor nad mediji prek oglaševanja
Prisluškovalo se je skoraj 6.000 telefonskim številkam, v prisluhe pa je bilo ujetih več kot 20.000 ljudi, med njimi policisti, sodniki, novinarji, akademiki, poslovneži, celo notranja ministrica Gordana Jankuloska, ki se ji je, kot je dejala Petruševa, prisluškovalo 700 dni. Novinarji in novinarke so sicer vedeli za prisluškovanje oziroma o njem sumili še pred njegovim razkritjem, kar jih je šokiralo, pa je bil obseg in način, na katerega so se najvišji državni uslužbenci o tem dogovarjali, oziroma kot je dejala Petruševa, kako "primitivna, vulgarna, surova" komunikacija je potekala med njimi.

"Ni šlo le za politično prednost pred opozicijo, ampak za nekakšno manično potrebo po nadzoru celotne družbe," je prisluškovanje za MMC označil Sefer Tahiri, predavatelj in novinar, ki je bil med drugim tudi namestnik glavnega urednika Programa v albanskem jeziku na makedonski javni televiziji, od leta 2011 pa dela na Inštitutu za kulturno dediščino Albancev v Skopju.

Afera je poudarila še eno od ključnih težav Makedonije, in sicer problem nadzora politike nad mediji. O prisluškovanju so na začetku tako poročali le nekateri neodvisni mediji, ljudje pa so lahko posnetke slišali na spletnem ponudniku videovsebin Youtube. "Režimske" televizije z največjo gledanostjo, med katere spada tudi javna, o tej zadevi sprva sploh niso poročale, pravi Petruševa. Oblast je namreč leta vzpostavljala nadzor nad mediji, to pa je dosegala prek oglaševanja. Država je bila namreč eden največjih oglaševalcev. Petruševa ravno s tem odgovarja na vprašanje, kako ocenjuje kritičnost javnosti do takšnega početja oblasti. Po njenih besedah se moramo vprašati, koliko so ljudje sploh lahko kritični, če so v državi tri televizije z identičnimi prispevki v večernih poročilih. "Identičnimi do zadnje besede," dodaja, vsi pa da poveličujejo Gruevskega in njegovo delo za državo. Da je stanje medijev eno od področij, na katerem so nujno potrebne reforme, Makedoniji sporoča tudi Evropska komisija.

Kljub nadzoru nad mediji pa je zaradi ugotovitev posebnega tožilstva glede obsega prisluškovanja in odgovornosti zanj VMRO-DPMNE v defenzivi, je prepričan Tahiri. Po njegovih besedah se bodo številni državljani, ki so bili dolga leta pod "strašnim pritiskom propagande" vlade in VMRO-DPMNE-ja, zdaj lahko zavedeli. Spoznanje, da se jim je prisluškovalo sedem let, namreč ni lahko, meni, zaradi tega pa naj bi VMRO-DPMNE in DUI (Demokratična zveza za integracijo), ena od glavnih albanskih etničnih strank v Makedoniji, izgubili del glasov.

Nacionalizem kot predvolilno orodje
VMRO-DPMNE sicer vodi v anketah, a kot opozarja Tahiri, so bile te objavljene, preden je posebno tožilstvo objavilo svoje ugotovitve. Ta stranka pa vodi predvsem po zaslugi populistične in etnonacionalistične politike, je prepričan. Tudi Petruševa opozarja na nacionalistično retoriko dolgo časa vladajočega VMRO-DPMNE-ja, ki po njenih besedah sporoča, da Makedoniji grozijo zunanji in notranji sovražniki, opozicijo pa ob tem obtožuje, da želi državo federalizirati in uvesti dvojezičnost po vsej državi, s čimer naj bi jo predala Albancem. Ti sicer predstavljajo približno četrtino od dveh milijonov prebivalcev, sporazum z Ohrida iz leta 2001, s katerim se je končal oboroženi spopad med makedonskimi varnostnimi silami in etnično albansko t. i. Osvobodilno ljudsko vojsko, pa jim je prinesel več pravic.

Petruševa pravi, da VMRO-DPMNE tako igra na "karto medetničnih napetosti". Medetnični odnosi v državi pa so kljub temu trenutno razmeroma sproščeni, meni Tahiri. Po njegovih besedah ljudje zdaj bolj prepoznavajo vlogo oblasti pri ustvarjanju medetničnih napetosti. Tahiri sicer izpostavlja razdeljenost makedonskega političnega sistema na etnični podlagi, na kateri se delijo tudi stranke. Glavni makedonski stranki sta VMRO-DPMNE in opozicijski SDSM (Socialdemokratska zveza Makedonije), ki ji predseduje Zoran Zaev, glavni albanski stranki pa sta prej omenjeni DUI in DPA (Demokratična stranka Albancev). Kot poroča portal balkaninsight.com, pa se bosta največji albanski stranki tokrat morali za glasove bojevati z nekaj novoustanovljenimi albanskimi opozicijskimi strankami, kot sta BESA in DPA — Gibanje za reforme.

