"Spodnja Saška bo sprejela 1.000 beguncev. Organizirajte vse potrebno za to!" Ne, tega ni ukazal zdajšnji ministrski predsednik te severnonemške dežele Stephan Weil (SPD). Kar se begunske problematike tiče, se Weil trenutno ukvarja predvsem z dokazi, da so se policisti v Hannovru skoraj v slogu Američanov v Abu Ghraibu fotografirali ob beguncih, ki so jih silili jesti pokvarjeno meso, jih po nepotrebnem vklepali in podobno. Ne, to je bil oče zdajšnje ministrice za obrambo, superženske, matere sedmih otrok Ursule von der Leyen.

250.000 žrtev med milijonom in pol Vietnamcev na begu
Ernst Albrecht, dolgoletni ministrski predsednik Spodnje Saške (1976-1990), je zgornji ukaz v Malezijo poslal konec leta 1978. Takrat je bil svet priča podobni begunski krizi kot danes. Od septembra 1978 so tisoči Vietnamcev poskušali čez morje pobegniti predvsem v Malezijo in Indonezijo. Potem ko si je indonezijsko vodstvo zapravilo ugled v mednarodni skupnosti z negodovanjem zaradi 1.200 beguncev, ki so septembra pristali na nekem nenaseljenem indonezijskem otoku, in potem ko je Malezija zavrnila pristanek ladje z 2.500 begunci, ki so potem kot v limbu nekaj tednov čakali pred obalo, so Vietnamci izbrali 'gverilski' pristop. Množice malih ladij in čolnov so v naslednjih tednih skušale begunce prepeljati v tujino; mnogo jih je zašlo; mnogo so jih pokopali valovi; mnogo jih je padlo v roke gusarjem. Končna bilanca: domnevno 250.000 žrtev med milijonom in pol Vietnamcev.

Ena ladja za Vietnam ali francoski intelektualci rešujejo begunce
A še preden je po Albrechtovi zaslugi 3. decembra prvih 180 beguncev iz Malezije poletelo proti Hannovru, se je v Nemčiji že oblikovala iniciativa za pomoč beguncem; navdih in vzor zanjo je bila francoska akcija Ena ladja za Vietnam, ki jo je ob zagonu podprla množica intelektualcev, umetnikov in drugih slavnih obrazov, med njimi Yves Montand, Brigitte Bardot, Simone de Beauvoir, Mstislav Rostropovič, Eugene Ionesco, Lionel Jospin, Michel Foucault, Claude Mauriac, Olivier Todd, Bernard Kouchne … Akcija je postala pravi mit, saj velja za enega od dogodkov, ki so vplivali na razkol filozofov francoske leve misli.

Begunci spravijo Sartra in njegovega filozofskega nasprotnika Arona
Treba je namreč omeniti, da je šlo v primeru vietnamskega eksodusa jeseni 1978 za žrtve revanšizma komunističnih oblasti, torej za žrtve sil, ki so jih v vietnamski vojni francoski levičarji podpirali. Glede na njegovo poznejšo kariero in sloves spretnega nastopača v medijih lahko prav dobro razumemo poziv filozofa in nekdanjega maoista Bernarda Henry-Levyja k množičnim nasilnim protestom in k napadu na vietnamsko veleposlaništvo v Parizu. A veliko bolj prelomen je bil skupni angažma dveh filozofskih nasprotnikov Raymonda Arona in Jean-Paula Sartra. Ko je akcija za reševanje vietnamskih beguncev tekla že nekaj tednov, sta Aron in Sartre priredila skupno in danes legendarno tiskovno konferenco; prvič po več kot treh desetletjih sta v javnosti sedela ne le v istem prostoru, ampak tudi za isto mizo. Skupaj sta šla tudi v Elizejsko palačo, kjer sta predsednika Giscarda d'Estainga pozvala k akciji. Kako prelomen je bil ta dogodek, ponazarja fraza, ki je v sedemdesetih krožila med pariškimi levičarskimi intelektualci: "Bolje je ne strinjati se s Sartrom, kot pa strinjati se z Aronom."

No, ampak begunska kriza je premagala tudi pregovorno trmoglava filozofa; tudi simbol pokončnosti, kakršen je bil Sartre, mož, ki je zavrnil celo Nobelovo nagrado za književnost. Ko je tako na začetku leta 1979 sedel skupaj z Aronom, je govoril predvsem o "moralni dolžnosti" in pa o "imperativu, pomagati reševati soljudi v nevarnosti". Ampak preden se vrnemo k dogajanju v letu 1978, ko je bila Zvezna republika Nemčija po premaganih posledicah naftne in energetske krize tako kot danes v gospodarskem vzponu in sposobna sprejeti več tisoč beguncev, skočimo v sedanjost, ki je bila povod za spomin na akcijo Ena ladja za Vietnam.

