Manj kot leto dni po zadnjih parlamentarnih volitvah na Hrvaškem je lov na glasove volivk in volivcev spet odprt. A kljub le nekajmesečnemu delovanju vlade (ta se je po novembrskih volitvah oblikovala šele januarja letos) in številnim kritikam na njen račun zaradi neprestanih prerekanj in znotrajkoalicijskih izsiljevanj, glavna opozicijska Socialdemokratska stranka (SDP) 11. septembra ne bo imela lahkega dela. Kot je za MMC pojasnil filozof, politični analitik in nekdanji dolgoletni predavatelj na zagrebški Filozofski fakulteti Žarko Puhovski, si je za to kriva predvsem sama. Ljudje namreč še niso pozabili njene, zdaj druge najslabše vlade v zgodovini Hrvaške.

Še več. Puhovski celo meni, da ima SDP sicer več možnosti za tesno zmago, a bo imel HDZ več možnosti za sestavo vlado. Predsednik SDP-ja Zoran Milanović - ki ga Puhovski označuje za politika huligana - pa, kot kaže, za zmago ne izbira sredstev. Očitno je njegovo izkoriščanje nacionalizma, s čimer želi prevzemati glasove HDZ-ju, a če mu to ne uspe, se bo po mnenju sogovornika posvetil kandidaturi za predsednika države.

Velika koalicija obeh največjih strank bi postala resna možnost, če bi morali zaradi nesposobnosti oblikovanja vlade izvesti še ene predčasne volitve, meni Puhovski, vendar bi to pomenilo tudi konec parlamentarizma, saj bi postal v tem primeru parlament zgolj okrasek vlade. Če novemu predsedniku HDZ-ja Andreju Plenkoviću, ki je nasledil Tomislava Karamarka, ne bo uspelo sestaviti vlade, pa Puhovski opozarja, da lahko pobudo v HDZ-ju prevzamejo ljudje, ki bi raje kot o ekonomskih vprašanjih govorili spet o ustaših in partizanih.

Kako to, da se SDP tudi po takšni koaliciji in takšnih članov vlade - tu mislim med drugimi na Karamarka, Hasanbegovića, Kovača - glede na zadnje javnomnenjske raziskave ne bo preprosto sprehodil skozi volitve in osvojil absolutne večine?
Razlogov je več. Najprej zato, ker je pred tem SDP vodil katastrofalno vlado, od katere je minilo manj kot leto dni in ljudje tega še niso pozabili. Ti zdaj so sicer z nečim, kar sploh ni bila vlada, z velikimi napori premagali SDP v nekakšnem tekmovanju za najslabšo možno vlado na Hrvaškem, a tista vlada še ni pozabljena. Delovala je namreč v katastrofalnih gospodarskih razmerah, ki so bile delno posledica dela vlade, delno pa ne, a v zavesti ljudi je to povezano. Poleg tega pa se je HDZ-ju uspelo še enkrat predstaviti v novi, nekakšni "light" različici, sicer z ogromno pomočjo medijev, in to ne samo Hrvaške Radiotelevizije (HRT), ki jo ima pod nadzorom.

"Light" različico HDZ-ja očitno povezujete s prihodom Andreja Plenkovića na čelo stranke. Je to nekaj, kar lahko spremeni delovanje in retoriko stranke, in ali je bil to po odhodu Karamarka sploh namen stranke ali pa je Plenkovićeva naloga zgolj simbolizirati regeneracijo stranke pred volitvami?
Stranka se je znašla v situaciji, ki je s Karamarkom preprosto ni zmogla prenesti. On je bil odstranjen, da se stranko zaščiti pred katastrofalnim izidom, ki bi ga dosegla, če bi šla na volitve s Karamarkom na čelu. Ne verjamem sicer, da je kdor koli, ki je v tem sodeloval, zelo resno razumel potrebo po spremembah, a dejstvo je, da je Plenković drugačen tip politika. On, hočeš nočeš, predstavlja neke spremembe. Tu pa pridemo do paradoksa. Te spremembe imajo namreč lahko neki učinek v stranki le, če se bo Plenković znašel v situaciji, ko bo oblikoval vlado po volitvah. V tej situaciji pa se bo znašel le, če se bo vsaj delno naslonil tudi na Karamarkove kadre.

