62-letni Gentiloni je ključen član odhajajoče vlade Mattea Renzija, ki je svoj odstop podal v sredo. Kot je znano, je Renzi svoj položaj vezal na izid referenduma, na katerem pa so volivci glasovali proti ustavnim spremembam in zmanjšanju pooblastil senata, zaradi česar je odstopil.

"Zavedam se nujnosti, da Italija čimprej dobi vlado s polnimi pooblastili," je po približno 45-minutnem pogovoru s predsednikom dejal Gentiloni. V predsedniško palačo naj bi se s seznamom možnih ministrov vrnil še danes zvečer ali najkasneje jutri zjutraj. Parlament naj bi o novi vladi glasoval v sredo.

Gentiloni je mandat sprejel pogojno, in sicer bo najprej preveril, ali bo v parlamentu zbral zadostno podporo. Med prioritetami je zlasti navedel popotresno obnovo, pa tudi sprejem nove volilne zakonodaje.

Velja za tesnega zaveznika Renzija, s čigar pomočjo se je tudi uveljavil v najmočnejši parlamentarni Demokratski stranki. Nekateri komentatorji napovedujejo, da bo Renziju vrnil uslugo in bo ta vladal iz ozadja. Renzi je že dal vedeti, da se bo na čelu stranke za novo vodenje vlade potegoval na naslednjih volitvah leta 2018.

Mattarella je imel po Renzijevem odstopu na voljo dve možnosti: ali izbere novega premierja, ki bo vodil tehnično vlado do naslednjih volitev leta 2018, ali pa razpiše nove volitve.

Gentiloni je vodenje zunanjega ministrstva prevzel pred dvema letoma, takratna Renzijeva odločitev o njegovem prihodu pa je presenetila številne. Gentiloni predtem namreč ni imel mednarodnopolitičnih izkušenj. Po diplomi iz političnih znanosti se je podal v novinarske vode, najprej je osem let pisal za okoljevarstvene revije, potem pa se preusmeril v politične vode, med drugim je leta 1993 sodeloval pri kampanji Francesca Rutellija za župana Rima.

Uspešna politična kariera
Leta 2001 je bil izvoljen v parlament na listi levosredinske stranke Marjetica, ki se je pozneje pridružila Demokratski stranki. Pet let pozneje je postal minister za komunikacije, pri čemer pa mu ni uspelo uresničiti dveh glavnih ciljev - prevetriti državno televizijo Rai in reformirati televizijski trg. Njegova politična kariera je nato zastala, na volitvah za rimskega župana leta 2012 je bil šele tretji, leta 2014 pa se je vrnil na politični podij kot zunanji minister.

Po oceni diplomatov se je kot zunanji minister spretno spopadel s celo vrsto zahtevnih političnih vprašanj, od uboja italijanskega študenta Giulia Regenija v Egiptu, kaosa v Libiji in migrantsko krizo.