A Tahiri poudarja še en "nov pojav" na tokratnih volitvah. SDSM ima namreč na visokih mestih na svojih listah tudi nekatere Albance, zato naj bi določen del etničnih Albancev glasoval tudi za to stranko. A to ne bo glas ZA, temveč glas PROTI, in sicer proti uveljavljenim albanskim političnim strankam, ki niso izpolnjevale svojih obljub, recimo glede izboljšanja statusa albanskih državljanov in državljank Makedonije, opozarja Tahiri.

Opozicija naj ne bi preživela še enega poraza
Medtem ko bo VMRO-DPMNE glasove v prihodnjih dneh po mnenju Tahirija nabiral predvsem s poudarjanjem velikih projektov v lokalnih skupnostih, bo po mnenju Petruševe še vedno dovolj prostora za negativno kampanjo. Stranka naj bi tako poudarjala, da delajo, gradijo, privabljajo vlaganja, a da so soočeni z lokalnimi izdajalci in nekonstruktivno opozicijo, ki želi uničiti državo.

Tahiri tokratne volitve označuje za zgodovinske, takšne pa bi lahko bile predvsem za opozicijo oziroma SDSM. Ta sicer sporoča, da se lahko ljudje 11. decembra odločijo, da se ustavi kriminal, in da morajo vsi, ki so odgovorni za kriminal, korupcijo, prisluškovanje in tako dalje, končati v zaporu, a zmaga VMRO-DPMNE-ja bi po mnenju Petruševe "popoln razpad opozicije, ki poraza ne bi preživela". Opozicija sicer iz leta v leto izgublja volitve, saj ima tudi sama velike grehe iz preteklosti, zaradi katerih ji del javnosti ne zaupa, opozarja novinarka BIRN-a.

Ob morebitni zmagi jo čaka ogromno dela na področju gospodarstva in izboljšanja socialnega stanja v državi, kjer je po podatkih Eurostata iz januarja 2015 minimalna plača nižja od 250 evrov. Čeprav glede na podatke Eurostata in Svetovne banke revščino tvega 22,1 odstotka prebivalcev Makedonije (povprečje v državah članicah EU-ja je bilo leta 2013 16,6 odstotka), po besedah Tahirija "oblasti prek medijske propagande vsa ta leta ustvarjajo neko iluzijo, da živijo državljani v nekem virtualnem, neresničnem svetu, ki je z gospodarskega vidika lep".

Država kot servis "družine"
"Nekoč smo bili pred vsemi v regiji, če ne štejemo Slovenije, seveda. Prvi smo podpisali sporazum o stabilizaciji in pridruževanju z EU-jem, bili smo prvi na seznamu za vstop v Nato, pa je tudi to propadlo," je nazadovanje Makedonije predstavila Petruševa. Kot je dejala, je Evropska komisija predlagala reforme na področju pravosodja, nadzora nad obveščevalnimi službami, medijev, boja proti korupciji, a kot je dodala, ni bilo v zadnjih letih narejenega nič, uveden je bil le moratorij na vladno oglaševanje v medijih. Zato po njenih besedah opozicijo, če bi prišla na oblast, čaka dobesedno "resetiranje sistema". Kot je dejala, v Makedoniji namreč nimajo več delujočega pravnega reda, institucij, pravosodja, medijev. "Vse to je postalo servis stranke," meni, "tako rekoč cela država pa deluje v interesu nekaj ljudi, ki se jim tukaj reče 'družina'".

Glede potrebe po korenitih družbenih in političnih reformah se strinja tudi Tahiri. "V pravnem, normativnem smislu imamo demokratičen sistem, naša ustava je precej demokratična, v praksi pa smo imeli vseh teh deset let, ko je bil na oblasti VMRO-DPMNE, diktaturo".

Kampanja obeh največjih strank je tako zelo ostra, obe pa pravita, da bodo decembrske volitve ključne za obstoj in prihodnost države, pojasnjuje Petruševa. Tako stranka VMRO-DPMNE kot SDSM bosta dali vse od sebe, ena v preprečevanju dvojezičnosti in federalizacije ter reševanju države od izdajalcev, druga pa v pošiljanju kriminalcev v zapor in resetiranju države. Po mnenju Petruševe bo obdobje do volitev "grdo in napeto", zato ne preseneča, da jih je glede na njihov pomen za obe strani označila za "obračun pri O. K. Corralu" (po istoimenskem vesternu iz leta 1957, op. a.).