Televizijsko soočenje Milanovića in Plenkovića na HRT-ju je bil - razen za privržence ene in druge stranke - precej boleč spektakel. Milanović na eni strani kot socialdemokrat poudarja svoje hrvaštvo, razredna identiteta mu je popolnoma tuja, uporablja gostilniški diskurz, na drugi pa Plenković relativizira fašizacijo družbe, vse njegove obljube pa temeljijo na predpostavki o petodstotni gospodarski rasti čez nekaj let. A kljub tem "argumentom" ostajata ti dve stranki tudi po več desetletjih vladanja prva izbira hrvaških volivcev in volivk. Ne smemo torej podcenjevati podcenjevanja javnosti.

Dvostrankarstvo je zaradi celega niza politoloških in socioloških razlogov v sodobnih demokracijah zelo razširjeno, tako tudi na Hrvaškem. In skoraj povsod obstajajo podobne pripombe kot pri nas, pri čemer je na Hrvaškem to malo bolj primitivno, vendar ne veliko bolj, še posebej če pogledate ameriške volitve. V primerjavi s tem so naši balkanski politiki vrhunski intelektualci. A v Evropi je na območju nekdanje Jugoslavije oziroma v tranzicijskih državah to vendarle posebej primitivno. V tem soočenju ni šlo za programsko profiliranje, saj so stranke svetovnonazorsko določene že vnaprej. Tako obstajajo družine, ki volijo za ene ali druge in v katerih je nedopustno, da se voli za drugo stran. V tem smislu se je Milanoviću vsakič uspelo pokazati kot politik huligan. Zaradi tega je bil na prejšnjih volitvah tako uspešen, da se je izognil popolnemu porazu, ki se je SDP-ju napovedoval. Tokrat pa je HDZ spet potisnil v defenzivo, ko govorimo o njihovi najmočnejši temi, in sicer nacionalizmu, s čimer jih je, recimo, prisilil, da so v odnosu do Srbije prijaznejši od SDP-ja. V tem smislu je to zanj uspeh. Programsko gledano, je to sicer neuspeh, a njega to posebej ne zanima. Zanima ga vsaj minimalna zmaga, za kar ima precej dobre možnosti. Kljub temu pa bo imel HDZ veliko boljše možnosti za sestavo vlade.

Omenja se tudi možnost velike koalicije SDP-ja in HDZ-ja. Mar niso že same špekulacije o tem dokaz, da na Hrvaškem ne obstaja nekakšno vsebinsko, ideološko rivalstvo med največjima strankama, temveč da gre zgolj za boj dveh skupin za politično in gospodarsko moč?
V tem je precej resnice in ravno zato je težko doseči veliko koalicijo. Če imate različne programe, je namreč mogoče doseči programski kompromis, če se natančno določi koalicijski sporazum. Veliko težje pa je določiti, kdo bo dobil kakšen položaj ministra, namestnika ministra, vodje kakšnega državnega podjetja in tako naprej. Zato menim, da je možnost velike koalicije v tem trenutku zelo majhna, vendar pa se bo močno povečala, če se bo ponovil scenarij izpred nekaj mesecev, torej, če bo spet nekaj tednov ali mesecev minilo v poskusih sestaviti vlado in bo treba spomladi spet na volitve, kot se to dogaja v Španiji. V tem primeru bi bila velika koalicija zelo verjetna in takrat veliki stranki ne bi že v času kampanje zavračali možnosti velike koalicije, ampak bi zanjo pripravljali teren. Velika koalicija bi sicer pomenila stabilnost, katere vrednost pa je po mojem mnenju in mnenju številnih politologov precenjena. Poleg tega bi to v hrvaških razmerah pomenilo konec komaj zaživelega parlamentarizma, saj bi imeli okoli 75 do 80 odstotkov parlamenta na strani vlade, tisti v parlamentu, ki so na strani vlade, pa praviloma sabotirajo delo parlamenta, ki je bilo že doslej na različne načine sabotirano.

