Lani je Sredozemsko morje na poti v Evropo prečkalo več kot 200.000 ljudi. Letos naj bi bila ta številka več kot podvojena, po nekaterih podatkih naj bi morje prečkalo celo do milijon ljudi. Gre sicer za najnevarnejšo migrantsko pot. Samo letos prečkanja Sredozemskega morja na poti v Evropo po podatkih Mednarodne organizacije za migracije ni preživelo več kot 1.700 ljudi, kar je 30-krat več glede na enako obdobje leta 2014. V zadnjih 18 mesecih je umrlo več kot 5.000 ljudi, a to so le znani primeri, tako da je končna številka smrtnih žrtev bega v Evropo gotovo še višja.

Ali označiti prečkanje Sredozemskega morja iz Afrike v Evropo v neustreznih, prenatrpanih in nevarnih plovilih za pot ali beg? Od te navidez preproste terminološke izbire je namreč odvisno, ali razumemo ljudi, ki tvegajo svoja življenja, da bi dosegli Evropo, kot (ekonomske) migrante ali begunce. Glede na nevarnost, v katero se ti ljudje podajajo, da bi dosegli svoj cilj, izraz ekonomski migrant gotovo implicira podcenjevanje razmer, ki so jih prisilile, da so zapustili
svoje države na tako nevaren način.

V nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, poudarjajo, da so razlogi, ki ženejo ljudi prek morja, različni. Medtem ko ogromno ljudi beži pred vojno, kot je primer predvsem s Sirci, ali zaradi nemogočih političnih razmer kot pri Eritreji, pa znaten delež ljudi beži pred ekstremno revščino. Izraz, ki prihaja zato vse bolj v uporabo, je ekonomski begunec, iz katerega sicer ne izhajajo pravice, določene v konvenciji Združenih narodov o beguncih iz leta 1951.

Kot opozarjajo v nevladnih organizacijah, je torej poimenovanje ključno. "Mislim, da moramo ločiti med begunci, ki potrebujejo zaščito, in migranti, ki te zaščite ne potrebujejo. V nasprotnem primeru ne bomo zmogli procesuirati teh posameznikov," pojasnjuje Andreas Kamm, generalni sekretar organizacije Danish refugee council (DRC). Gledano s pravnega vidika torej obstajajo razlike med statusi. "A ne glede na to imajo vsi, tudi če niso prosilci za azil, pravice. Imajo pravico do življenja, do varnosti, do nediskriminacije, do tega, da se z njimi ravna z dostojanstvom," poudarja Isabelle Brachet iz nevladne organizacije ActionAid.

Militarizacija "reševanja" begunskega vprašanja
Kako se EU spopada s tem vprašanjem? Evropska komisija je maja sprejela Agendo o migracijah, katere cilj naj bi bil "celovit pristop k vprašanju migracij". Komisija predlaga več ukrepov, in sicer predvsem okrepitev vojaške prisotnosti na morju, boj proti tihotapskim mrežam ter premestitev in porazdelitev prosilcev za azil, ki so že v Uniji.

Komisija bo tako finančno okrepila pomorsko operacijo Triton, ki je namenjena nadziranju morja in reševanju ljudi, ki se na poti v Evropo v njem znajdejo v težavah. Medtem ko je sistem kvot za porazdelitev prosilcev za azil med članice Unije že naletel na nasprotovanje določenih držav, pa je razburjenje povzročila tudi ideja o napadih na kriminalne mreže tihotapcev, ki organizirajo poti po Sredozemskem morju. Glede na to, da je postgadafijeva Libija glavno izhodišče za tovrstne poti, je odgovornost evropskih držav, ki so z nasilno odstavitvijo Moamerja Gadafija leta 2011 za tihotapce plodni kaos v tej severnoafriški državi ustvarile, velika, pri čemer evropske države te odgovornosti ne omenjajo, kaj šele priznavajo.

Vojaško ukrepanje oziroma napade na tihotapske ladje morajo evropski politiki nekako upravičiti. Četudi z golo retoriko. Tako ne preseneča, da so nekateri politiki tihotapce označili celo za trgovce s sužnji 21. stoletja, kar je sprožilo ostre odzive. Več kot 300 strokovnjakov s področja migracij je v skupnem sporočilu tovrstno dikcijo označilo za zavajanje. "Kar se dogaja dandanes v Sredozemlju, niti približno ne spominja na transatlansko trgovino s sužnji. Zasužnjeni Afričani se niso želeli preseliti. Danes pa se tisti, ki se odpravljajo na pot v Evropo, želijo preseliti. Če bi jim bilo to omogočeno, bi leteli z nizkocenovnimi leti iz severne Afrike v Evropo za le delček cene izredno nevarne poti po morju. In niso 'trgovci s sužnji' ali 'tihotapci' tisti, ki jim preprečujejo dostop do varnih poti," so v omenjenem odzivu opozorili strokovnjaki, ki s prstom prvenstveno kažejo na "trdnjavo Evropa".

