Irski dolgoletni aktivist za pravice palestinskih političnih zapornikov, ki živi v Jeruzalemu in je trenutno v Evropi, kjer predava o položaju teh zapornikov, opozarja na nevzdržno izraelsko politiko do palestinske družbe. To se lepo zrcali tudi v politiki do političnih zapornikov, katerih status v Palestini ni težko dosegljiv. Življenje Palestincev na zasedenih ozemljih od leta 1967 namreč urejajo izraelske vojaške uredbe. Tista s številko 101 iz avgusta 1967 tako Palestincem prepoveduje organiziranje in udeležbo na protestih, vihtenje zastav in drugih političnih simbolov, distribucijo političnega materiala, prepoveduje celo vplivanje na javno mnenje, kar je označeno za politično hujskanje. Teh uredb je, kot opozarja MMC-jev sogovornik, 1.650.

Izrael je tako prepovedal kakršen koli upor njegovi vojaški okupaciji, kazni za neposlušnost pa so izjemno ostre. Septembra je bilo v izraelskih zaporih in centrih za pridržanje po podatkih Addameerja 5.007 palestinskih političnih zapornikov, med njimi tudi 12 žensk in 180 otrok. Gre za poskus uničenja palestinske družbe, je jasen Kelly. Sistematična mučenja, krivičnost pravnega reda, procesi, ki se jih ne bi sramoval niti Kafka, in izsiljevanja zapornikov in njihovih družinskih članov imajo namreč uničujoč vpliv na palestinsko družbo. Od leta 1967, ko je Izrael zasedel Zahodni breg, Gazo in Vzhodni Jeruzalem, je bilo zaprtih kar 800.000 Palestincev. Ni palestinske družine, ki ne bi imela vsaj enega člana, ki je del življenja preživel v izraelskem vojaškem zaporu.

Zaradi visoke cene, ki jo plačujejo za upiranje okupaciji, imajo politični zaporniki v palestinski družbi status narodnih junakov. Tega se zaveda tudi Izrael, ki jih s pridom uporablja kot pogajalske žetone v t. i. mirovnem procesu, opozarja Kelly, ki meni, da se brez mednarodnega pritiska na Izrael položaj v Palestini še dolgo ne bo izboljšal.

Pravite, da je izraelski kazenski sistem za Palestince politika. Zakaj?
Gre za politiko, ki jo Izrael uporablja od leta 1948, leta 1967 pa jo je razširil še na območja, ki jih je takrat zasedel. Ta politika ima dvojni namen. Prvič, da zatre vsakršen upor okupaciji in kolonizaciji, in drugič, da prepreči razvoj normalne palestinske družbe oziroma, da jo uniči.

Lahko podrobneje razložite, kakšni zakonski okviri veljajo za Palestince na okupiranih ozemljih, torej na Zahodnem bregu, v Gazi, v Vzhodnem Jeruzalemu, in v samem Izraelu?
Zakonodaja, ki ste ji podvrženi, je odvisna od vašega kraja prebivanja. Če živite kot Palestinec na Zahodnem bregu, velja za vas vojaško pravo. Tega sestavlja približno 1.650 izraelskih vojaških uredb, ki odrejajo vsak vidik palestinskega vsakodnevnega življenja. V Jeruzalemu je rahlo drugače. V bistvu gre za kombinacijo izraelskega civilnega in vojaškega prava. Tako bo Palestinec aretiran v skladu z vojaškim pravom, saj ta omogoča daljše obdobje zasliševanja, kaznovan pa je v skladu s civilnim pravom. Na Palestince v Gazi se nanaša t. i. Zakon o nezakonitih borcih, ki Izraelu omogoča, da aretira katerega koli Palestinca na podlagi popolnoma tajnih dokazov za nedoločen čas. Če ste palestinski državljan Izraela, pa ste avtomatično obravnavani kot varnostna grožnja. Govorim sicer samo o političnih zapornikih, ne običajnih kriminalcih. Zaradi tega so zasliševanja in kazni strožji. To so vse različni pravni sistemi v veljavi v Palestini.

Kateremu pravu pa so podvrženi Palestinci, ki na Zahodnem bregu živijo na območjih A, na katerih naj bi imela po sporazumu iz Osla Palestinska oblast izključni civilni in vojaški nadzor?
Čeprav je Oslo Zahodni breg razdelil na območja A, B in C, je to nepomembno, ko govorimo o aretacijah in pridržanjih Palestincev. Izrael lahko vstopi v katero koli izmed teh območij kadar koli in kjer koli.

