Jugozahod Kameruna že leto dni pretresajo protesti, ki imajo korenine v dolgoletni marginalizaciji anglofonske manjšine v večinsko francosko govoreči srednjeafriški državi.

Val protestov se je začel lani jeseni, ko so učitelji in odvetniki na zahodu začeli stavkati proti uvedbi francoščine kot edinega uradnega jezika v šolah in na sodiščih, čeprav sta tako francoščina kot angleščina uradna jezika. Skupaj s protesti so se znova začele pojavljati zahteve po večji avtonomiji.

Vlada se je odzvala silovito in na ulice poslala vojsko, aretirala aktiviste in začela omejevati dostop do medmrežja. Zapora medmrežja je trajala kar tri mesece. Ob stopnjevanju pritiska oblasti so zahteve po reformi ureditve države preglasili pozivi k neodvisnosti za pet milijonov angleško govorečih prebivalcev.

V tem času so postajali zmerni protestniki vse bolj odrinjeni na robu, zato se mnogi zagovorniki mirne rešitve v obliki dveh entitet, anglofonske in frankofonske, združenih v eni federaciji, bojijo še hujših nemirov in izbruha nasilja. "Lani separatistom ne bi uspelo spraviti ljudi na ulice. A ljudje so videli, kako so jim aretirali in ubili sorodnike, zato so si premislili," je za Reuters dejal anglofonski aktivist Tapang Ivo Tanku, ki živi v ZDA. "Zdaj sem v manjšini," je še dodal Tanku, ki se zavzema za dogovor o federaciji pod enim predsednikom.

Da se razmere približujejo vrelišču, je bilo videti na začetku oktobra, ko so zaznamovali 56 let združitve s francoskim Kamerunom. Na protestih v anglofonskih delih se je zbralo več tisoč ljudi, ki so zahtevali svojo državo. Po podatkih organizacije Amnesty International je bilo v spopadih z varnostnimi silami ubitih več kot 20 ljudi, a mnogi pravijo, da jih je umrlo še veliko več.

"Kot v vojnem filmu"
Aktivisti in organizacije za človekove pravice so poročali, da so oblasti nad protestnike poslale vojaške helikopterje, ki so streljali na množico ljudi. "Streljali so kot v vojnem filmu," je za Reuters dejal 31-letni novinar Etienne Ndage iz mesta Ndu. Podobne zgodbe so povedali tudi drugi očividci.

Vojska je te govorice označila kot popolnoma lažnive in pojasnila, da so helikopterje uporabili le za nadzor iz zraka. Vlada je sporočila, da je v tem času umrlo deset ljudi in pet od teh v požaru v zaporu, ki ni bil povezan s protesti.

Generalni sekretar ZN-a Antonio Guterres je oblasti v Kamerunu pozval k preiskavi smrti med protestniki. Izrazil je pričakovanje, da bodo politični voditelji na obeh straneh pozvali svoje privržence, naj se vzdržijo nasilja, in obsodili vsa dejanja, ki spodkopavajo mir, stabilnost in enotnost države. Predstavnike angleško govoreče skupnosti je pozval k iskanju rešitev v okviru kamerunske ustave.

Predsednik Paul Biya je obsodil nasilje in pozval k dialogu. "Nič se ne more doseči z verbalnimi izgredi, nasiljem na ulicah in upiranjem avtoriteti. Trajne rešitve lahko najdemo le z mirnim dialogom," je zapisal na družbenih omrežjih, a žrtev ni omenil niti z besedo.

Prekletstvo kolonialnih meja
Prebivalci pokrajin Jugozahod in Severovzhod se že od nastanka neodvisnega Kameruna počutijo politično in gospodarsko odmaknjeni od osrednjega dela države, kjer leži tudi prestolnica Yaounde.

Po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni sta si ozemlje nemškega Kameruna razdelili Francija in Velika Britanija. Pod francosko kolonialno oblast je prešel večji del ozemlja v osrednjem in vzhodnem delu, Britanci pa so si prisvojili med seboj geografsko ločena dela ob meji z Nigerijo do Čadskega jezera.

"Problem razkosanja Afrike med evropskimi silami je bil, da so razdelili družine, sorodnike in skupnosti, ki so ponekod dobro shajale med seboj, spet drugje pa so združili sovražne ali rivalske skupnosti na enem ozemlju," je vprašanje kolonialnih meja Afrike za Deutsche Welle pojasnil profesor zgodovine na univerzi v Hamburgu Jurgen Zimmer.