Očiten je Milanovićev obrat na desno, ki bi moral odpirati prostor na levici za kakšno novo politično skupino, kar pa se ne dogaja. Nova stranka Pametno je bolj liberalna, tehnokratska kot pa leva stranka. Kako razlagate to pomanjkanje leve politike na Hrvaškem oziroma v katerih družbenih sferah se nahaja?
Stranka Pametno nima nobene zveze z levico. Gre za nadobudno liberalno, "piflarsko" stranko, če se lahko tako izrazim, ki jo mimogrede vodita mož in žena, kar je že samo po sebi sumljivo, kot da gre za nekakšen družinski podvig. Levica pa je oslabljena, ker je v hrvaški javnosti še vedno označena kot projugoslovanska in izdajalska. SDP se je leta skušal znebiti teh pripomb in Milanović je v tem najdlje prišel. Kot je dejal glede Plenkovića: Ne bo mene nekdo, ki je pri 42 letih postal Hrvat, učil, kaj je hrvaštvo. Dejal je, da je njegov oče zapustil partijo leta 1983, Plenkovićevi pa so ostali do konca in tako naprej. Spet torej igra to igro, kar pomeni, da se je ločil od levice, tisti, ki bi lahko predstavljali levico, pa so se prestrašili. Josipović (nekdanji predsednik Hrvaške Ivo Josipović 2008-2015, op. a.) na teh volitvah sploh ne kandidira. Na zadnjih volitvah je Karamarko med levičarje in liberalce vnesel takšno razpoloženje, da so v strahu pred njim za SDP volili tudi tisti, ki so močno proti Milanoviću, a druge izbire niso imeli. Zdaj s Plenkovićem tega strahu ni več in obstajala je priložnost za vsaj rudimentarne znake, da obstaja levica, ki bi se nato lahko razvijala, a tega nihče ni poskusil, razen starejših skupin, kot je Socialistična delavska stranka, ki nima niti uveljavljenega imena, logistike in s tem niti možnosti. Položaj levice, ki je slab, je v političnem polju še slabši kot na družbenem.

Stvar, ki močno vpliva na hrvaško politično prizorišče, je domovinska vojna, oziroma bolje rečeno, mit o domovinski vojni, ki očitno niti leta 2016 ni končan. Eden izmed govornikov na letošnji proslavi ob obletnici operacije Nevihta, Ivica Glavota, se je javnosti celo opravičil zaradi "nedokončanega dela". Kolikor vem, ni niti ena od glavnih strank te retorike obsodila. Kot da tako HDZ kot SDP ohranjata vojno pri življenju.
Na celem območju nekdanje Jugoslavije obstaja mitologija vojne. Hrvati imajo mitologijo domovinske, etično čiste vojne, Srbi imajo mitologijo vojne, za katero ne priznajo, da so jo izgubili, Slovenci so si vojno izmislili, to je bila operetna vojna, tako da imajo spet to mitologijo, Bosna in Hercegovina ima tri mitologije vojne. To je nekaj splošno prisotnega, a na Hrvaškem ima dodatno otežujočo okoliščino, saj so se veteranska združenja začela vse bolj obnašati kot ZZB NOV (Zveza združenj borcev narodnoosvobodilne vojne) v Jugoslaviji v šestdesetih letih. Tako ne zahtevajo le socialni pravic ali nekakšnih privilegijev, kar bi bilo sicer do neke mere logično, temveč zahtevajo pravico do političnih privilegijev, pravico do tega, da odrejajo, v katero smer naj gre družba. V moji mladosti je ZZB NOV zahteval pravico, da prepove filme, ki bi lahko kvarili mladino, zdaj pa se pojavlja nekaj podobnega. Poleg tega se - kar je pogost primer z miti, če niso pazljivo konstruirani, in ta ni - zapletejo v lastne zgodbe. Njihova osnovna formula je namreč, da je domovinska vojna osnova nove Hrvaške, obenem pa se trdi, da je bila ta vojna obrambna. To pa pomeni, da je tisto, kar se je branilo, moralo že obstajati. Hrvaška je torej morala obstajati, še preden so jo branili, sicer obrambna vojna ne bi bila mogoča. Paradoks je namreč v tem, da je samo ofenzivna, napadalna vojna tista, ki lahko ustvarja. Obrambna vojna nikoli ne ustvarja, saj brani nekaj, kar že obstaja. Veterani pa so se tako zapletli v lastno zgodbo o vojni, ki naj bi ustvarjala Hrvaško in naj bi bila osnova njenega obstoja ter bila obenem obrambna. To kaže, kako nevarno in amatersko je to igranje z gesli, kot je rekla predsednica Kolinda Grabar-Kitarović, o "etično čisti" vojni. Ta vojna je bila etnično čista, etično niti ne. Zato ne preseneča, da se ni nihče odzval na tega ubogega polkovnika, ki nima nikogar, ki bi mu pisal. Razumelo se je, da mu je žal, da iz Hrvaške niso pregnali vseh Srbov, v tem trenutku pa si nihče ne upa reči kar koli zoper t. i. branitelje. Milanović je bil tako celo pripravljen na škandal - za katerega sicer ni vedel, da se bo zgodil, ga je pa lahko slutil - samo da bi lahko pokazal, da tudi on govori s t. i. branitelji.

