V kolikšni meri je obrezovanje spolnih organov žensk razširjeno v Evropi?
Klitoridektomijo so kot zdravilo pri ženskah, ki so bile v umobolnici zaradi nevrotičnih napadov v Evropi izvajali že v 19. stoletju. Menili so, da je ženski klitoris odgovoren za nevrotično stanje ženske. Danes jo večinoma izvajajo v skupnostih v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Približna ocena obrezanih žensk v Evropi je pol milijona, torej skoraj četrtina prebivalcev Slovenije.

Se obrezovanje ženskih spolovil pojavlja le pri priseljencih ali tudi pri državljanih Evropske unije?
Tudi pri državljanih EU-ja, predvsem pri sekundarnih generacijah.

Kaj to pomeni?
Dekleta in ženske so lahko rojene v EU-ju. Lahko imajo, na primer, francosko državljanstvo, ker živijo v Franciji in so tam tudi rojene. Ko gredo med šolskimi počitnicami v izvorno državo njihovih staršev, jih tam obrežejo. Dogajajo se tudi primeri, da starši nasprotujejo obrezovanju svojih otrok, a jih tam babice ali tašče ujamejo in obrežejo, da bi bila dekleta čista. V afriški kulturi otroci niso "last" staršev, temveč pripadajo skupnosti. Obrežejo jih torej v korist otroka. Zagotovo otrok ne obrezujejo iz zlonamernosti, a menimo, da gre za kršitev človekovih pravic, s čimer se strinja tudi mednarodna skupnost. Družine to počnejo, ker menijo, da je to dobro za otroka.

Otroci gredo torej na šolske počitnice k babici, kjer jih obrežejo, nato pa imajo dva meseca časa, da se jim zacelijo rane in gredo septembra v šolo?
Da. Pogosto jih po obrezovanju tudi poročijo.

Kje jih poročijo, v Evropi ali Afriki?
V Afriki.

Torej potem ostanejo tam?
Odvisno. O tem imamo za zdaj le pričanja deklet v obliki anekdot. Potrebujemo bolj temeljite raziskave o tem običaju. V Afriki sicer imamo partnerja, s katerim sodelujemo in ki nas obvešča o tovrstnih dogodkih.

V katerih evropskih državah se obrezovanje najpogosteje izvaja?
Imamo nekaj številke. V Belgiji je 20.000 žensk in deklet, ki jim grozi obrezovanje, 2.700 jih je bilo obrezanih. V Franciji so tudi sekundarne generacije, zato je ocena težja. Ocenjujemo, da je v Franciji med 13.000 in 30.000 obrezanih žensk in deklet. V Nemčiji je ocena 20.000, na Nizozemskem 39.000, v Veliki Britaniji 180.000. To so vle ocene. Na žalost v Evropi nimamo sistema za zbiranje teh podatkov. V Amnesty Internationalu se s kampanjo STPO FGM trudimo, da bi v EU-ju vzpostavili datotečni sistem, ki bi imel enotno metodologijo, s katero bi pridobivali podatke.

Poglejmo na obrezovanje še z druge strani. Na vzhodu Afriškega roga se, recimo, dekleta, ki niso obrezana, ne morejo poročiti in so velika sramota za družino. Evropejci na obrezovanje gledamo z evropskimi očmi in pri tem pozabljamo na običaje in navade drugih kultur. Kako bi obrezovanje pojasnili s tega vidika?
Vsekakor moramo poskusiti razumeti stališče ljudi, ki izvajajo obrezovanje. A učinek na ženske je velik. Obrezovanje vpliva na njihovo psihofizično počutje in življenje. Med drugim ima učinek tudi na rodnost. Ravno zaradi tega razloga je obrezovanje razumljeno kot mučenje. Pa ne le zaradi samega postopka obrezovanja, pri čemer se ne uporablja anestetika. Obstajata tudi nevarnost infekcije in posledične smrti. Skupnost se običajno ne zaveda vseh posledic. Tradicija je namreč lahko dobra ali slaba. Tudi v Evropi imamo tradicijo. Na Kitajskem so ženskam povezovali stopala, a to ne pomeni, da je to dobro.

Amnesty International torej obrezovanje razume kot kršenje človekovih pravic?
Je mučenje, kršitev otrokovih pravic, je kršitev ženskih pravic, je kršitev pravice do zdravstva. Kot kršitev ga razume mnogo človeških konvencij, kot sta konvencija za pravice žensk in otrok, konvencija o mučenju. Dejstvo, da je to tradicija, ne odtehta tega, da je to kršitev mnogo pravic.