Zakaj raje ne kupijo aranžmaja za križarjenje ...
Položaj je dejansko perverzen. Vzemimo primer ladje, ki je z begunci na krovu potonila aprila. Dolga je bila 20 metrov, na njej pa je bilo 700 beguncev. Za vožnjo med Libijo in Italijo, ki v nevzdržnih razmerah včasih traja tudi dva dni, je vsak od beguncev verjetno plačal več, kot stane denimo vozovnica za križarjenje z ladjo AIDA na poti iz Antalije prek Tunisa do Majorke; če za primerjavo vzamemo potovanje po 'trasi', ki prečka polje trenutne begunske krize. Ja, kakšna novodobna Marija Antoaneta bi morda v slogu znamenitega reka Pa naj jedo potico rekla, da zakaj vendar ne gredo na križarjenje …

Azijci plačajo več kot Afričani

O povprečni ceni vozovnice je sicer nemogoče govoriti. Predstavnik agencije OZN-a za begunce (Th UN Refugee Agency), s katerim sem govorila, pravi, da celo potniki na isti ladji plačajo zelo različne vsote. Nekako pa velja pravilo, da Azijci plačajo več od Afričanov. V dneh pred najinim pogovorom se je tako srečal z Nigerijcem, ki je za prevoz iz Libije v Italijo plačal 800 evrov. Vožnja je trajala dva dni, na majhni ladji, pravzaprav čolnu, predvidenem za od 8 do 10 ljudi, pa se je gnetlo 90 beguncev.

Srečal pa se je tudi s sirsko družino, ki je za prevoz iz turškega pristaniškega mesta Mersin, ki je zaradi bližine sirsko-turške meje trenutno ena ključnih vročih točk za zbiranje sirskih beguncev na begu na Zahod, odštela skoraj 13.000 evrov. Organizator prevoza je za vsakega odraslega zahteval po 7.000 ameriških dolarjev (okrog 6.250 evrov); so pa otroci na petdnevno pot, na kateri seveda kljub ceni, ki presega ceno najbolj luksuznih križarjenj, ni bilo cateringa niti tekoče vode, smeli zastonj …

Če vse skupaj primerjamo še s cenami prevoza s trajektom, denimo na poti med Tunisom in Palermom, kar približno ustreza trenutno največji 'begunski prometni liniji', je vse skupaj še bolj absurdno. Za pot namreč običajni popotnik odšteje manj kot 50 evrov. Ker gre za daljšo razdaljo, bi linija Tripolis-Palermo verjetno stala več, a 100 evrov verjetno ne bi presegla.

Zaplenimo jahte, razlastninimo bogataše
12. maja, dan po tem, ko je Agencija OZN za begunce objavila zadnje statistične podatke o begunski krizi (62.500 uspešnih prehodov beguncev čez Sredozemlje v prvih 4 mesecih, 35.500 po poti Libija-Italija in 26.500 po poti Turčija-Grčija, 1.800 registriranih smrti) je bila v Sredozemlju tudi največja zasebna jahta na svetu. Azzam je last predsednika Arabskih emiratov, kalifa bin Zajida Al Nahjana. Dolga je 180 metrov, koliko gostov lahko sprejme, ni znano, stala pa je okrog 550 milijonov evrov. Istega dne je bila v marini Tarragona pri Barceloni tudi druga največja jahta Romana Abramoviča, Pelorus, dolga 115 metrov. Malo bolj proti Vzhodu, na Azurni obali pa se je s svojo Hobotnico, kot je poimenoval svojo 126 metrov dolgo jahto, mudil soustanovitelj Microsofta Paul Allen. Jahti pripadata tudi dva helikopterja. Vse tri jahte, kot pravzaprav večina velejaht, so bile zgrajene v Nemčiji, natančneje v ladjedelnici Lürssen v Bremnu. In to so le tri od cele flote velejaht, ki v vsakem trenutku stojijo ali plujejo nekje v Sredozemlju. Kaj če bi jih torej z odlokom (začasno) zaplenili in poslali v akcijo …

Zasebniki pomagajo reševati begunce
Nemški kolegi, s katerimi smo skupaj raziskovali razmere v Sredozemlju, so nas sicer podučili, da bi tako lahko povzročili le še več žrtev. Begunci namreč po pravilu ne znajo plavati, evakuacija ladij (čolnov), prenapolnjenih z nesrečniki, pa je sila kočljiva zadeva. Ko namreč begunci zaslutijo ladjo v bližini, se pogosto poženejo na eno stran, kar pri prepolni ladji močno poveča tveganje za to, da se bo ladja nagnila na eno stran in potonila. Z njo pa tudi begunci. Vendar pa se trditev zdi pretirana, saj že obstajajo uspešne zasebne pobude za pomoč beguncem v Sredozemlju.

