Predčasne predsedniške volitve naj bi Ukrajini prinesle legitimno oblast po nemirnih dogodkih v preteklih mesecih, po katerih je bil februarja odstavljen predsednik Viktor Janukovič, čeprav glasovanje ne bo potekalo na vsem ozemlju države, kar je slaba popotnica za nove voditelje.

Le peščica od 21 kandidatov ima možnosti za zmago oziroma uvrstitev v drugi krog, ki naj bi potekal 15. junija. Glavni favorit je prozahodno naravnani tajkun Petro Porošenko, čigar bogastvo ga uvršča med deset najbogatejših Ukrajincev.

Zunanji minister v vladi nekdanjega predsednika, ki ga je ustoličila oranžna revolucija, Viktorja Juščenka in nato še minister za gospodarstvo pod Janukovičem je bil eden od prvih glasnih podpornikov protivladnih protestov.

Velja za pragmatičnega politika, ki je svoj 1,3 milijarde dolarjev vreden poslovni imperij zgradil na industriji sladkarij, kar mu je prineslo tudi vzdevek "čokoladni kralj". Pri dejavnostih svoje družbe je močno odvisen od ruskega trga in je bil tako tudi ena izmed prvih tarč ruskih protiukrepov po zaostritvi odnosov z zahodnimi državami.

Sam obljublja pomiritev s prebivalci vzhodnega dela države in normalizacijo odnosov z Rusijo. 48-letni Porošenko ima veliko podporo dosedanje opozicije, katere vse manjši del na položaju prihodnje predsednice še vedno vidi nekdanjo premierko Julijo Timošenko, vendar je ta daleč zadaj na drugem mestu.

Ena izmed vodilnih osebnosti oranže revolucije je bila v času Janukoviča obsojena na zaporno kazen za sklenitev slabega posla z državo, ko je v času svojega predsednikovanja z Rusijo podpisala domnevno škodljiv dogovor o dobavi plina.

Čeprav je po protestih izpuščena 53-letna političarka za del vnetih privržencev simbol demokratične poti Ukrajine, je njena moč vseeno splahnela že, ko se je že kmalu po spremembi oblasti leta 2004 sprla s tedanjim zaveznikom Juščenkom.

Razen zvestega jedra najbolj gorečih privržencev ji po izpustitvi iz zapora ni uspelo znova pridobiti širše podpore med rojaki in bolj kot za povezovalno osebnost velja za političarko, ki razdvaja. Mnogim so ostali v spominu tudi njeni plinski posli iz 90. let prejšnjega stoletja, ko so jo poimenovali "plinska princesa" in ko je bila celo najbogatejša Ukrajinka.

Med nasprotniki novih oblasti v Kijevu sta med glavnimi kandidati nekdanja tesna sodelavca Janukoviča. Serhij Tipko je bankir in poslanec, ki je deloval že v več vladah, med drugim pa je leta 2004 za kratek čas vodil predvolilno kampanjo zdaj odstavljenega predsednika.

Tipko se zanaša na podporo volivcev z vzhoda države in je kritičen do novih voditeljev, ki so po njegovem mnenju naredili premalo za dialog z rusko govorečim delom prebivalstva in niso prisluhnili njihovim zahtevam, še posebej glede pravice do uporabe ruskega jezika, zaradi česar so se tudi uprli.

Prej vladajoča Janukovičeva Stranka regij je za svojega kandidata predlagala nekdanjega guvernerja vzhodne pokrajine Harkov. Kot velik nasprotnik protestov je pod vprašaj postavil legitimnost novih oblasti, čeprav njegovo kampanjo delno financira najbogatejši človek v državi, metalurški magnat Rinat Ahmetov, ki je obsodil dejanja proruskih separatistov in celo pozval ljudi na vzhodu države, da ponovno zavzamejo nadzor nad mesti.

Zadnja dva kandidata nimata veliko možnosti za drugi krog, kaj šele za zmago, saj se lahko poslovita od glasov volivcev na nemirnem vzhodu Ukrajine, kjer so v samooklicanih republikah napovedali bojkot volitev, tako da zagotovo na volišča ne bosta prišla vsaj dva od 36 milijonov volilnih upravičencev.

Od protestov do spremembe oblasti
Redne volitve bi morale potekati šele prihodnje leto in na njih bi zagotovo nastopil tudi Janukovič, ki je z zavrnitvijo podpisa sporazuma z Evropsko unijo novembra lani in odločitvijo za tesnejše povezovanje z Rusijo prelomil svoje obljube, s tem pa sprožil množične proteste, po katerih je bil februarja odstavljen.

V zameno za zvestobo so decembra dosegli dogovor med Janukovičem in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ki je napovedal, da bo Moskva svoji zahodni sosedi pomagala s 15 milijardami dolarjev in za tretjino znižala ceno za dobavo ruskega plina.

