Zahodni voditelji zatrjujejo, da je Kosovo primer sui generis in ne predstavlja precedensa za druge podobne primere v različnih regijah po svetu. Baskija, Katalonija, Pridnesterje, Kavkaz, Zahodna Sahara, Irian Jaya - te in še marsikatere druge regije od blizu in od daleč po svetu s posebnim zanimanjem opazujejo razplet kosovskega vprašanja, ki bi lahko pozitivno pripomogel tudi njihovim prizadevanjem za samostojnost.

Čeprav njihovi napori še niso obrodili toliko sadov kot pri kosovskih Albancih, saj nimajo tako močne podpore velesil, kot je ZDA, pa je v bližnji prihodnosti nedvomno pričakovati povečevanje, upajmo, da diplomatskih in ne nasilnih, poskusov reševanja zapletenih nacionalnih vprašanj, ki pretijo, da bi lahko prerasla v konfliktne razmere.

Evropske države pred razpadom?
Samo v Evropi lahko po ocenah strokovnjakov v prihodnjih desetletjih vznikne več kot deset novih držav, ki bi močno zamajale dosedanje politične strukture. Kljub opozorilom, da gre pri Kosovu za edinstven primer, pa so nekatera separatistična gibanja, kot je baskovska skupina Eta, že sporočila, da se bo pri svojih zahtevah po samoodločbi zgledovala po primeru Kosova.

Skupina, ki se zadnjih 40 let bori za neodvisnost Baskov na severu Španije in jugozahodu Francije, je v svojih napadih ubila več kot 800 ljudi in se zato znašla na seznamu terorističnih organizacij.

Odkar so se Baski začeli pojavljati v zgodovinskih knjigah od prvega stoletja pr. n. št. dalje, so jih opisovali kot svobodoljubne ljudi, ki so se uspešno upirali tujim zavojevalcem. Politični boj za neodvisnost se je začel v 19. stoletju in se okrepil pod režimom fašističnega diktatorja Franca, ko sta baskovska kultura in jezik utrpela veliko zatiranje, kar je botrovalo vzniku številnih osvobodilnih gibanj.

Šele po Francovi smrti so Baski dobili večjo politično avtonomijo z lastnim parlamentom in vlado, kar pa vseeno ni dosegalo pričakovanj Ete, najbolj radikalne levičarske organizacije izmed vseh osvobodilnih skupin, ki s svojimi nasilnimi taktikami nadaljuje vse do danes.

Baskija ni edina španska pokrajina, ki glasno izraža svoje težnje po neodvisnosti. Skrbi osrednji oblasti povzroča tudi Katalonija, ki si je izborila znatne pristojnosti na področju odločanja in ima poseben status, določen z ustavo. Veliko Kataloncev se nima za Špance in se počutijo samosvoj narod, ki si zasluži svojo državo, zaradi česar so si različne katalonske stranke in organizacije zadale cilj, da do leta 2012 izvedejo referendum o neodvisnosti.

Dolgoletne izkušnje z separatističnimi gibanji ima Francija s sredozemskim otokom Korzika, kjer je v 70. letih prišlo celo do spopadov med tamkajšnjimi nacionalističnimi skupinami in francosko vojsko. Otok je od takrat naprej pridobival večja pooblastila in pred nekaj leti je francoski parlament celo priznal obstoj korziškega naroda, a je nato odločitev preklical, ker je bila v nasprotju s francosko ustavo.

Po zmagi škotskih nacionalistov na lokalnih volitvah se mnogi sprašujejo, kakšna bo usoda naroda, ki je pod britansko oblast prešel pred 300 leti in se s tem nikoli mogel popolnoma sprijazniti. Predsednik škotske vlade Alex Salmond je namignil, da bi lahko Škotska postala neodvisna v prihodnjih desetih letih, vendar ga pri tem podpira manj prebivalstva kot pred leti.

V Pridnesterju strah pred Romunijo
Želje po svoji državi ima tudi Pridnesterje, kjer so svojo neodvisnost od Moldavije razglasili po razpadu Sovjetske zveze, kar je sprožilo vojno. Konec spopadov so dosegli leta 1992 po posredovanju ruskih enot, ki so zaščitile okoli pol milijona rusko govorečega prebivalstva v pokrajini.