Najbolj znan je seveda primer zakonskega para Catrambone, ki sta na Malti, kjer živita, 8 milijonov evrov vložila v nakup 40-metrov dolge ladje Phoenix in angažirala 17-člansko izurjeno ekipo mornarjev in reševalcev. Aprila pa sta v Sredozemlje 21 metrov dolgo in 100 let staro jadrnico poslala zakonca Höppner, ki sicer živita v neki mali brandenburški vasici. Na obnovljenem Sea Watchu potuje 7-člansko moštvo, jadrnica pa lahko sprejme kar 500 ljudi. No, če ti plovili primerjamo z velejahtami, je jasno, da konfiskacija ni tako za lase privlečena ideja. Sultani in tajkuni, ki za jahto odštejejo več 100 milijonov evrov, bi verjetno lahko vložili tudi nekaj tisoč evrov za angažiranje izurjene ekipe za reševalno delo …

Sredozemski bazen denarja
Čeprav seveda žrtev ne smemo pozabiti, je vendar stvar, ki skoraj najbolj fascinira v zvezi z grotesko v Sredozemlju, velikanska količina denarja, ki se pretaka po, še bolj pa tone v Sredozemlju in pa izteka iz njega. Tisoči evrov, ki jih reveži vložijo v negotovo pot, milijoni evrov, ki jih bogataši vložijo v svoje jahte, ki bolj ali manj samevajo v marinah, tisoči turistov, ki več tisoč evrov vložijo v križarjenje pogosto le zato, da lahko uživajo v velikem konstruktu razvedrilnega programa in obscenostih, kot so polnočni bife, potem ko so prej že petkrat čez dan pristopili k obloženim mizam. In pa milijoni, vloženi v reševalne akcije. Samo reševalna operacija EU-ja Triton, v katero je vključenih sedem ladij, en helikopter in dve letali, je vsak mesec od novembra stala 2,9 milijona evrov. Operacija Pozejdon, ki poteka na manjšem območju vzhodnega Sredozemlja, pa mesečno stane približno 600.000 evrov.

Morda bo spet sodelovala tudi Slovenija, z ladjo Triglav. Simon Korez z ministrstva za obrambo nam je sporočil, da so bili stroški delovanja slovenskega kontingenta v okviru humanitarne operacije Mare Nostrum – Lampedusa dobrih 570.000 evrov. Triglav, ki lahko v operaciji na krov sprejme do 80 beguncev na krmo, v nujnih primerih pa še do 40 ljudi na ladijske čolne, je bil tedaj v akciji mesec in pol (od 15. decembra 2013 do konca januarja 2014). Zanimivo pa je, da nemško obrambno ministrstvo oziroma nemška vojska ne znata oceniti stroška sodelovanja svojih ladij.

Nemški ladji Hessen in Berlin: najprej sta jih preganjali kot pirate, zdaj jih rešujejo kot begunce
Ja, to je sicer dosedanji angažma Ursule von der Leyen. Kot njen oče, ki je po obvestilu o 2.500 vietnamskih beguncih, ki blodijo po morju, povabil begunce v Nemčijo, se je na aprilsko tragedijo v Sredozemlju odzvala Ursula von der Leyen; a veliko bolj konvencionalno in njene (dosedanje) akcije ne bodo prišle v anale prelomnih izjav nemških politikov. Zadnji aprilski teden je odredila premik dveh nemških ladij, fregate Hessen in oskrbovalne ladje Berlin z morja izpred somalijske obale v vode med Libijo in Italijo. Ima pa ta skoraj birokratska zgodba tudi svoj zabavni, skoraj nadrealistični trenutek. Ladji Hessen in Berlin sta namreč v Somaliji sodelovali v boju proti piratom.