Mar ni že s samim tem srečanjem Milanović legitimiziral teh političnih zahtev posameznih veteranov?
V bistvu ne, saj so oni legitimizirani tudi brez njega in so od njega močnejši. Njih preprosto sprejemajo kot posebno kategorijo. Nedavno je prišlo do tragikomične situacije nekega aeromitinga v bližini Sinja, na katerem so prepovedali letenje letala Jastreb, letala jugoslovanske proizvodnje, ki ga je uporabljala JLA, z obrazložitvijo, da so ta letala uporabljena v napadih na Hrvaško. To je sicer res, a od takrat je minilo že dovolj časa, in danes je povsod po svetu običaj, da se takšna letala iz preteklih časov uporabljajo, ne glede na to, na kateri strani so bila. A ko veterani rečejo, da to ne pride v poštev, si temu nihče ne upa nasprotovati. Tako je Milanović dosegel prej to, da je legitimiziral sebe kot človeka, ki lahko prav tako govori z veterani, in da to ni nekaj, kar lahko počne samo HDZ.

Kakšne posledice ima to na družbo, ko domnevni vodja levice prevzema takšno nacionalistično retoriko?
To je odvisno od rezultata. Če bo Milanović zmagal in mu bo uspelo sestaviti vladajočo večino, kar se mi sicer ne zdi verjetno, bo lahko dejal, da je šlo samo za taktične poteze, da bi prišel na oblast in ohranil levo pozicijo pri življenju. Če bo izgubil, se bo pa usmeril k nečemu, kar ima že zdaj pred očmi, in sicer h kandidaturi za predsednika države na naslednjih volitvah.

Za to pa se mora vzpostaviti kot predsednik vseh državljanov.
Pokazati se mora kot predsednik, ki lahko z avtoriteto komunicira z vsemi opcijami, ki so na Hrvaškem pomembne, ne toliko z državljani.