Kaj pa judovski naseljenci na Zahodnem bregu?
Dobro vprašanje. Gre namreč za verjetno najboljši prikaz apartheida v Palestini. Na enem geografskem območju, na Zahodnem bregu, sta veljavna dva različna pravna sistema. Medtem ko za Palestince velja izraelsko vojaško pravo, velja za več kot pol milijona nezakonitih judovskih naseljencev izraelsko civilno pravo. Dva različna pravna sistema na istem območju. Apartheid.

Addameer se ukvarja s palestinskimi političnimi zaporniki. Jasno ločite med političnimi zaporniki in kriminalci. Kaj določa političnega zapornika v Palestini?
Za nas so politični zaporniki vsi, ki so bili aretirani v povezavi z okupacijo. Preprosto. Torej, politični zapornik je vsak, ki je bil aretiran, ker se je udeležil demonstracij, ker je nosil palestinsko zastavo, zaradi njegovih ali njenih političnih dejavnosti, ker je recimo vrgel kamen ali je sodeloval v vojaških dejavnostih. Vse to so dejanja, ki so povezana izključno z okupacijo.

Lahko predstavite tipičen proces aretacije in sojenja Palestincu ali Palestinki, torej kako poteka aretacija, kje so pridržani, kakšne pravice imajo in podobno?
Največkrat Izraelci izvajajo aretacije v nočnih racijah. Vlomijo v hišo ali stanovanje, ga obrnejo na glavo, družinske člane med seboj ločijo in jih zlorabljajo. Če je oseba, ki jo iščejo, tam, ji prevežejo oči in s plastičnimi lisicami zvežejo roke. V tem trenutku se začneta ponižanje in fizična zloraba. Peljejo jih v vojaški džip, jih vržejo v zadnji del vozila in običajno pretepejo. Velikokrat jim položijo glavo na zvočnik in glasnost nastavijo na najvišjo. Gre za taktiko dezorientacije pridržanega. Najprej jih aretirajo ponoči, nato jih fizično zlorabljajo in vozijo okoli več ur. V tej fazi jim nikoli ne povedo, kam jih peljejo ali, zakaj so jih aretirali. Družine tako nimajo pojma, kam so odpeljali njihovega sorodnika. Nato jih običajno odpeljejo v center za zasliševanje in pridržanje. Palestinec je lahko pridržan do 90 dni, prvih 60 dni pa mu je onemogočen dostop do odvetnika. To seveda odpira širok prostor za fizične zlorabe in mučenja, kar se dogaja sistematično. Od leta 1967 je zaradi mučenja umrlo že 72 zapornikov. Zadnji je bil Arafat Džaradat, ki je umrl februarja letos. Mučenje palestinskih zapornikov je stalno in sistematično.

Izrael uporablja tako fizično kot psihično mučenje. Pod psihičnega spadajo izolacija, prepoved obiska družinskih članov, neprestane selitve iz enega zapora v drugega in podobno. Med zasliševanjem imajo zaporniki vedno roke vklenjene na hrbtu, zasliševanja pa lahko trajajo do 40 ur. Ko zasliševalcev ni v sobi, je običajno vklopljena klimatska naprava. Tako jim najprej preprečijo spanje, zadržujejo pa jih v zelo mrzlih prostorih, vse z namenom, da zlomijo zapornika in od njega dobijo kakšne podatke. Ob tem naj povem, da je leta 1999 izraelsko vrhovno sodišče prepovedalo uporabo mučenja, razen v t. i. primerih "tiktakajoče bombe". To so primeri, v katerih Izraelci menijo, da morajo nujno dobiti kakšen podatek, da preprečijo napad. V praksi pa to pomeni, da so vsi palestinski zaporniki zdaj "tiktakajoče bombe", tako da se mučenja nadaljujejo. Kako mučijo? Eden od položajev zapornikov se imenuje banana položaj, v katerem imajo vklenjene tako roke kot noge, telo pa je zvito kot banana, saj so roke na hrbtu vklenjene skupaj z nogami. Drugi položaj se imenuje položaj žabe, ko so zaporniki več ur prisiljeni čepeti na prstih. Velikokrat omenim primer Ajmana Naserja, raziskovalca pri Addameerju, ki je bila aretiran 15. oktobra 2012. Izraelci so ga zasliševali 45 dni, posamična zasliševanja pa so trajala tudi po 20 ur. Ko ni bil zasliševan, je bil v samici, dva krat dva metra veliki celici brez naravne svetlobe z eno fluorescentno lučjo. Imel je eno odejo, klimatska naprava pa je bila stalno vključena. Gre samo za en primer fizičnega in psihičnega mučenja.