"Afrika mora biti bolj vpeta v svetovno gospodarstvo"
"Vojaški pristop ne bo deloval. Na primeru meje med ZDA in Mehiko vidimo, da ljudje gradijo podzemne predore, skozi katere lahko še naprej prečkajo mejo. To bi bil le viden, kratkoročni pristop. Vprašanje je torej, ali ima EU dovolj moči, da vpliva na svetovni gospodarski sistem. Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija zelo otežujejo dvig produktivnosti na afriškem kontinentu," pravi James Shikwati iz kenijskega think tanka Iren. Shikwati opozarja na pomen gospodarskega razvoja pri preprečevanju nezakonitih migracij. "Afrika mora biti bolj vpeta v svetovno gospodarstvo. Del razlogov za ekonomske begunce so tudi nekateri mednarodni režimi, ki Afričanom otežujejo povezavo s svetovnim gospodarstvom. Evropa je znana po svojih obsežnih kmetijskih subvencijah, zaradi katerih je afriškim proizvajalcem zelo težko vstopati na evropske trge."

"Afriki moramo omogočiti lažji dostop do evropskih trgov, veliko več denarja pa moramo vložiti tudi v razvoj in stabilizacijo Afrike, če želimo ustvariti bolj dostojanstvene življenjske razmere za tamkajšnje ljudi," meni Kamm iz DRC-ja. Evropska komisija v svoji agendi o migracijah sicer zaznava tudi to področje, a predvideva zanj razmeroma malo sredstev. "Uvedeni ali poglobljeni bodo regionalni programi za razvoj in zaščito, najprej v severni Afriki in Afriškem rogu. V letih 2015 in 2016 bo na voljo nadaljnjih 30 milijonov evrov, ki bi jih bilo treba dopolniti z dodatnimi prispevki držav članic," piše v omenjeni agendi. Dodatnih najmanj 30 milijonov naj bi sicer komisija namenila "za pomoč tretjim državam pri krepitvi njihovih zmogljivosti za učinkovito upravljanje migracij delovne sile, s poudarkom na opolnomočenju delavcev migrantov in boju proti izkoriščanju".

Kot je dejala Isabelle Brachet iz ActionAida, so bile v zadnjih letih evropske subvencije za izvoz v države v razvoju sicer večinoma ukinjene. Deutsche Welle je poročal, da so evropske subvencije za izvoz kmetijskih proizvodov v Afriko leta 2014 do maja znašale le 150 milijonov evrov, pri čemer je pristojni evropski komisar Dacian Ciolos - sicer brez rokov - napovedal popolno ukinitev teh subvencij. A škoda je po poročanju DW-ja že storjena. Desetletja trajajoče izvozne subvencije za, recimo, perutnino so mnoge afriške kmete pripeljale do propada. Podobno škodljivo politiko – za Afričane, ne zase - vodi EU tudi na področju ribištva. S sporazumi dobi namreč v zameno za zelo nizko odškodnino pravico do izkoriščanja zalog rib v vodah zahodnoafriških držav, kar izrecno škodi lokalnemu prebivalstvu. Posebej sporen primer je sporazum o ribištvu med EU-jem in Marokom, ki je uveljavljen na škodo od Maroka okupirane Zahodne Sahare.

Kapital odteka iz Afrike tudi v evropske davčne oaze
Problematične evropske politike segajo na številna področja. Eno od njih je tudi davčno področje. Kot v poročilu o doslednosti razvojnih politik EU-ja iz leta 2013 opozarja mreža nevladnih organizacij Concord, ima EU "neposreden ali posreden vpliv na politike, ki podjetjem omogočajo davčne oaze in izogibanje davkom ter povzročajo, da države v razvoju izgubljajo na milijarde evrov prihodkov". Kot je dejala Brachet, je takšen primer Nigerija. V državi, od koder prihaja v Evropo znatno število migrantov, deluje namreč veliko evropskih naftnih podjetij, "ki ustvarjajo v Nigeriji ogromne dobičke, in vprašati se moramo, ali plačajo dovolj davkov v teh državah ali pa izkoriščajo evropsko zakonodajo, da plačajo manj davkov, oziroma uporabljajo evropske davčne oaze." "Ni pravično, da morajo ljudje iz Nigerije emigrirati, država je namreč bogata," dodaja.

