"Za 7. november je predvidena vojaška parada na Rdečem trgu, vendar pa je to povezano s 76. obletnico vojaške parade leta 1941." To je bil odgovor, ki smo ga prejeli na vprašanje ruskim televizijskim postajam, ali za 7. november, na dan 100. obletnice oktobrske revolucije, načrtujejo novinarsko pokrivanje kakršnih koli državniških dogodkov. Očitno je oktobrska revolucija res postala 'opomba', kot je v članku za revijo The Wire nedavno zapisala Sudha Rajagopalan, zgodovinarka in doktorandka Alexandra Rabinowitcha, avtorja po sodbi mnogih najbolj temeljite študije oktobrske revolucije Boljševiki prihajajo na oblast, ki je v slovenskem prevodu ravnokar izšla pri založbi Sophia. Mit o Rdečem oktobru, da v Rusiji nikomur več ne služi. 7. november je kot praznik odpravljen že od leta 1996 in v Rusiji se ljudje zanimajo kvečjemu za teorije zarote, povezane z oktobrsko revolucijo, ki naj bi torej seveda bila delo britanskih in nemških tajnih agentov.

Na ta odnos do oktobrske revolucije je opozoril eden izmed predavateljev na nedavni mednarodni konferenci Misliti o revoluciji: 100 let pozneje na Inštitutu za novejšo zgodovino, Aleksander M. Semjonov. Semjonov predava v Sankt Peterburgu, v mestu, kjer se je vse skupaj začelo, v katerem pa je bilo pozneje veliko teže živeti kot v Moskvi. Kot mi po intervjuju med klepetom navrže: V Moskvi se je bilo laže prihuliti ali skriti, tedanji Leningrad pa so med političnimi čistkami res temeljito 'očistili'. Moskva se mu danes sicer zdi preveč hektična, tam da ne bi mogel živeti in delati. Dodam, da se je meni zdela nenavadno kičasta, kot da bi na posameznih delih mesta celo leto imeli božično okrasje. Ob tem Semjonov pripomni, da ne smemo podcenjevati komercialne plati državnih praznikov. Govori o odpravi praznika na dan oktobrske revolucije in o njegovi zamenjavi, novem prazniku narodne enotnosti 4. novembra: "Ljudje mislijo, da gre le za zgodovino in politične dosežke, ampak v resnici je tudi ta dimenzija pomembna. Pomembno je bilo, da jeseni ohranimo en praznični dan."
Najprej me zanima, kaj se trenutno v zvezi s skorajšnjo 100. obletnico oktobrske revolucije dogaja v Rusiji. In zakaj ni predvidena nobena državniška proslavitev tega dne kljub zgodovinskemu pomenu?
Če se udeležujete zgodovinskih konferenc in ste del tega sveta, bi lahko dobili vtis, da poteka veliko slavljenje 100. obletnice oktobrske revolucije, nekoč imenovane velika oktobrska socialistična revolucija. Vendar je to zavajajoče. Rekel bi, da smo priča pomanjkanju refleksije, če že ne slavljenja tega, kar se je zgodilo pred 100 leti.

V muzejih so razstave in konference tudi na več krajih, vendar pa ni nobenega velikega uradnega programa; denimo, nobenih spomenikov ne bodo postavljali, in to je skromno dogajanje, še posebej, če ga primerjate s tem, kako so zaznamovali 100. obletnico (začetka op. P. B.) prve svetovne vojne. Postavljali so spomenike, potekale so konference, veliko je bilo uradnega programa.

Mislim, da je pomanjkanje zgodovinske refleksije uradne Moskve posledica tega, da je revolucija dvoumna, pomeni politične spremembe in družbene nemire. Trenutna uradna politika Ruske federacije pa je bolj kot ne konservativna. Slavi ohranjanje političnega reda, ni naklonjena družbenim spremembam in pomanjkanje proslavljanja revolucije je po mojem mnenju posledica tega.
Naslednji pomemben element pa je Ruska pravoslavna cerkev, ki je zelo negativno nastrojena do leta 1917. Ruska pravoslavna cerkev pa je dandanes pomemben političen akter in ima veliko vlogo v tem dušenju pomena stoletnice.
Je morda Vladimir Putin kadar koli povedal svoje mnenje o oktobrski revoluciji?