Nezadovoljstvo z Janukovičem se je s tem še okrepilo in množica protestnikov v Kijevu ter drugje po državi je začela zahtevati njegov odstop. Protesti so postali vse bolj nasilni, izbruhnili so spopadi med protestniki in varnostnimi silami, zasedli so vladna poslopja in padle so prve žrtve, a predsednik je ostal neomajen.

Kijev je bil 20. februarja priča najbolj krvavemu dnevu v zadnjih desetletjih. Ubitih je bilo med 70 in 100 ljudi in na posnetkih je bilo videti presunljive prizore ostrostrelcev, ki streljajo na protestnike. Ozadje tragičnih dogodkov še vedno ni pojasnjeno.

Medtem ko so voditelji protestov za poboje okrivili Janukoviču zveste pripadnike zloglasnih posebnih policijskih Berkut in ruske agente, pa v Rusi zatrjujejo, da so za streljanje odgovorni ukrajinski skrajni desničarji ob podpori prozahodnih voditeljev.

Sledil je podpis dogovora med Janukovičem in opozicijo, ki pa je takoj klavrno propadel in že naslednji dan, 22. februarja, sta sledila dramatičen preobrat in sprememba oblasti. Janukovič je pobegnil iz Kijeva, parlament pa ga je nato odstavil in za 25. maj razpisal volitve za novega predsednika. Timošenkova je bila izpuščena iz zapora.

Konec februarja so se dogodki začeli razvijati drugače, kot so mogoče pričakovali novi voditelji v Kijevu, saj so oboroženi pripadniki proruskih skupin zasedli vladna poslopja na Krimskem polotoku na jugu države, kjer ima sedež rusko črnomorsko ladjevje.

Protesti rusko govorečega prebivalstva so se razširili še v druga mesta na vzhodu, ki predstavlja industrijsko osrčje Ukrajine in je bil vedno tesno povezano z Rusijo. Sredi marca so na Krimu organizirali referendum o priključitvi Rusiji, ki so jo po uspešnem izidu tudi hitro izvedli.

Evropska unija in ZDA so se odzvale s sankcijami proti posameznim ruskim državljanom in pozneje še proti nekaterim podjetjem. Moskva je znova zagrozila, da bo Ukrajini prekinila dobavo plina, če ta ne bo poplačala zaostalih obveznosti. Poleg tega se je občutno zvišala cena ruskega plina za Ukrajino.

V tem času so proruske skupine v vse več mestih na vzhodu zavzele vladna poslopja, Moskva pa je ob ukrajinski meji po ocenah Zahoda namestila okoli 40.000 svojih vojakov, ki naj bi bili pripravljeni na posredovanje v Ukrajini.

ZDA, Rusija, Ukrajina in EU so sredi aprila v Ženevi podpisale dogovor o razorožitvi vseh nezakonito oboroženih skupin in končanju zasedbe vladnih zgradb, a brez pravega učinka in razmere so se samo še zaostrile, ukrajinska vojska pa je na vzhodu sprožila "protiteroristično" operacijo proti vse bolj nasilnim separatistom.

Putin je povlekel nepričakovano potezo, ko je proruske separatiste pozval, naj ne izvedejo referenduma o odcepitvi vzhodnega dela, a ga niso upoštevali in po kaotičnem glasovanju brez prisotnosti tujih opazovalcev in novinarjev razglasili neodvisnost regij Doneck in Lugansk.

Gospodarstvo na kolenih
Novi predsednik ne bo dobil v vodenje samo razklane države, ampak tudi povsem opešano gospodarstvo, ki mu je grozil bankrot brez obsežnega 17 milijard dolarjev vrednega Mednarodnega denarnega sklada (IMF), v zameno za katerega bodo morali Ukrajinci sprejeti boleče reforme, med drugim uvesti višje davke, zamrzniti plače v javnem sektorju in zvišati do zdaj močno subvencionirane cene energije.

Velik zalogaj bosta odprava pretirane birokracije in boj proti endemični korupciji, s katero se Ukrajina po lestvici Svetovne banke uvršča na 140. mesto med 189 državami po svetu.

V letošnjem letu IMF napoveduje krčenje gospodarstva za pet odstotkov in v najhujšem scenariju ob odcepitvi dveh vzhodnih regij kar za deset odstotkov. Sami gospodarski temelji države so slabi, saj je njen BDP v zadnjih dvajsetih letih zrasel za pičlih 0,05 odstotka, se pravi skoraj nič.

Za gospodarsko okrevanje bo nujno ohraniti dobre odnose z EU-jem in doseči pomiritev z Rusijo. Od teh dveh trgov je Ukrajina življenjsko odvisna, evropski trg namreč pomeni 29 ukrajinskega izvoza, ruski trg pa 27. Hkrati bo tako za gospodarsko kot politično okrevanje treba nujno vzpostaviti dialog s prebivalci vzhodnih regij in prisluhniti njihovim zahtevam.