EU je sicer ključni podpornik držav v razvoju, obenem pa, kot opozarja Concord, izvaja politike, ki – neodvisno od razvoja – pravzaprav omogočajo nedovoljene finančne tokove, zaradi katerih so te države samo v letu 2010 izgubile med 859 in 1.138 milijard ameriških dolarjev. "Rezultat te nedoslednosti med razvojnimi cilji in določenimi politikami EU-ja je, da so države v razvoju nezmožne zbrati zadostna lastna sredstva za financiranje svojega razvoja," ugotavlja Concord.

Podnebne spremembe povezane z migracijami
Drugo področje, ki v omenjenih državah vpliva na možnosti ljudi za preživetje, so tudi podnebne spremembe. Brachet opozarja, da so industrijsko razvite države najbolj odgovorne za te spremembe, prebivalci revnih držav pa zaradi njih najbolj trpijo. Leta 2012 je bilo več kot 18 milijonov ljudi v Sahelu v zahodni Afriki prizadetih zaradi hudega pomanjkanja hrane zaradi suše, dezertifikacije in posledičnega dviga cen hrane. EU sicer namenja na milijone evrov za prehransko varnost in programe prilagajanj podnebnim spremembam v Sahelu, priznava Concord, a če ne bo začel spoštovati lastnih zavez in prevzel svoje odgovornosti ter drastično zmanjšal izpuste toplogrednih plinov, te zaveze ne bodo dovolj, da bi zaščitile prebivalce Sahela pred podnebnimi spremembami. Vedno več pa je dokazov, piše Concord, ki povezujejo okoljske spremembe z migracijami.

Kako naj afriški kmet tekmuje z evropskim?
Eden od ključev za gospodarski razvoj afriških držav, od koder prihajajo migranti in begunci, je, kot rečeno, tudi lažji dostop za njihove proizvode do evropskih trgov, kar so v preteklosti oteževale evropske subvencije. Evropske in afriške države se sicer gospodarsko tesneje povezujejo tudi prek t. i. sporazumov o gospodarskem partnerstvu (EPA) oziroma prostotrgovinskih sporazumov. Takšen sporazum med EU-jem in državami zahodne Afrike je v zadnji fazi sprejemanja. Tudi na področju trgovinskih politik pa je razlogov za kritiko precej. Kot poudarja Brachet, te evropske politike namreč ne upoštevajo neravnovesja moči med EU-jem in državami v razvoju. Ti sporazumi so sicer predstavljeni kot razvojni instrument, v resnici pa zahtevajo odpiranje trgov brez ustreznih varovalk, ki bi preprečile, da bi, kot je dejala Brachet, koristili le peščici in marginalizirali množice. Mali kmet iz Afrike pa brez ustreznih varovalnih mehanizmov ne more tekmovati z velikim kmetom iz Evrope, opozarja.

Afriške države so v pogajanjih prisiljene v svojo škodo liberalizirati svoje trge in storitve ter znižati dajatve na kmetijske proizvode. Nasploh so države v razvoju zelo omejene pri svoji davčni politiki, kar razumejo kot poseg v njihovo notranjo politiko, te omejitve pa jim odvzemajo možnosti za gospodarske spodbude in ustvarjanje delovnih mest.

Nekoč so migrirali Evropejci
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti današnjih migracij umestiti v zgodovinski kontekst, opozarja Shikwati. "Ne smemo pozabiti, da so iz enakih razlogov migrirali tudi Evropejci. V Avstralijo, Afriko ali Ameriko so šli predvsem v iskanju boljšega življenja, da izpolnijo svoje sanje. Veliko je podobnosti, s tem da obstajajo danes jasno začrtane meje." Ravno prečkanje teh meja pa evropski politiki predstavljajo kot nevarnost. Zato ne preseneča odziv premierja Mira Cerarja, ki je glede predlaganih nekaj deset, morda nekaj sto beguncev, ki naj bi jih sprejela Slovenija, govoril o "integracijski sposobnosti" Slovenije in "varnostnih dejavnikih".

Problematika migracij in begunstva, teh včasih težko ločljivih pojavov, je večplastna in kot takšna zahteva večplastne odgovore, ena od ovir zanje pa je pogosto izhodišče političnih odločevalcev, tudi slovenskih, in sicer, da je vse več beguncev problem, namesto da ima vse več beguncev problem. Oziroma, kot je dejala Isabelle Brachet iz ActionAida: "Spremeniti moramo naš pogled na migracije. Migracije so del našega življenja. Živimo v globaliziranem svetu, trgujemo z dobrinami in storitvami, vsi smo del globalne mreže, ljudje pa se ne smejo premakniti iz kraja, kjer so rojeni. To nima smisla."