Kje pa so zaporniki zaprti?
Izrael ima 17 zaporov. 16 jih je v samem Izraelu. To je zelo pomembno iz dveh razlogov. Po mednarodnem pravu je nezakonito premeščanje okupiranega prebivalstva zunaj okupiranega ozemlja. Morajo biti zadržani znotraj njega. Gre torej za očitno kršitev mednarodnega prava. Pomembne pa so tudi praktične posledice tega. Ko želijo družinski člani obiskati zapornika, potrebujejo varnostno dovoljenje za vstop v Izrael. Tega je izjemno težko dobiti, v nekaterih primerih nemogoče, poleg tega pa zahtevajo Izraelci v zameno za dovoljenje kakšne podatke. To sicer ne velja le za družinske člane, ki želijo obiskati sorodnike v zaporih, ampak tudi za ljudi, ki potrebujejo zdravljenje zunaj Palestine. Če bi moja mati recimo potrebovala zdravljenje v Jordaniji, bi od Izraelcev potrebovali dovoljenje za izstop, oni pa bi mi dejali: "Če želiš, da gre mati v Jordanijo na zdravljenje, nam v zameno posreduj kakšne podatke." Tudi to je eden izmed načinov, na katere nadzirajo in gospodarijo nad palestinskim prebivalstvom.

Visoka številka političnih zapornikov, nekaj več kot 5.000, glede na njihovo uporabnost za Izrael torej ne sme presenečati.
Ta številka se sicer zdi visoka, a je v primerjavi s preteklostjo relativno nizka. V času prve ali druge intifade je bilo zapornikov več kot 12.000. Zgodovinsko je ta številka tako nizka, a gre za stalno politiko. Vem, da bo danes v Palestini več aretacij, jutri tudi. To poteka vsak dan. Poglejmo primer izpustitve 1.027 palestinskih zapornikov leta 2011 v zameno za izraelskega vojaka (Gilada Šalita, op. a.). Bili so izpuščeni v dveh fazah, oktobra in decembra. V tem času pa so aretirali dodatnih 400 Palestincev. Tako jih na eni strani izpustijo, na drugi pa spet zaprejo.

Kako zastopate politične zapornike? Imajo pravico sami izbrati zagovornika?
Da, a mi nismo edini. S tem se ukvarjajo tudi druge organizacije, na voljo pa so še zasebni odvetniki.

Kako sploh pridejo v stik z vami? Imajo po obdobju zasliševanja pravico do telefonskega klica ali kaj podobnega?
Pokliče nas družina zaprtega. Od njih dobimo podatke o zaporniku, njegovo ime, rojstni datum, številko osebnega dokumenta. Z njihovo pomočjo jih izsledimo in izvemo, v katerem zaporu so. Nato to sporočimo tudi družini, da jih lahko obišče. Storitev pa svojim strankam ne zaračunavamo.

Govorili ste o obravnavanju zapornikov v času zasliševanja. Kaj pa način obravnavanja v času prestajanja kazni, se kaj zmehča?
Niti ne. Razmere v zaporih se zelo slabe. Zapori so prenatrpani, primanjkuje svežega zraka, hrane je premalo in je slaba. Zaporniki so neprestano podvrženi nočnim pregledom celic. Posebne enote vstopijo v celico, pretepejo zapornika, razmečejo stvari v celici in podobno. Razmere v času prestajanja kazni so zelo slabe.

Zaradi česa palestinske politične zapornike običajno obsodijo in na kakšne kazni?
Obsodijo jih zaradi različnih stvari. Kot sem rekel, lahko te obsodijo že zaradi udeležbe na demonstracijah. Udeležba na kakršnih koli demonstracijah v Palestini je za Palestince nezakonita. Članstvo v politični stranki je nezakonito. Nošenje palestinske zastave je nezakonito. Lahko te zaprejo zaradi objave na Facebooku ali Twitterju. Eden izmed zakonov se nanaša na "zločin terorističnega združevanja". Poznam primer, ko je bil na neki poroki prisoten tudi član ene izmed političnih strank. Ker je eden izmed zaposlenih v hotelu gostom stregel dateljne, so ga obtožili terorističnega združevanja. S tem želim ponazoriti, da vsak vidik palestinskega življenja na tak ali drugačen način odrejajo izraelske vojaške uredbe.