Ne vem, ali je kdaj o tem govoril neposredno. Vemo, da je Putin obsodil propad Sovjetske zveze kot geopolitično katastrofo, konec Sovjetske zveze ima za tragedijo, obenem pa ni nikoli omenjal oktobrske revolucije kot temeljnega kamna sovjetskega režima. To je paradoksalno. Putinovo politično razmišljanje je konservativno in je uperjeno proti revolucijam. Ampak v tem ni osamljen. Po vsem svetu se širi konservativni konsenz. Razširjena je ocena, da smo v 20. stoletju veliko eksperimentirali, da se moramo ustaviti, da se ne smemo zanašati na domišljijo, ampak preprosto pustiti stvari takšne, kot so.

Vi se vseeno še spomnite praznovanj revolucije v Sovjetski zvezi. Kakšen je bil razvoj tega praznovanja?
Sovjetski režim je bil utemeljen na legitimnosti revolucije. In zanimivo je, kako je bil skozi obstoj Sovjetske zveze na neki način udušen ta revolucionarni vidik. Vse skupaj se je 'skrčilo' na neke vrste simbolno legitimacijo. Vsaka revolucija je anarhična, neuradna in usmerjena proti režimu. In ironija Sovjetske zveze je, da je skozi svoj 70-letni obstoj iz revolucije naredila neki simbolni dogodek, ki legitimira režim.

Praznovanja v pozni Sovjetski zvezi so bila zelo formalistična. Ljudje so uživali prost dan in pogosto je bil to zadnji dan pred zimo, ko so še šli do svojih dač in pobrali še zadnje pridelke. Zelo malo ljudi se je zavedalo pomena dogodka. Vseeno je treba poudariti, in to je tudi ključno za razumevanje Gorbačova in njegove perestrojke, da se je sovjetski režim vedno skliceval na oktobrsko revolucijo in da je Gorbačov, vsemu svojemu pragmatizmu navkljub, svoje reforme in spremembe Sovjetske zveze legitimiral v sklicu na oktobrsko revolucijo.
Potem je seveda prišel propad Sovjetske zveze in prišla so devetdeseta in prišla je ideja, da bi iz 7. novembra naredili dan narodne sprave in bi skupaj privedli vse tiste antiboljševike, ki so pristali v emigraciji, tiste, ki so se borili proti boljševikom, in tiste, ki so ostali v Sovjetski zvezi in se tudi niso sprijaznili z režimom. Na koncu so 7. november kot praznik odpravili in kot nov praznik izbrali 4. november. To je zdaj dan narodne enotnosti, zgodovinska referenca zanj pa je izgon poljske in litovske vojske iz središča Moskve, torej iz Kremlja. Tako se je zgodila zamenjava kritične revolucionarne kulture in sovjetske dediščine z novo, ki v središče postavlja narod, nacionalno politiko in nacionalno zgodovino. Datumi iz nacionalne zgodovine so zdaj pomembnejši o datumov, ki pomenijo spremembe.
Tu ste gost zgodovinske konference in omenili ste že številnost konferenc, posvečenih rdečemu oktobru. Kot zanimiv premik v historiografiji oktobrske revolucije v zadnjih letih se omenja, denimo, to, da se februarska in oktobrska revolucija vedno pogosteje obravnavata skupaj in kot del kompleksnega večletnega procesa, vedno bolj se potiska v ozadje mit o zavzetju Zimskega dvorca kot bistvenem dogodku, ki je bil v resnici le malo opazen in vsega naveličana garda ga niti ni skušala preprečiti … Kateri pa so po vašem mnenju premalo raziskani vidiki oktobrske revolucije?
Mislim, da bi morali še intenzivneje oktobrsko revolucijo obravnavati v kontekstu prve svetovne vojne, saj je bil propad ruskega carstva skupaj s februarsko in oktobrsko revolucijo del dogajanja, povezanega z vojno. Ozračje, ki ga je ustvarila vojna, je v več pogledih pogojevala določene posebnosti politike v Petrogradu in do zdaj še vedno nismo prve svetovne vojne dovolj vključili v zgodbo o revoluciji in predvsem o tem, kako se je razvijala politika.
Pomembno bi bilo okrepiti tudi primerjalne študije. Vojno sta na neki način sklenila Versajska pogodba in nastanek Društva narodov in oblikoval se je nov politični sistem. Vendar pa je obstajal tekmec, in ta je prihajal iz Rusije. Nova Rusija in pa Kominterna sta bila vzporeden in konkurenčen univerzum. To je tudi pomembno.