Pa vendarle, kaj pa, če ženske zaradi tradicije želijo biti obrezane, obrezovanje pa bi izvajali pod zdravniškim nadzorom?
Obrezovanje se izvaja na deklecah, ki so stare le nekaj dni, tako da privolitve ni. Ne moremo reči, da si dekleta tega želijo. Druga stvar pa je, da ženske, čeprav bi se obrezovanje izvajalo pod zdravstvenim nadzorom, ostajajo pohabljene, zato gre za kršitev človeških pravic. Z obrezovanjem vplivamo na spolno in psihološko življenje žensk. Ne moremo reči, da je to nekaj, kar moramo sprejeti. Obrezovanje tudi nima zdravilnega učinka, ampak se z njim le nadzoruje žensko spolnost. Konsenz je potreben, saj ženske ne prosijo za obrezovanje. Včasih se je izvajalo kot iniciacija, zdaj pa se izvaja čedalje bolj zgodaj. V Evropi celo že na dojenčkih.

Kaj pa primerjava s tradicijo judov, ko rabin na domu obreže dojenčka? Deček prav tako nima priložnosti za soglasje. Obrezovanje se ponekod izvaja brez zdravniškega nadzora, pride lahko do infekcije in smrti. Kakšna je razlika?
V primeru moškega obrezovanja se odstrani le del kože. Tu lahko govorimo o nekakšnem konsenza. Otrok sicer ne privoli v obrezovanje, a to storijo njegovi starši. V primeru ženskega obrezovanja spolovil pa govorimo o izrezu zdravega organa iz telesa. Ne govorimo le o izrezu kože. Moško obrezovanje se prav tako lahko izvaja iz zdravstvenih razlogov. Žensko obrezovanje nikoli ni izvedeno iz zdravstvenih razlogov. Pri moških se z obrezovanjem lahko omeji razširjanje spolno prenosljivih bolezni, tudi HIV-a in aidsa. Tudi zamisel je drugačna. V kampanji STOP FGM smo se usmerili le na ženske, saj je obrezovanje žensk z mednarodnega vidika razumljeno kot kršitev človekov pravic, kar moško obrezovanje ni. Obrezovanje pa ima učinek tako na zdravje žensk kot na njihovo spolnost, visoka pa je tudi umrljivost dojenčkov pri porodu.

Katera vrsta ženskega obrezovanja je najbolj razširjena?
Klitoridektomija in izrez predstavljata 80 odstotkov, najbolj nehuman način infibulacija pa 15 odstotkov. Ta oblika tudi najbolj vpliva na zdravje žensk.

Se obrezovanje izvaja tudi v Evropi, recimo na domovih?
Veliko primerov je bilo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji. Obstajali so posebni obrezovalci, ki so prišli iz države izvora, v tem primeru iz Senegala. Neka ženska je izvajala obrezovanja pri sebi doma. V Evropi se to sicer dogaja po kleteh, na dvoriščih. Najpogosteje še vedno med šolskimi počitnicami. V Veliki Britaniji, Italiji in Švici so znani primeri, ko obrezovanje izvajajo tudi zdravniki.

Kaj pa z vidika prava. Kako so obrezovalci kaznovani?
Odvisno od države. Nekje so kaznovani, drugje niso. Včasih se pojavi težava, saj obrezovalec živi v drugi državi, ali pa se obrezovanje dogaja v drugi državi. S kampanjo STOP FGM se borimo za to, da bi kazenski zakon lahko izvajali tudi v drugih državah.

Kaj je bil povod za začetek kampanje STOP FGM?
Z obrezovanjem se ukvarjamo že od leta 1997. Vedno smo si prizadevali, da bi mednarodno pravo obrezovanje priznalo kot kršitev človekovih pravic. Videli smo, da ni bilo veliko razumevanja, saj je bilo obrezovanje bolj afriška težava kot evropska, zato smo ga začeli gledati z evropskega vidika. V Evropi se s to težavo ne moremo ukvarjati ločeno od drugega sveta, saj ljudje potujejo tudi v druge države. Na podlagi anekdot vemo, da dekleta odpeljejo v druge države, kjer jih obrežejo. Zavedamo se tudi tega, da v osrednji in vzhodni Evropi obrezovanje za zdaj še ni tako velika težava, bo pa kmalu postalo, saj bo čedalje več priseljencev. Zagotovo na Cipru, Malti, Poljskem in v Litvi.

Kakšni so realni cilji vaše kampanje?
Želimo, da Evropska komisija zagotovi ustrezno zakonodajo, tudi zdravstveno. Veliko je zdravnikov, ki se srečujejo s tem, pa ne vedo, kako se odzvati, saj jim nihče ni povedal, kako. Tu je tudi vprašanje azila. Želimo, da žensko obrezovanje postane razlog za vložitev vloge za azil v neki državi. V Sloveniji bi lahko torej neka ženska vložila vlogo za azil, ker bi se bala, da jo bodo obrezali. Zdaj v Evropi vsaka država to težavo obravnava po svoje. Želimo, da to vprašanje postane del ženevske konvencije in azilantske politike.