Kazni pa so odvisne od zunanje situacije. Ker so razmere v Palestini v primerjavi s tistimi pred leti relativno mirne, so tudi kazni malce milejše. Najvišja kazen za metanje kamenja je recimo 20 let zapora, a so pogosto kazni znižane zaradi dogovora, tako da lahko dobiš 6 mesecev, leto dni ali leto in pol zaporne kazni. Vse pa je odvisno od obtožb in tajnih dokazov, če ti sploh obstajajo.

Bili ste prisotni na vojaških sojenjih Palestincem. Kako je takšno sojenje na zasedenih ozemljih videti? Kakšno obrambo imajo Palestinci?
Na Zahodnem bregu sta dve vojaški sodišči. Eden je v Oferju zunaj Ramale, drugi pa na severu Zahodnega brega. Gre za montažne stavbe znotraj izraelskega vojaškega oporišča. Tako vojaškega sodnika kot tožilca, prevajalca in administrativno osebje sodišča določi ena oseba, in sicer izraelski vojaški poveljnik na Zahodnem bregu. To je zelo pomembno. Ko pomislimo na Slovenijo ali Irsko, imamo v glavi namreč idejo, kakšno bi moralo biti sojenje. Mora obstajati primeren proces, porota, morajo se predstaviti dokazi in tako naprej. Tega v Palestini preprosto ni. Vsi ljudje, ki sestavljajo izraelski vojaški sodni sistem, so odvisni od ene osebe, izraelskega vojaškega poveljnika na Zahodnem bregu. On pa ima moč aretirati katerega koli Palestinca ali Palestinko na podlagi popolnoma tajnih dokazov in ga oziroma jo zapreti za nedoločen čas.

Na izraelskih vojaških sodiščih je stopnja obsodb več kot 99-odstotna. Povprečno zaslišanje pred sodnikom traja nekaj več kot 3 minute. Naj bom popolnoma jasen. Na izraelskih vojaških sodiščih ni pravice, prav nič. Razlog za tako visoko stopnjo obsodb so dogovori med tožilstvom in obrambo. Ljudje dobijo po procesu zasliševanja, ki sem ga omenjal, možnost, da priznajo, recimo, da so vrgli kamen. Tako lahko v trenutnih razmerah dobijo pol leta ali leto dni zaporne kazni. Če preživiš zasliševanje in ne priznaš ter greš na sojenje, pa imaš, prvič, 99-odstotne možnosti za obsodbo, in drugič, namesto za pol leta ali leto dni greš v zapor za tri ali štiri leta.

Se lahko zasliševanju izogneš s priznanjem že na začetku ali tega niti ne moreš storiti, saj nisi obveščen, česa si obtožen?
Pri t. i. administrativnem pridržanju sploh ne veš, česa si obtožen in tudi nikoli ne boš. V 20 letih, odkar obstajamo, smo zastopali na tisoče administrativnih zapornikov. Niti enkrat nismo videli tajnih dokazov. Ti so namreč dostopni le tožilstvu in sodniku, nikoli pa obrambi. Popolnoma mogoče je, da dokazi sploh ne obstajajo. Administrativna pridržanja so izraelski as iz rokava. Njihov namen je iz palestinske družbe umakniti vplivne ljudi, tiste, ki so sposobni mobilizirati množice, tiste, ki so politično ozaveščeni. Tak je primer Ahmeda Katameša, pisatelja in akademika, ki ga trenutno zastopamo, z njegovim primerom pa se ukvarja tudi Amnesty International. Katameš je že dve leti in pol v administrativnem priporu. Vemo, da so razlog za to njegove misli, besede in pisanje.