In tretji vidik je spopad ali pa trk ideologij. Obstajalo je več različnih idej o prihodnosti, in to je tudi bilo razlog za to, da je politika bila vitalna. Če z vso previdnostjo primerjamo obdobje med svetovnima vojnama s sedanjim svetom, vidimo, da danes ljudje pogrešajo alternative, pogrešajo alternativne ideje za prihodnost. Zakaj le? Ker obstaja neke vrste liberalni konsenz. Nikakor ne zatrjujem, da potrebujemo utopijo in njeno realizacijo v eni državi, vseeno pa menim, da se lahko česa naučimo od te medvojne ere, ko se je razmišljalo o alternativah, zaradi česar je politika tudi bila vitalnejša.
Zdi se tudi, da je bilo veliko knjig o oktobru napisanih na Zahodu, veliko manj pa je ruskih izdaj. Ali pa gre zgolj za lažni videz, ki nastane ob spremljanju zahodnega tiska?
V resnici je bilo izdanih kar nekaj knjig. Med zanimivejšimi se mi zdi študija o Kerenskem v letu 1917 (Aleksander Kerenski je bil ministrski predsednik začasne meščanske vlade med 21. 7. 1917 in oktobrsko revolucijo, predtem pa po februarski revoluciji že minister v vladi ministrskega predsednika kneza Georgija Lvova, op. P. B.). Tu je zelo zanimivo, kako so politiki posnemali slog predhodnikov in kako so se razvijali pravi kulti posameznih politikov. Tudi boljševiki so posnemali slog nekaterih predhodnikov.
Če vas smem prekiniti, Kerenski je sam poskušal oblikovati svoj kult, s svojim nastopaštvom, dramatičnimi nastopi …
Zagotovo, in nastal je pravi kult Kerenskega, ki ga pozneje nadomesti kult Trockega. Trockega so seveda pod Stalinom eliminirali iz zgodovine, ampak je precej zavestno igral junaka revolucije.
Ruske zgodovinarje – pa tudi druge – pa še vedo bremeni nedostopnost arhivov, povezanih s Kominterno. Kominterno je nov režim začel nemudoma uporabljati za vohunske namene, vendar pa je v skladu z ruskim zakonom vse, kar se dotika obveščevalne dejavnosti, v teoriji zaprto in nedostopno za vse čase.
Uradni kult je bil seveda Leninov. Razvijati so ga začeli še, ko je bil živ, in sicer zelo verjetno proti njegovi volji. Kot piše tudi Orlando Figes v Tragediji ljudstva, je kult Lenina spominjal na starodavno čaščenje božanskega carja in režiserji Leninovega kulta naj bi ustvarili neko mešanico "kmečkega krščanstva in poganskega mita, ki je v zavesti ljudi od nekdaj povezoval revolucijo z iskanjem resnice in pravice". Simbolni vrhunec kulta je bil mavzolej, v katerem so Lenina kot nekakšnega faraona pokopali kljub nasprotovanju in pomislekom mnogih, tudi njegove žene Nadežde Krupske. Ta je celo v odprtem pismu v Pravdi predlagala, da naj Lenina raje častijo z dobrimi deli kot pa s spomeniki. To ustvarjanje kulta ji ni bilo pogodu. Kako pa se spreminjajo predstave o Leninu v Rusiji?
Prevladujoča predstava o Leninu izhaja iz stalinizma. Lenin kot moder mož, ki ni nikoli samokritičen, državnik … To ne ustreza resnici. Lenin je bil zelo zanimiva oseba, delal je tudi napake, se jih zavedal in jih tudi priznal. Lenin je uradno priznal svoje napake, denimo bojkot volitev v prvo in drugo dumo.

Pogosto pozabljamo na to, da je bil Lenin prepričan internacionalist in da je tudi v Rusijo prinesel ideale, ki so bili v svojem bistvu mednarodni, boljševiki pa so jim nato dali določen 'ruski odtenek'. Ampak v glavnem je šlo za ideje, za katere so se bojevali tudi drugje v Evropi: za boj za demokracijo, za spremembo, za ustvarjanje alternativnega družbenega sistema. Tako da tudi če vam Lenin ni všeč, morate priznati, da je bil del gibanja, ki je prineslo trenutek konvergence, ko je Rusija ujela svetovne procese. To denimo današnji Leninovi dediči, ruska boljševistična stranka, zanikajo. Trdijo, da je bil nacionalna figura, da ni imel nič s svetom. Ampak v resnici sta Lenin in oktobrska revolucija zanimiva, ker sta del svetovne slike: svetovne vojne, vala družbenih nemirov, boja za socialno pravičnost.
Ali je kljub razširjenemu odporu do zaznamovanja obletnic oktobrske revolucije vseeno mogoče kje v sodobni Rusiji odkriti dediščino revolucije?
