Bergoglio, član Družbe Jezusove, se je rodil 17. decembra 1936 v Argentini kot eden izmed petih otrok italijanskega železničarja in njegove žene. Po študiju filozofije je na jezuitskih univerzah v Santa Feju in v Buenos Airesu učil literaturo in psihologijo, v duhovnika pa je bil posvečen dokaj pozno, leta 1969 pri 32 letih. Kljub temu pa je že čez štiri leta vodil tamkajšnjo jezuitsko skupnost.
Svojo doktorsko disertacijo je opravil v Nemčiji, nato pa se je vrnil v domovino. Leta 1998 je bil imenovan za nadškofa Buenos Airesa.

Kot kardinal je bil imenovan na številne administrativne položaje znotraj kurije, ob tem pa si je pridobil sloves skromnega, doktrinarno konservativnega in predanega socialni pravičnosti. K slovesu ponižnosti je pripomoglo tudi to, da je namesto v škofovski rezidenci raje prebival v skromnem stanovanju, odrekel se je tudi limuzini, uporablja javni prevoz, obroke pa si kuha sam. Ni vajen medijske pozornosti in v javnosti deluje kar malce sramežljiv, kar je prišlo do izraza tudi ob njegovem prvem papeškem nagovoru.

Na konklavu je kot kandidat oziroma elektor sodeloval že leta 2005 po smrti Janeza Pavla II. in viri poročajo, da je bil resen tekmec kardinalu Josephu Ratzingerju, dokler ni kardinalov čustveno prosil, naj ne glasujejo zanj.

Proti istospolnim porokam, za kontracepcijo
Čeprav je bil oster nasprotnik argentinske odločitve, da leta 2010 legalizira istospolne poroke, češ da morajo imeti otroci pravico biti vzgojeni z očetom in materjo, pa verjame v kontracepcijo kot način preprečevanja širjenja bolezni.

Bergoglio je tudi odprt za dialog z drugimi veroizpovedmi, ne sodi v ožji vatikanski krog, ni omadeževan z nobenim škandalom s spolnimi zlorabami, prioriteta kot papež pa naj bi mu bila reforma kurije in širjenje božje besede. Slovi tudi po svojih odličnih pogajalskih sposobnostih in po tem, da nima težav postaviti se po robu mogočnim interesnim lobijem.
S kritikami ne varčuje tudi na račun politikov in argentinske družbe, problematičen odnos pa ima tudi z argentinsko predsednico Cristino Fernandez ter njenim pokojnim možem in predhodnikom Nestorjem Kirchnerjem. Je pa res, da jezuiti že od nekdaj ne veljajo samo za zelo razgledane in šolane, ampak tudi za precej samosvoje.
"Njegov značaj je v vseh pogledih zmeren. Absolutno je sposoben voditi potrebno prenovo Cerkve, brez kakšnih skokov v neznano. Deloval bo kot uravnilovka," o Bergogliu pravi Francesca Ambrogetti, soavtorica njegove biografije. "Njegov nazor je, da bi morala imeti Cerkev misijonarsko vlogo, da se srečuje z ljudmi, da je dejavna ... Cerkev, ki ne toliko regulira vere, kot jo promovira in omogoča."

Veliko presenečenje
Da je novi papež postal Bergoglio, je bilo veliko presenečenje tako za zbrane na Trgu svetega Petra, za poznavalce, novinarje in komentatorje. Še celo med argentinskimi kardinali ni veljal za favorita.
Čudi tudi, da so se odločili za precej starega kardinala, saj so za Benedikta XVI. vseskozi govorili, kako da gre za "začasnega" papeža in prestarega, a je bil ob izvolitvi star le leto več od Bergoglia. Za nameček ima Bergoglio tudi določene zdravstvene težave.
Bo pa argentinski papež morda vsaj malce zajezil krizo Cerkve v Latinski Ameriki, ugibajo analitiki. Tamkajšnjo Cerkev je namreč v zadnjih letih zapustilo kar precej vernikov.