Pritiske za neodvisnost v Pridnesterju krepi strah slovanskega prebivalstva pred večinskim romunsko govorečim delom Moldavije in pričakovanjem, da bi se ta lahko v prihodnosti priključil Romuniji, s katero je zgodovinsko povezan. Varnost v pokrajini, ki zavzema le osmino državnega ozemlja, a je hkrati središče industrije, sicer še vedno zagotavlja več kot tisoč ruskih vojakov, medtem ko ima nadzor nad ozemljem pokrajinska vlada, vendar njene oblasti mednarodna skupnost ne priznava.

Nemirni Kavkaz poka po šivih
Kavkaz v marsičem spominja na balkanski kotel - nemirno območje z različnimi etničnimi skupinami, ki so po razpadu sovjetskega imperija začutile priložnost, da se otresejo tuje nadvlade in zaživijo v samostojnih entitetah. Gruzija se spopada s kar dvema primeroma odcepitvenih teženj v njenih pokrajinah Abhazija in Južna Osetija.

Stisnjena med Črno morje in kavkaške gore je Abhazija nekoč slovela kot priljubljena turistična destinacija, a se je to spremenilo po letu 1992, ko je izbruhnila vojna z gruzijskimi silami, ki sicer ni prinesla samostojnosti, a je danes ta del praktično samostojen pri upravljanju. Po vojni je Abhazija navezala tesne stike s sosednjo Rusijo, ki je Abhazijcem celo podelila svoje potne liste in jim omogočila ruske pokojnine.

Tudi Južna Osetija se je na začetku 90. let prejšnjega stoletja trudila, da bi se odcepila od Gruzije in se je zapletla v oborožen spopad, ki se je končal s krhkim premirjem. Do občasnih napetosti prihaja še zdaj. V obeh pokrajinah so še vedno nameščeni ruski vojaki in Moskva meni, da imajo tamkajšnji prebivalci enako pravico in prav toliko razlogov za samoodločbo, kot jo imajo kosovski Albanci.

Kakvaz ponuja še en nerešen primer nacionalnega vprašanja, ki se vleče od razpada Sovjetske zveze. Gorski Karabah je majhen del Azerbajdžana z večinskim armenskim prebivalstvom, ki so se na referendumu leta 1991 odločili za oblikovanje neodvisne države in s tem sprožili vojno, v kateri je življenje izgubilo okoli 35.000 ljudi, še več pa jih je moralo zapustiti svoje domove, preden so leta 1994 podpisali premirje. Od takrat ozemlje nadzirajo armenski vojaki, čeprav gre uradno še vedno za del Azerbajdžana.

Zahodna Sahara čaka na pravico
Afriški ozemeljski konflikt z najdaljšim stažem je vprašanje Zahodne Sahare, ki je bila do leta 1975 pod španskim kolonialnim jarmom, nato pa je svoje lovke po tem, s fosfati bogatim delom zahodne Afrike stegnil sosednji Maroko in v bran svojim zahtevam poslal vojsko. Osvobodilno gibanje Polisario je s podporo Alžirije in Libije razglasilo Saharsko arabsko demokratično republiko in se zapletlo v spopade z maroškimi silami, ki so trajali do leta 1991, ko so ob posredovanju Združenih narodov razglasili premirje.

S podpisom premirja je bil obljubljen tudi referendum, vendar Maroko še do danes ni dovolil njegove izvedbe in je ozemlju pripravljen ponuditi le avtonomijo. Zahteve Zahodne Sahare imajo veliko podporo med ostalimi afriškimi državami, ki so samooklicano republiko leta 1984 celo sprejele v Organizacijo afriške enotnosti, zaradi česar je iz nje protestno izstopil Maroko.

Staroselci imajo dovolj Indonezije
Na drugem delu sveta se prebivalci odročne indonezijske pokrajine Irian Jaya na zahodnem delu otoka Nova Gvineja tri desetletja trudijo, da bi se slišali njihovi klici po odcepitvi od Indonezije, do katere čutijo mnogo grenkobe zaradi nasilnih vojaških posredovanj in nepravične razdelitve bogastva od izkoriščanja naravnih surovin. Največje zatiranje je staroselsko prebivalstvo doživljalo v času režima diktatorja Suharta in nova vlada je krivice skušala popraviti s podelitvijo posebne avtonomije, vendar se večina s tem povezanih zakonov še vedno ne izvaja.

G. V.