Vprašanje zgodovinske dediščine oktobrske revolucije je sporno in je vedno odvisno od prepričanja tistega, ki kaj izreka. Za dediščino imamo lahko gospodarsko zaostalost, ki jo je Rusija poskušala na hitro odpraviti v devetdesetih in s katero se še vedno bojujemo. Dediščina je tudi posebna podoba ruskih mest in njihova struktura.
Politična dediščina sta gotovo federalizem in državna politika do različnih narodnosti, čeprav se pojavljajo glasovi, ki ga želijo odpraviti, saj naj bi pod vprašaj postavljal enotnost Rusije. Vendar pa so vseeno še vedno močni tudi zagovorniki federativnega sistema, saj v njem vidijo sredstvo za ohranjanje enotnosti v večetnični državi.
Je pa revolucija oziroma politika boljševikov neposredno po njej vplivala na razvoj mednarodnih odnosov. Menda naj bi Leninov odlok o miru (odloka o miru in o zemlji sta prva ukrepa boljševiške oblasti in Lenin ju je razglasil dan po revoluciji) celo vplival na znamenitih 14 točk ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, ki so bile temelj za mirovna pogajanja in obenem naj bi omogočila zanesljivejši mehanizem mirnega urejanja sporov in ohranjanja miru.
Gotovo. Boljševiki so objavili tajne pogodbe in tako revolucionirali mednarodne odnose. Ljudje v Indiji so tedaj lahko pomislili: to je popolnoma nova doba, doba preglednosti. In tudi mi smo dediči tega pogleda na diplomacijo: ne maramo diplomacije za zaprtimi vrati, želimo, da javno mnenje oblikuje mednarodne odnose ... in to je tudi del dediščine oktobrske revolucije.
Lahko govorimo še o enem sklopu posledic oktobrske revolucije za dogajanje v mednarodni politiki. Vodila je - seveda ni bil ekskluzivni dejavnik - do zavezništev v drugi svetovni vojni in potem tudi do nove ureditve mednarodne skupnosti, skupaj s ključno organizacijo Združenih narodov in njegovim ključnim organom Varnostnim svetom.
Kot posledico lahko omenimo tudi delegitimizacijo levo usmerjene politike zaradi stalinizma, obenem pa je treba opozoriti, da ravno danes potrebujem dobro levo usmerjeno, potrebujemo politiko, ki kritično razmišlja o zadevah, glede katerih naj bi obstajalo soglasje, potrebujemo dobro socialno politiko, in to je tudi zgodovinska dediščina oktobra 1917.
Večkrat se pojavljajo primerjave razvoja francoske revolucije in dogajanja, ki ga vedno pogosteje označujejo kot veliko rusko revolucijo, torej sosledja dogajanja od februarske revolucije pa do stalinizma. Kako verodostojne so takšne primerjave?
Pomembno je vedeti, da so boljševiki sami razmišljali o svojem delu kot o nadaljevanju francoske revolucije. Hkrati so se navezovali na evropsko demokratično tradicijo, vse to pa so kombinirali z določenimi ruskimi posebnostmi, to je z brezobzirnimi in brutalnimi metodami. Boljševiki niso verjeli v volitve, niso verjeli v politično zastopstvo, obenem so verjeli v stranko kot avantgardo oziroma da je stranka isto kot država. Vendar pa je v zvezi s krutostjo njihove politike treba omeniti tudi kontekst časa in grozot prve svetovne vojne, ki so prispevale k vsesplošnemu naraščanju brutalnosti in tolerance do nje.
Pomembno pa je še nekaj, v čemer se je oktobrska revolucija razlikovala od francoske. Boljševiki so želeli blagoslov emancipacije in dekolonizacije prinesti tudi ljudem v tistih delih sveta, ki so bili še vedno pod dominacijo kolonialnih sil.
In za konec, večna uganka: je 'Leninovo odpravo' financirala Nemčija?
Zapečateni vagon, ki je Lenina in njegovo spremstvo peljal skozi Nemčijo, je revolucioniral svet. Vedno moramo imeti v mislih vojno, ki je trajala in trajala in vsaka od strani je želela uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, da bi ošibila nasprotno stran. Jasno je, da je za Nemce pomenilo, da večje, kot je revolucionarno vrenje v Petrogradu, večji uspeh si lahko obetamo mi, Nemci.
Je bil Lenin nemški vohun? Ne. Če bi razmišljal zgolj pragmatično, bi lahko uporabil različne možnosti, vendar je nenehno imel pred očmi zgolj svojo idejo in cilj: svetovno revolucijo. Hipoteza, da je bil nemški vohun, ne zdrži.