Tako na primer ljudstvo Sawa v kraju Buea govori angleško, medtem ko njihovi rojaki v eno uro oddaljenem največjem kamerunskem mestu Douala govorijo francosko.

Na začetku leta 1960 je francoski del Kameruna postal druga francoska podsaharska kolonija, ki je razglasila neodvisnost, britanska ozemlja pa so bila postavljena pred izbiro priključitve sosednji Nigeriji ali novoustanovljeni republiki Kamerun. Tretje možnosti - samostojnosti - niso imeli zaradi nasprotovanja Londona, ki ni bil naklonjen oblikovanju majhnih držav.

Na referendumu leta 1961 se je severni muslimanski del odločil za pripojitev k Nigeriji, ki je tega leta razglasila neodvisnost od Britancev, pretežno krščanski južni britanski Kamerun pa je z obljubo o federativni ureditvi glasoval za združitev s frankofonskim delom. Pod eno streho sta se tako znašla anglosaksonski in francoski pravni, politični in šolski sistem. Poleg tega so bili nekdanji britanski deli gospodarsko slabše razviti od francoskih.

Ko je leta 1984 predsednik Biya državo iz Združene republike Kamerun samovoljno preimenoval v Republiko Kamerun in z zastave izbrisal drugo zvezdo, ki je predstavljala nekdanje britansko ozemlje, se je med angleško govorečim prebivalstvom organizirala skupina pod vodstvom Fona Gorjija Dinke in razglasila republiko Ambazonijo.

Potni listi, denarna enota in himna
Razlike in zamere so ostale do danes, ko se angleško govoreča manjšina še vedno počuti politično in gospodarsko zapostavljena od francosko govoreče večine.

Med dvema anglofonskima pokrajinama in drugimi šestimi frankofonskimi so po poročanju portala Qartz gospodarske razlike še posebej vidne pri javnih naložbah na ključnih področjih, kot je infrastruktura. Tudi politično so pripadniki angleško govoreče skupnosti slabo zastopani, in čeprav je Philemon Yang predsednik vlade, je to šele četrti najvišji položaj v državi po predsedniku države, predsedniku senata in predsedniku narodne skupščine.

Aretacije vodilnih aktivistov angleško govoreče skupnosti januarja in februarja letos so več separatističnih skupin, od katerih številne vodijo Kamerunci v diaspori, privedle do sodelovanja in nastala je združena fronta Ambazonije.

Njeni pripadniki so se skupaj z drugimi zagovorniki neodvisnosti hitro lotili dela z organiziranjem skupnih protestov in pridobivanjem podpore na terenu. Natisnili so celo nekaj tisoč potnih listov Ambazonije, oblikovali denarno enoto in napisali himno.

"Prizadevamo si za novo državo in pripravljeni smo," je za Reuters dejal Julius Ayuk Tabe, ki iz sosednje Nigerije predseduje vladnemu svetu Ambazonije, gonilni sili gibanja za neodvisnost.

Referenduma ne potrebujejo
Za odvetnika Henryja Baaboha referendum, kot so ga imeli Katalonci in iraški Kurdi, sploh ni potreben. Kot je dejal za Deutsche Welle, Ambazonija namreč sploh ne potrebuje boja za neodvisnost, saj ga je že dobila leta 1961, ko so se angleško govoreči deli osamosvojili od britanske kolonialne nadvlade, a se takoj združili s frankofonsko večino.

Kljub številnim pozivom k dialogu 83-letni Biya, ki je na oblasti od leta 1982 in je med afriškimi voditelji z najdaljšim stažem, ne kaže pripravljenosti na kakršne koli kompromise, še posebej ne pred predsedniškimi volitvami prihodnje leto, ko naj bi se znova potegoval za predsedniški položaj.

A nasilno obračunavanje s protestniki, nad katere je poslal vojsko in policijo, se mu utegne maščevati, saj lahko razmere uidejo izpod nadzora in resno ogrozijo stabilnost šeste največje podsaharske izvoznice nafte.

Kot je dejal mirovni aktivist Achaleke Christian Leke, ki je bil leta 2006 razglašen za mlado osebnost leta britanske skupnosti narodov, posledice streljanja vodijo ljudi v radikalizacijo. "Vlada mora vedeti, da vsaka žrtev varnostnih sil med državljanskim uporom radikalizira najmanj 500 ljudi."

Himna Ambazonije