Znano pa je, da je precej ljudi, ki se niso več mogli preživljati s piratstvom, postalo del kontingenta somalijskih beguncev. Tako da je prav mogoče, da ladji zdaj čakata na morebitno reševalno akcijo beguncev, med katerimi bodo tisti, proti katerim sta se pred le nekaj meseci borili. Somalcev je dejansko kar 8 odstotkov vseh beguncev, ki prečkajo Sredozemlje. Po podatkih Agencije OZN-a za begunce je največ Sircev, in sicer 33 %, po 10 odstotkov je Afganistancev in Eritrejcev, Nigerijcev pa 5 odstotkov. Večina od njih ustreza kategoriji begunca ali upravičenca do azila in bi torej morala biti deležna pravice do bega iz domovine, za katerega ne bi bila potrebna naložba tisočakov in trepetanje za življenje …

Nazaj v leto 1978 ali tudi Nemci rešijo 10.000 beguncev
Akcija francoskih intelektualcev je spodbudila tudi Nemce. Še pred zavzemanjem Ursulinega očeta, gospoda Albrechta, je novinar Rupert Neudeck skušal sodržavljane pozvati, da bi za francosko akcijo priskrbeli dodatno ladjo. Tudi tu je prišlo do sodelovanja posameznikov, za katere je bilo znano, da stojijo na opozicijskih političnih polih. Tako je, denimo, v Odboru za reševanje vietnamskih beguncev Heinrich Böll sodeloval z znanim konservativnim novinarjem Matthiasom Waldnom. V nekaj tednih so Nemci zbrali dovolj denarja za najem ladje Cap Anamur. Našli so jo na Japonskem, kjer so jo tudi preuredili in opremili za potrebe reševanja beguncev. Ladja je brez angažmaja ene same marke državnega denarja rešila 10.000 beguncev; 7.000 jih je Nemčija tudi sprejela. In prav zaradi tedanje krize je nemška zvezna vlada Helmuta Schmidta tedaj tudi uzakonila novo kategorijo beguncev: humanitarne begunce. To je bil edini način, da so množicam na hitro lahko zagotovili vse pravice, ki so sicer pripadale vojnim beguncem.

Rahla zadrega francoskih levičarjev
Akcijo leta 1978 je sicer treba gledati tudi v luči hladne vojne; in v tem pogledu je tudi mogoče razumeti njene posledice za francosko intelektualno sceno; predvsem za filozofijo. Begunci so bili posledica režima, ki ga je – kot že omenjeno – podpirala francoska levica, ki se je do leta 1975 seveda tudi angažirala v protestih proti ameriškemu posredovanju v Vietnamu. Za Sartra in njemu sorodne je bilo nekoliko neprijetno opazovati ukrepe, ki jih je Hanoj sprejemal, denimo, proti dokaj premožni in podjetni kitajski manjšini Hoa, katere predstavnike so močno obdavčili, dovoljenje za izselitev pa so morali plačati s 3.000 tedanjimi ameriškimi dolarji. Še bolj neprijetni so bili podatki o domnevno okoli milijonu ljudi, ki so bili zaradi (domnevne) kolaboracije z vlado Južnega Vietnama poslani v prevzgojna taborišča. Še nadaljnji milijon se je domnevno prostovoljno javil za življenje v posebnih ekonomskih območjih, kjer so se sredi divjine morali znajti po svoje …

Okrepljene linije 'novih filozofov'
Ker so poročila o dogajanju v povojnem Vietnamu in pa novice o eksodusu od septembra dalje Francijo dosegle v času, ko je menda zaradi prevoda Solženicinovega Arhipelaga Gulag precej nekdanjih levičarjev in brezkompromisnih podpornikov marksizma začelo premišljevati o svojem politično-filozofskem položaju, velja zavzetost za akcijo Boat for Vietnam tudi za nekakšno prelomnico v razvoju francoske sodobne filozofije. Predvsem naj bi iz te akcije izšla okrepljena filozofska linija Nouveaux Philosophes (Novi filozofi), ki se je odvrnila od marksizma in katere vsaj širši javnosti najbolj znano ime je omenjeni Henry-Levy.

Prav razprave o pomoči vietnamskim beguncem veljajo za eno od odskočnih točk, s katerih je BHL (kot o sebi najraje govori Henry-Levy) z nastopi v javnosti oblikoval svojo medijsko osebnost. Ampak BHL, ki ga pogosto imenujejo za najbolj znanega, a tudi najspornejšega francoskega intelektualca, je druga zgodba. Pomembneje tu je, da je neka akcija za podporo beguncem, ki so se utapljali v morju, sprožila tako obsežno pobudo in celo zaznamovala intelektualno življenje neke države. Danes tega ni videti. Vsi obžalujejo, obsojajo, a dejanske akcije ni. Morda bi vseeno morali zapleniti jahte – vsaj kot znamenje politične geste; morda bi se potem kaj spremenilo.

Polona Balantič