Kakšne so razlike med administrativnim in običajnim pridržanjem in kako pogosto se izvajajo prva?
Najprej je treba povedati, da so administrativna pridržanja kolonialno orodje zatiranja. Uporabljala se se v mnogih državah. V moji državi je bilo enako, le drugačno ime se je uporabljalo. Gre za postopek, ki Izraelu omogoča, da aretira katerega koli Palestinca na podlagi popolnoma tajnih dokazov in jih zapre za obdobje od enega do šestih mesecev. Ta obdobja pa se lahko neomejeno obnavljajo. Nekateri Palestinci so preživeli v administrativnem pridržanju deset let svojega življenja, ne da bi enkrat izvedeli, kakšni so dokazi proti njim. Sami administrativni zaporniki so velikokrat rekli, da je takšno pridržanje veliko hujše kot običajna zaporna kazen. Če imam fiksno zaporno kazen, vem, da grem čez recimo deset let domov. Morda bo minilo deset let, a vem, da bom takrat svoboden. Pri administrativnem pridržanju ni tako. Nikoli ne veš, kdaj te bodo izpustili. To je oblika psihičnega mučenja zapornikov. Poznamo primere, ko so zaporniki po izteku njihovega prejšnjega administrativnega naloga dobesedno hodili iz zapora s svojimi kovčki, tik preden so zapustili zapor, pa so jim Izraelci vročili nov nalog, zaradi česar so se morali vrniti v zapor. Gre za mučenje ne le zapornikov, ampak tudi njihovih družin.

Administrativna pridržanja pa mednarodno pravo vseeno dopušča.
Tako je, administrativna pridržanja so zakonita po mednarodnem pravu, a le v posamičnih primerih in izjemnih okoliščinah. Dejstvo, da je Izrael od leta 1967 na ta način zaprl na tisoče in tisoče ljudi, pa je v posmeh mednarodnemu pravu. Izrael je zelo pameten. Izbira posamezne zakone iz različnih obdobij, ki mu v danem trenutku politično, strateško in gospodarsko koristijo. Tako bo uporabljal zakone iz Otomanskega cesarstva ali iz časa, ko je Jordanija vladala na Zahodnem bregu ali Egipt v Gazi, uporabljal bo tudi svoje zakone in mednarodno pravo. Uporabil bo kateri koli zakon, ki mu ustreza. Izrael tako zanika uporabnost četrte ženevske konvencije za zasedena ozemlja, ko pride do administrativnih pridržanj, pa z veseljem reče, da so zakonita po mednarodnem pravu.

Pa takšna politika Izraela deluje? Kakšne posledice imajo recimo samo administrativna pridržanja na palestinsko družbo?
Ali deluje? Seveda. Po letu 1967 je bilo zaprtih 800.000 Palestincev. To je oblika nadzora in prevlade in zelo učinkovita povrhu. Vplivne ljudi umakneš iz palestinske družbe in jih vtakneš v zapor. Gre za zelo preprosto idejo. Izrael sicer ni prva kolonialna sila, ki to počne. To so počele tudi druge, saj deluje. Pri tem pa ne trpijo samo posamezniki, ampak tudi civilna družba. Kot primer bom navedel Addameer. Smo organizacija za človekove pravice, ki obstaja že več kot 20 let. Branimo in podpiramo palestinske politične zapornike, zdaj pa so v priporu tudi dva naša sedanja sodelavca in donedavni sodelavec. Zakaj so v zaporu? Jasno je, da so borci za človekove pravice, Izrael pa jih vidi kot grožnjo. In kako Izrael ukrepa proti takšnim grožnjam? Tako, da jih umakne iz palestinske družbe in jih vtakne v zapor. Addameer pa ni edina organizacija, ki je na udaru. Decembra leta 2012 so izraelske sile ponoči vdrle v naše prostore, ukradle naše računalnike, in to v Ramali, v osrčju območja A. Pa je to sploh pomembno? Nikakor. Izraelci lahko gredo, kamor želijo.

Addameer poudarja dejstvo, da Izrael preganja in zapira tudi otroke. V kakšni meri se to dogaja in zakaj?
Preganjanje otrok postaja vedno bolj pogost vidik okupacije. Tarče so otroci vseh starosti. Nedavno je bil tako v Hebronu aretiran petletnik, februarja letos pa je bilo v istem mestu aretiranih več kot 20 otrok na poti v šolo. Zakaj bi aretirali petletnega otroka ali skupino otrok na poti v šolo? Mednarodna doba odraslosti je 18 let, v Palestini pa se na vojaškem sodišču, ki sem ga prej opisal, lahko pojavijo tudi 12-letni otroci. Razlogov za takšno politiko je več. Otroke zapirajo predvsem v krajih, kjer potekajo redni protesti proti zidu ali judovskim naseljencem, a tudi v Vzhodnem Jeruzalemu. S tem jih želijo odvrniti od udeleževanja protestov ali nekatere od njih spremeniti v svoje informatorje, sodelavce. Ne pozabite, v času zasliševanja otrok starši ali odvetnik niso prisotni, proces pa poteka v jeziku, ki ga ne razumejo. Priznanja, ki jih tako izsilijo, se nato uporabijo zoper odrasle vodje, na njihovi podlagi pa jih tudi zaprejo. Pomembna pa je še ena stvar, ki je po mojem mnenju prezrta, in sicer psihični učinek ne samo na otroke, temveč na celotno palestinsko družbo. Če recimo 10-letnega palestinskega otroka za nekaj ur pripeljejo v center za pridržanje v Jeruzalemu, kakšne psihične posledice ima to nanj? Tega se ne da izmeriti. Kaj je torej namen vsega tega? Da se uniči palestinska družba, Izraelci pa to počnejo na zelo učinkovit način.

