Doberškovi je v okviru delanja reportaže iz Južne Koreje po številnih administracijskih težavah le uspelo priti tudi v njeno severno sosedo, ki velja za eno najbolj izoliranih, če ne celo najbolj izolirano državo na svetu.

Kako je sploh prišlo do vašega obiska Severne Koreje in kako težko je bilo dobiti dovoljenje?
Dolgo časa sem se dogovarjala z Južnimi Korejci za pripravo ene dokumentarne oddaje, če pa sem že tam, pa sem že predlani sprožila postopek za obisk Severne Koreje. Na veleposlaništvu na Dunaju so mi rekli, naj oddam prošnjo, potem pa so mi jo seveda zavrnili. Imajo pa tam turistične obiske - v glavnem Južnih Korejcev - na zelo lepo goro v Severni Koreji in v Kesong, nekdanjo prestolnico celotne Koreje. Odločila sem se, da grem v Kesong, in sicer iz enega samega razloga: da bi mi morda uspelo videti industrijsko cono, ki so jo tam zgradili Južni Korejci in da bi posneli tudi Južnokorejske menedžerje, lastnike tovarn in severnokorejske delavce, s čimer pa nazadnje ni bilo nič, zato smo se dogovorili le za turistično pot. Na srečo smo se dan prej pogovarjali z direktorjem Hyunday Assana, ki upravlja turistične poti in vodi to cono in zgleda da je posredoval, tako da smo na koncu obiska Kesonga od daleč poslikali tudi cono, čeprav to ni bilo dovoljeno, tako da smo bili RTV Slovenija prva, ki je po zaostritvi odnosov med Južno in Severno Korejo lahko posnela to cono.

In sama procedura za vstop v Sevrno Korejo?
Za enodnevni obisk smo morali izpolniti vse formularje za pridobitev vizuma, dobili pa smo tudi pogoje za omejitev, in sicer: s sabo ne smemo odnesti fotoaparata s filmom, ampak samo digitalnega, kamera je morala imeti omejitev milimetrov širine in dometa, ne mobilcev, ne premočnih daljnogledov, ne baterij, ne računalnikov, ne dodatne elektronske opreme. Tisti, ki so s seboj prinesli mobitel, so ga morali v avtobusu oddati v vrečko, ob koncu obiska pa so ga dobili nazaj.

Za potni list dobiš torbico, obešeno okoli vratu, dokumenta nihče ne pogleda, na ovitku pa je tvoja fotografija. Če to izgubiš, raje ne pomisliš, kaj se ti lahko zgodi - pravijo celo, da zaporna kazen. In ko prideš nazaj, ti papirje poberejo, ne dajo nobenega žiga - kot da nikoli nisi bil tam. Bilo je 12 avtobusov - v enajstih Južni Korejci, v enega pa so strpali nas, tujce: Japonce, Ruse, Francoze in nas tri Slovence. Ko smo po obsežnih pregledih prestopili mejo, pa so nas vse premestili v njihove, severnokorejske avtobuse, in isti postopek za nazaj.

So posneti material potem tudi pregledali?
Ja, so. In tudi tu so bile omejitve: nismo smeli snemati ljudi, vojakov, vodičev, vasi, podeželja, mest, samo turistične znamenitosti. Tudi z avtobusa nismo smeli. Za vsak posnetek je bila zagrožena kazen 20 ameriških dolarjev in glede na to, da je vsak posnetek tri freme, bi to nas zelo drago stalo. Na meji so Južni Korejci nato nazaj grede pregledovali posnetke.

Vaš posneti material torej nedvomno ni realna podoba Severne Koreje, ampak imate vsaj vi osebno občutek, da ste dobili vpogled v tisto pravo Severno Korejo?
Ja, samo nisem pa mogla tega pokazati na posnetku, povedala sem le v besedilu. Sicer pa: ceste so slabe, edina asfaltirana cesta je bila tista, po kateri smo se peljali mi, vse ostalo so kolovozi. Polja so zelo skrbno obdelana, a borna, ker nimajo denarja za umetna gnojila. Ljudje se na ulicah ne smejo pojaviti, zato jih tam ni bilo, tam pa, kjer so bili, je bila sredi ceste meja in oni niso smeli na našo stran, mi pa ne na njihovo stran. Niti pogledali nas niso.

Se pravi, da niste dobili nobenih izkušenj s tamkajšnjim prebivalstvom?
Tu pa tam je bilo videti kakšno radevodno kukanje izza vrat - kakšna ženska ali otrok, tam, kamor pa smo si šli pogledat tempelj, je bila neka šola in so vse otroke nagnali pod napušč, da ne bi imeli stika z nami.

Kakšen je bil vaš splošni vtis dežele - vam ni žal, da ste se podvrgli vsem sitnostim? Ja, sem. Iz preprostega razloga, ker eno je brati nekaj in ob tem vedno imeti občutek, da novinar oz. očividec rahlo pretirava, drugo pa je vse to potem videti. Takšne drobne stvari - ljudi, polja, kako vse to poteka, pa veličastni kipi Kim Il Sunga, pa take neumnosti, da se ne smeš dotaknit skale, na kateri je napis o Kim Il Sungu ... do tega, da veš, da je tam pomanjkanje hrane, potem pa ti postrežejo s 13 jedmi, ob tem da takoj po odhodu iz gostišča ugasnejo generator, ker nimajo denarja za nafto. Je šokantno.

K. S.