V tem pogovoru Milanovića z veterani smo lahko slišali marsikaj. Ena od precej škandaloznih stvari, ki jih je izrekel, je bila pravzaprav politična instrumentalizacija sodstva, ko je dejal, da bi vzpostavil "posebno sodišče, ki bi preganjalo odgovorne za zločine na Kosovu, iz čiste objestnosti". Kako je mogoče, da si potencialni premier dovoli takšno instrumentalizacijo sodstva?
To se mi ne zdi dobra pripomba. On je preprosto rekel, da bodo v primeru večine v parlamentu sprejeli takšen zakon. Ta zakon pa ne bi bil nasproten pravnim načelom, tako kot srbska t. i. univerzalna jurisdikcija ni nasprotna pravnim načelom. Osnovno načelo humanitarnega prava je namreč, da ima vsaka država ne samo pravice, ampak dolžnost preganjati vojne zločince, ki se znajdejo na njenem ozemlju, in jim soditi, če obstajajo sumi, da se v lastni državi ali državi, kjer so bili zločini storjeni, tem zločincem ne bi sodilo. To torej ni nikakor škandalozno. On je dejal še veliko precej slabših stvari. Jasno je namreč impliciral le, da bi njihova parlamentarna večina takšen zakon lahko sprejela. Kar je škandalozno, pa je to, da Milanović pravi, da bodo takšen zakon sprejeli ne zaradi načela humanitarnega prava, temveč zato, da škodujemo Srbom, tako kot oni želijo škodovati nam.

No, saj ravno v tem smislu sem omenjal instrumentalizacijo sodstva.
To pa je res. Kar je paradoksalno, pa je, da se nihče ne vpraša, ali so med vsemi temi obtožnicami v Srbiji tudi kakšne, ki so upravičene. Številne so popolnoma nesmiselne, ne pa vse. O tem bi bilo treba razpravljati. Zdaj je, recimo, prišlo do škandala glede t. i. hrvaškega vohuna v Beogradu. Hrvaška je, potem ko je vohunsko nadigrala Slovenijo, tudi v Srbiji izpadla kot nekakšna regionalna vohunska sila. Ta domnevni vohun naj bi v Srbiji zbiral podatke o jugoslovanskih oficirjih, ki so storili vojne zločine, kar bi z veseljem sprejel, če bi bilo res, a prepričan sem, da ni nihče na Hrvaškem zainteresiran, da se ukvarja z vojnimi zločini, razen tako, kot je dejal Milanović, kot nekakšen politični protiukrep.

Kako odnosi Zagreba in Beograda vplivajo na odnose na hrvaškem političnem prizorišču, še posebej pred volitvami? Milanović je v tem pogovoru z veterani srbsko ljudstvo in vodstvo označil za "peščico bednikov". Omenjate tega domnevnega vohuna, ki je bila zdaj aretiran.
Kar je pomembno in kar predstavlja veliko razliko glede na devetdeseta leta, je cinizem, ki se je razvil na Hrvaškem, pa ne samo tu, in ki je načeloma velika ovira za demokracijo, tukaj pa ima pozitivno vlogo. Ta cinizem je namreč povzročil, da ljudje sploh ne verjamejo več političnim elitam. Tako imamo že mesec in pol zelo grdo prerekanje oblasti na Hrvaškem in v Srbiji, medtem pa je na Hrvaškem na deset tisoče srbskih turistov, ki jim ni bila preluknjana niti ena pnevmatika. Pred nekaj leti bi imelo to prerekanje povsem drugačne posledice, to pa je nekaj, kar je pozitivno. Ta cinizem se je tako razširil, da nihče več ne verjame politikom, ki ljudi tako ne morejo več nahujskati. Seveda, če se bo to nadaljevalo, bo to slej ko prej vplivalo na ljudi, a mislim, da do tega ne bo prišlo, saj to niti ni bila tema politične kampanje. Tistega trenutka, ko se je Milanović začel spogledovati z nacionalizmom, je ta paradoksalno prenehal biti tema politične kampanje. To, v čemer dve strani soglašata, namreč ne more biti predmet kampanje, saj glede tega strani ne moreta tekmovati.