Zelo ste kritični do izraelske politike do palestinskih političnih zapornikov, kritični pa ste tudi do vloge Palestinske oblasti (PO). Kako se njihova politika do političnih zapornikov loči od izraelske in kdo je politični zapornik za PO?
Poglejmo najprej številke. Izrael zapira več kot 5.000 političnih zapornikov, PO pa 55. Razlika je ogromna. Kljub temu pa gre za enako idejo. Tudi PO zapira ljudi zaradi njihovih političnih dejavnosti. V letih 2007 in 2008 je bilo tudi veliko mučenja. To se je sicer zmanjšalo, zdaj pa smo spet priča povečanju mučenja pri PO-ju. To ni to, kar želimo. PO bi moral ščititi svoje prebivalce, ne pa jih mučiti.

Vaša organizacija je bila ustanovljena leta 1992, le leto pred podpisom sporazuma iz Osla, ki naj bi predstavljal začetek konca konflikta. Kakšne spremembe je Oslo prinesel za palestinske politične zapornike? Izrael še vedno zadržuje veliko zapornikov še iz časov pred Oslom.
Oslo v bistvu ni spremenil položaja zapornikov. Zapornikov iz časov pred Oslom je nekaj več kot sto. V skladu s sporazumom bi morali biti izpuščeni leta 1999, pa niso bili. Izrael jih izkorišča v tako imenovanih pogajanjih pod vodstvom Johna Kerryja (ameriškega zunanjega ministra, op. a.) kot pogajalske žetone. "Palestinci, vrnite se k pogajanjem, mi pa bomo izpustili nekaj zapornikov," pravijo. Do zdaj so jih izpustili več kot dvajset, izpustitev preostalih pa je odvisna od napredka. A kdo definira napredek? Izrael. In tudi če jih bodo izpustili vse, kdo zagotavlja, da jih ne bodo spet aretirali? Zato ne želimo, čeprav Addameer pozdravlja izpustitev slehernega političnega zapornika, da se uporabljajo za pogajalske žetone. Poglejte primera Južne Afrike in Severne Irske. Tam so zaporniki igrali ključno vlogo pri končanju konfliktov. Zakaj je Palestina drugačna? Kakšna je razlika med južnoafriškim, severnoirskim in palestinskim političnim zapornikom? Ni je.

Izrael z zanimivimi pristopi uresničuje svoje cilje. Na eni strani je Netanjahujeva (Benjamin Netanjahu, izraelski premier, op. a.) ideja t. i. gospodarskega miru, ki ima za namen pacifikacijo upora in palestinske družbe nasploh. Na drugi strani pa odnos do zapornikov to isto družbo radikalizira. Kako razumete to diskrepanco?
To ni le Netanjahujeva ideja, ampak tudi ideja mednarodne skupnosti, ki igra zelo negativno vlogo. S svojimi sredstvi skrbi za okupirano prebivalstvo, ne želi pa se spoprijeti z razlogi za njihovo trpljenje, natančneje okupacijo in kolonizacijo. Medtem ko prihaja veliko pomoči, so zaporniki še vedno tarča. Tako lahko oba pristopa očitno sobivata.

Kakšen uspeh doživljate pri svojem delu?
Težko je definirati uspeh. Kaj je uspeh? Je za nekaj mesecev znižana kazen uspeh? Vemo, da se borimo z mašinerijo, ki ima za cilj uničiti palestinsko družbo, mi pa smo zgolj organizacija, ki se bori za pravice palestinskih političnih zapornikov. Naši uspehi so zelo majhni. Zunaj Palestine pa smo zelo cenjeni. Naše največje bogastvo je naš ugled. Smo mednarodno priznani in imamo veliko podpore.