ICC je namreč odločil, da je Lubanga kriv, sedem let potem, ko so ga prvič obtožili zaradi novačenja otroških vojakov v DR Kongo. Primer bi po mnenju mnogih pravnih strokovnjakov moral biti končan v letu dni.

Malokdo sicer oporeka srhljivi naravi Lubangovih zločinov. Kot je potrdilo 60 prič in dokazni videoposnetek, je danes 51-letni ustanovitelj Unije kongovskih domoljubov in poveljnik njenega vojaškega krila prisilil otroke, da so postali bojevniki, jih izuril posiljevanja in ubijanja domačinov ter plenjenja njihovih vasi.

A čeprav sredino obsodbo štejejo med dosežke haaškega sodišča, je proces izpostavil tudi njegove pomanjkljivosti. ICC, ki so ga Združeni narodi ustanovili leta 2002, ima sloves izjemno počasnega in neučinkovitega, OZN pa stane kar okoli 100 milijonov dolarjev letno.
Bolje slab začetek kot nobeden?
Nad neverjetno počasnostjo se pritožuje tudi Paul Seils, škotski odvetnik, ki je bil na čelu ICC-jevega analitskega oddelka med letoma 2004 in 2008, ko so pravne ekipe postavljale primer proti Lubangi. "Iz Haaga odpošiljajo ljudi v njim neznane države, da bi tam reševali situacije, ki so praktično nerešljivo težke," razlaga Seils.

Dvomi o učinkovitosti ICC-ja so se v tem letu dni, ko predstavniki ZN-a pozivajo k vložitvi obtožnic proti sirski vladi zaradi poboja civilistov, še okrepili. Pravni strokovnjaki in aktivisti imajo pomisleke, kako učinkovito lahko sodišče sploh obravnava izjemno kompleksne obtožnice, kot so tiste za genocid in zločine proti človeštvu. A čeprav je Seils izjemno kritičen do ICC-ja, vseeno meni, da je sodišče začetek za reševanje tovrstnih težav.
Veliko oviro predstavlja nemoč sodišča pri prijetju obtožencev. Vodja zloglasne ugandske Gospodove uporniške vojske (LRA) Joseph Kony je na begu že od leta 2005. Prav tako sudanski predsednik Omar Al Bašir, ki ostaja na čelu države kljub mednarodnemu nalogu za aretacijo.

Vprašljiva usposobljenost sodnikov
Brez lastne policijske sile se ICC zanaša na politično voljo posameznih vlad, da izročijo obtožence, kot je lani to storila Slonokoščena obala, ko je poslala svojega nekdanjega predsednika Laurenta Gbagboja v Haag. A zaradi politične preračunljivosti vlade pogosto ne sodelujejo, v nevarnosti pa se ne znajdejo le preiskovalci ICC-ja na terenu, ampak tudi vse morebitne priče. Zato preiskovalci ICC-ja najemajo lokalne skupine za človekove pravice, da te poiščejo priče - kar je dolgotrajen in mučen proces.
A polžja počasnost in delo v neznanih tujih državah nista edini težavi, s katerima se sooča ICC. Najresnejša je neenaka kakovost sodnikov, pravi Christian Wenaweser, diplomat iz Liechtensteina, ki je do decembra delal na ICC-ju. "Če stalno dobivaš najbolj usposobljene ljudi, boš sestavil visoko kakovosten sodni senat. A resničnost je drugačna," razlaga.

Libija se bolj zanaša nase
18 sodnikov ICC-ja je izbranih med nominiranci, ki jih predlagajo posamezne vlade, ki "ročno" izberejo kandidate za devetletne mandate v Haagu. Držav članic je 114, čeprav se ZDA za zdaj ne vpletajo v izbor. A kandidatov ne izberejo vedno na podlagi njihovih pravnih veščin. Politično močne države in tiste, ki bogato finančno podpirajo ICC, imajo več možnosti, da postavijo na sodniške položaje svoje ljudi.

A celo najboljši sodniki na svetu bi imeli težave pri ICC-jevih najvidnejših primerih. Junija lani je tako sodišče izdalo obtožnice zoper zdaj že pokojnega libijskega voditelja Moamerja Gadafija, njegovega sina Saifa Al Islama in njegovega vodjo obveščevalcev Abdullaha Al Senoussija.
Za Senoussija ni znano, kje je in če je sploh še živ, medtem ko je Saif Al Islam zaprt v Libiji. In libijski predstavniki vztrajno zavračajo ICC-jeve pozive po izročitvi. Najsi je libijski pravosodni sistem še tako pomanjkljiv, oblasti pravijo, da raje same sodijo Al Islamu, kot pa da bi njegovo usodo položile v roke labirintu ICC-ja.