Kakšno vlogo pa bo imel Most na tokratnih volitvah?
Spet bo imel vlogo jezička na tehtnici. Vprašanje je seveda, kakšen rezultat bo dosegel, a ta bo vsekakor slabši kot pred devetimi meseci, ko so osvojili 19 mandatov. Verjetno bo Most dobil toliko mandatov, kot jih je imel v času razpustitve sabora, torej med 10 in 12, kljub temu pa bo igral pomembno vlogo. Dobil bo približno polovico glasov in dve tretjini sedežev v parlamentu, ki jih je osvojil pred devetimi meseci. Most je zamudil svojo priložnost, da odigra pomembno vlogo na Hrvaškem, saj se je osramotil z nizom, lahko bi rekli, poskusov izsiljevanja in popolnoma nenačelnim podpiranjem daleč najslabše hrvaške vlade Tihomirja Oreškovića.

Ali pojav Mosta, čeprav izgublja svojo moč, vendarle pomeni konec dvostrankarskega obdobja na Hrvaškem?
Mislim, da ne. Lahko pripelje celo do najbolj čistega in najbolj perverznega izraza dvostrankarske prakse, in sicer velike koalicije. Most pravzaprav ves čas izziva nastanek velike koaliciji, da bi dokazal, da so oni edina alternativna pozicija. A navsezadnje so izraz nezadovoljstva z dvostrankarstvom, ki se na Hrvaškem pojavljajo v različnih oblikah. Pred nekaj leti so ga predstavljali laburisti, pa nato stranka ORaH, oboji so imeli svoje močne trenutke in padce. Zdi se zelo verjetno, da bo tudi Most doživel takšno usodo, razen če mu bo na teh volitvah uspelo postati del oblasti in tako pokazati nekakšno alternativo. A njihove zdajšnje zahteve so pravljice za male otroke: spremembe plač za poslance v saboru ali da se v 25 dneh spremeni volilni zakon, kar je preprosto nemogoče. Namenoma torej zahtevajo nemogoče, da bi imeli opravičilo za to, da niso vstopili v politično igro, ki se od njih po volitvah pričakuje.

Poleg mita o domovinski vojni obstaja na Hrvaškem tudi mit o partizanih in ustaših. Številni to zgodbo označujejo za popolnoma nesmiselno v letu 2016, vendar mar se za tema izrazoma ne skriva ena zelo konkretna, tako rekoč permanentna linija ločevanja v družbi, ki jo je treba le prevesti v aktualni družbenopolitično-ekonomski jezik?
Verjetno oziroma skoraj gotovo da. Še posebej zato, ker so ustaši in partizani prvotna motivacija največjega dela ljudi, ki se politično opredeljujejo, in se to nato nadgrajuje. Poleg tega, če želimo biti pošteni, je za Hrvaško bolje in produktivneje, če se razpravlja o ustaših in partizanih, kot če se domnevno razpravlja o politiki, saj te zgodbe o politiki ničesar ne prinesejo. Spet ni nikakršnih razlik med strankami, ki naj bi tekmovale, zgodba o ustaših in partizanih pa je bila vsaj takšna, v kateri so se ljudje prepoznali in so videli razlike. Zdaj pa se ustvarja vtis, da imamo nepotreben pluralistični politični sistem, saj vsi zastopajo iste stvari. Vsi zastopajo reforme, kar koli naj to bi pomenilo, vsi zastopajo zmanjšanje proračunskega primanjkljaja, hkrati pa zaščito delavskih pravic - pardon, pravic zaposlenih, ne govori se o delavskih pravicah - in obenem podporo podjetnikom. Kot pa sem že rekel, tisto, o čemer se vsi strinjajo, ne more biti legitimna predvolilna tema.

In tako so ustaši in partizani spet aktualni.
Oni so trenutno potuhnjeno aktualni, kot so že bili, sklepamo pa lahko, da bodo slej ko prej spet prišli do izraza. Če Plenkoviću z ekipo ne bo uspelo sestaviti vlade, kar v tem trenutku sicer ni zelo verjetno, ni pa povsem nemogoče, bi se v HDZ-ju verjetno spet okrepili tisti, ki bi raje govorili o ustaših in partizanih kot o teh zapletenih ekonomskih vprašanjih, kjer ni niti jasnih meril, tako da bi se stvar že na lokalnih volitvah lahko vrnila v dobre, stare tirnice.