V levi sredini so na robu razkola, saj del Demokratske stranke podpira programsko zavezništvo z desno sredino Silvia Berlusconija, številni pa temu ostro nasprotujejo. Gibanje petih zvezd medtem ostaja pri stališču, da za mandatarja podpre zgolj svojega kandidata.

Predsednik Napolitano, ki je tik pred iztekom sedemletnega mandata in zato po ustavi ne more več razpustiti parlamenta, je, potem ko mu ni uspelo imenovati mandatarja, ki bi mu podporo v parlamentu zagotovila večina strank, čas do volitev svojega naslednika kupil z imenovanjem dveh skupin strokovnjakov.

Ti naj bi do izvolitve novega predsednika pripravili program najnujnejših reform. Sprva se je ta predsednikova poteza, s katero naj bi stranke prisilil k dogovoru o izhodu iz krize, zdela modra, a le do trenutka, ko je objavil imena članov skupin, predlog pa se je spremenil v farso. Tako imenovani modreci so namreč dolgoletni predstavniki tistih strank, ki so si bile v zadnjih dvajsetih letih o vseh ključnih vprašanjih od volilnega sistema do liberalizacij in pokojninske reforme na ideološko nasprotnih bregovih.

V Demokratski stranki so tako zdaj vse glasnejši podporniki župana Firenc Mattea Renzija, ki ima po javnomnenjskih raziskavah največ možnosti, da levo sredino na novih volitvah pripelje do zmage. Renzi meni, da bi morala leva sredina združiti moči z Berlusconijevimi poslanci, sprejeti volilno reformo in čim prej oditi na nove volitve. Da Berlusconijevi glasovi niso drugorazredni, je včeraj dejal tudi nekdanji vodja poslanske skupine Demokratske stranke Franceschini.

V Berlusconijevem Ljudstvu svobode so se na izjavo odzvali z besedami, da je tudi v Italiji končno padel berlinski zid, mnogi v levi sredini pa so prepričani, da je italijanska levica storila prvi korak do političnega samomora.
Iz Rima, Mojca Širok (Radijski dnevnik)