adeža v Mehiškem zalivu.
Predsednikov torkov izbruh verjetno ni bil le posledica mučnega čakanja, kdaj bo sanacijskim ekipam in obalni straži le uspelo zamašiti luknjo na naftni ploščadi Deepwater Horizon, iz katere odteka nafta, je obalo Louisiane že spremenila v ekološko katastrofo.
"Obamova Katrina," so vedno senzacionalnih vzdevkov lačni mediji poimenovali zadnjo krizo, s katero se je, vsaj po anketah sodeč, Obamova vlada spoprijela nezadovoljivo. V petek je ameriški predsednik le pripotoval v Louisiano in poskušal rešiti, kar se rešiti da.
S posipavanjem s pepelom: "Delamo vse popolno v zvezi s tem? Odgovor je, seveda, ne. Vedno bi bili lahko še boljši." A primerjav s Katrino, uničujočim orkanom, ki je bičal Bushevo administracijo, ni želel sprejeti: "Prepričan sem, da bodo ljudje, ko bodo gledali nazaj na to, priznali, da se je ta administracija povsem ustrezno lotila te neprecendenčne krize."
Busheva dediščina
Naftni madež za Obamo ne bi mogel priti v slabšem času. Skoraj vsak ameriški predsednik se mora v svojem mandatu spopasti z vsaj eno večjo krizo, a Obami, ki se je v Belo hišo zavihtel kot temnopolti mesija, čas in sreča resnično nista naklonjena.
Težko je naslediti učinkovitega in priljubljenega političnega voditelja, še težje pa je, kot kaže, naslediti enega najspornejših in najmanj priljubljenih. George W. Bush je Obami zapustil nezavidljivo dediščino zlomljenega zdravstvenega sistema, zlomljenega bančnega sistema in dve vojni.
Obama je imel za vse to visokoleteče načrte, a je v 16 mesecih v pisarni moral skleniti že toliko nepriljubljenih kompromisov, da so sanje o popolnoma novi Ameriki kaj hitro splavale po vodi.
"Imel sem kar razburljivo leto, odkar sem nazadnje govoril tu. Velio vzponov, veliko padcev - razen mojih rejtingov, ki samo padajo," se je Obama v začetku maja pošalil na letni večerji dopisnikov iz Bele hiše. Predsednik, ki je januarja 2009 začel z neverjetno 70-odstotno podporo, že od decembra 2009 nima pozitivnih rejtingov. Tako velik in tako nagel padec podpore je v ameriški zgodovini neprecedenčen - res pa je, da za nobenega predsednika ni ameriška javnost v izhodišču gojila tako velikih pričakovanj, kot jih je za Obamo.
Krize, vojne in neuspele reforme
Preglejmo na hitro ovire in tegobe, s katerimi se je poleg naftnega madeža spopadal Obama v zadnjih mesecih.
Finančna kriza. Še eno Bushevo poslovilno darilce. Kriza je Američane močno prizadela, Obama pa je večino lanskega leta moral reševati Wall Street, banke, strm dvig nezaposlenih in avtomobilsko industrijo. Posledično se je zameril liberalcem, ki so upali, da Obama ne bo podlegel velikim družbam.
Vojna v Iraku. Februarja lani je Obama obljubil, da bodo v 18 mesecihkončane vse bojne operacije v Iraku. Žrtve med Američani še vedno so.
Vojna v Afganistanu. Še večji zalogaj kot tista v Iraku. Obama je vedno zagovarjal tezo, da je treba vojaško navzočnost iz Iraka preusmeriti v Afganistan in ravno prejšnji teden je število maeriških vojakov v Afganistanu prvič preseglo tisto v Iraku. Obama si sicer želi v 18 mesecih iz države umakniti vse vojake, a dejstvo je, da mu obe vojni povzročata sive lase. Američani hočejo, da se njihovi vojaki vrnejo domov, po drugi strani pa si ZDA ne želijo izpasti, kot da se poražene umikajo.
Zdravstvena reforma. Za zdaj največji Obamov križ. Idealistično si je zamislil sistem splošnega zdravstva, a po glasnem in protliberalno uperjenemu odporu republikancev se je javno mnenje obrnilo proti "preveč socialističnemu" predsedniku in proti splošnemu zdravstvenemu sistemu. Marca je bila nova zdravstvena reforma le sprejeta, a rezultat je tako kompromisen zakon, da si ga Obama težko šteje v čast.
Okrevanje republikancev. Opozicija postaja spet vse glasnejša in vse močnejša. V zadnjih mesecih so zavzeli ostro retoriko proti Obami in demokratom uspešno "kradejo" senatorske in guvernerske stolčke. Najbolj grenka poraza: senatorski stolček Massachusettsa, tradicionalno liberalne zvezne države in doma Kennedyjev ter kongresna bitka v Obamovem rodnem Honoluluju.
Ob tem je lahko spregledati Obamove male, a pomembne zmage. Postavil je prvo žensko za vrhovno sodnico, preklical Bushevo omejitev na raziskave izvornih celic, odpravil do gejev diskriminatorno vojaško politiko, postavil omejitve toplogrednim plinom, ponudil roko sprave muslimanskemu svetu in postal prvi predsednik ZDA, ki je predsedoval srečanju Varnostnega sveta ZN.
Se lahko kaj nauči od Clintona?
Vse skupaj močno spominja na prvi mandat enega drugega demokratskega predsednika ZDA. Clintonovega. Tudi Clintonov predlog zdravstevne reforme je bil dolgo na natezalnici (nazadnje je padel v vodo), demokratska stranka je imela vse večje pomisleke o predsednikovem širšem načrtu, republikanci v opoziciji pa zavzemajo vse enotnejše bojne vrste proti demokratom na oblasti.
Ob vsem tem pa je javnost zaskrbljena zaradi tistega, kar ima za vladni aktivizem, vladajoče senatorje in guvernerje, ki čakajo na volitve, pa skrbi zaradi naraščujoče jeze volivcev proti Washingtonu. Demokratom na kongresnih volitvah novembra ne kaže nič dobrega in vse skupaj kar kriči: predsednik v težavah.
Z Obamovim prvim letom se Bill Clinton nedvomno lahko poistoveti, saj ga je leta 1994 sam živel. Obami bi v teh črnih časih predsednikovanja žarek upanja lahko predstavljalo to, da se je Clinton iz tiste svoje luknje takrat izkopal in leta 1996 osvojil drugi mandat. Zdaj je vprašanje le, ali se bo zgodovina ponovila.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje