Odziv množice je bil ogromen, naslednji dan se je zbralo veliko več ljudi in policija je posredovala na enak način. Takrat je izbruhnilo in ne gre več samo za park, ampak za protivladne proteste. Park Gezi je samo eden izmed mnogih nehumanih projektov, ki jih vodi turški premier Erdogan.

Park se je prelevil v prizorišče, kjer se zbirajo predvsem mladi, vendar je vedno več tudi družin, starejših ljudi, ki si želijo drugačne prihodnosti in so optimistični, vidijo, da skupaj imajo moč sporočiti in spremeniti razmere. V prostorih kavarne so ljudje vzpostavili glavni 'štab' s hrano, kamor se donira ogromno hrane, kuhajo tople brezplačne obroke, zraven je 'štab' prve pomoči.

Tudi na preostalem prizorišču je veliko samoiniciativnih stojnic s hrano, eno izmed njih smo organizirali skupaj s sostanovalci in k pomoči pozvali še druge mednarodne študente. Sprejemamo hrano, pijačo in prvo pomoč (mleko, limone, kis, protikislinska mešanica z vodo, maske, očala) in jo delimo naprej.

Poleg stojnic še vedno stojijo šotori, v parku veliko ljudi prespi, postavili so knjigarno, kamor lahko prineseš in odneseš knjige, kino na prostem (imenovan Emek Sinemasi, eden izmed prvih turških kinematografov, ki je bil porušen zaradi enega izmed dobičkonosnih projektov), vsako jutro čistilne akcije prizorišča, ogromno je grafitov, organizirane so debate. Pleše se, igra glasbo, vzklika, ploska, izvižgava helikopter, ki vsake toliko preleti območje.

Zdi se mi, da se je v ljudeh odprl občutek in skrb drug za drugega, nihče si ne želi, da bi se protest prelevil v hujše spopade s policijo in pa tudi spopade med različnimi skupinami znotraj protestnikov. V sredo je bil na primer verski praznik in iz spoštovanja in možnosti provokacij ni bilo nikjer videti alkohola.

Protestniki z barikadami varujejo širši krog okoli Taksima pred policijo, vsako noč razen danes pa smo v parku vseeno močno začutili uporabo plina, ki pa je bil brezbarven in zato nismo mogli vedeti, od kje prihaja. Vendar ko učinek vsaj za silo preneha, so ljudje skupaj še močnejši, vzklikajo še glasneje in še bolj zavzeto. Kljub temu je vzdušje lahko varljivo, saj protesti po državi ostajajo nasilni, čeprav so se tudi po preostalih mestih sprva začeli mirno, park Gezi pa je s svojim festivalskim vzdušjem na prvi pogled bolj privlačen za poročanje.

Zato mislim, da samo Erdoganovo opravičilo ne bo dovolj, zahteve protestnikov so zapisane in prepričana sem, da se bodo za njih borili. Ena izmed njih je prenehanje nedopustnih policijskih posredovanj. Gre za izživljanje policistov nad ljudmi, plinske bombe mečejo naravnost v množico, aretirajo vsakogar, za katerega se jim zdi, da je protestnik.

Med njimi sta bila tudi dva sošolca, ki pa so ju, ko so videli potni list, na srečo izpustili. Na internetu, youtubu, facebooku, twitterju se vsak dan pojavlja ogromno posnetkov in dokazov ravnanja policistov. Socialno omrežje je tudi prostor, kjer so se pozivi k protestom začeli, kamor so prišla prva poročanja in informacije, glede na to da prve dni turški mediji niso poročali o ničemer, povezanem s protesti.

V Carigradu letos študiram arhitekturo, mogoče sem tudi zato, ko sem septembra prišla sem na izmenjavo, najprej zaznala ogromno spornih projektov, rušenje celotnih sosesk, izseljevanje ljudi v betonske džungle na obrobju mesta in daleč stran od priložnosti za delo, spreminjanje njihovih domov v hotele in komercialne predele, nobenega odnosa do bogate kulturne dediščine ali do izjemnega znanja obrtnikov, katerih delavnice se v historičnem delu mesta zapirajo iz enakih razlogov želje po turizmu in hitrem dobičku, gradnja tretjega mostu, s katerim se mesto širi preko svojih meja.

Carigrad zapuščam v roku dveh tednov, odpravljam se na potovanje po Turčiji in verjamem, da bomo tudi na poti slišali novice o protestih, upam, da pozitivne.