Prebivalci na vzhodu Demokratične republike Kongo so že navajeni grozodejstev, saj so jim priča že več kot deset let, in tudi po koncu vojne leta 2003 se stvari niso kaj dosti spremenile. Vsake toliko časa je treba vzeti culo na rame in se umakniti pred različnimi milicami, najsibo uporniškimi ali provladnimi, ki brezskrbno pustošijo po tem delu Afrike.
Krvavi minerali
Srž nasilja v Kongu, začetki katerega segajo že v čas, ko je bil še belgijska kolonija, leži v klasičnem boju za prevlado. Država je namreč izjemno bogata z rudami, od diamantov in bakra do germanija in še zlati koltana, brez katerega si danes ne bi znali predstavljati vseh sodobnih tehnoloških naprav.
Minerale so si želeli vsi in za svoj cilj so šli prek trupel. Ko je Laurent Kabila prevzel oblast leta 1997, je izdal svoje nekdanje zaveznike in prekinil njihov dostop do naravnega bogastva. Sledila je krvava vojna, ki traja še danes.

V zadnjem izbruhu nasilja pred nekaj tedni je moralo svoje domove zapustiti več kot 250.000 ljudi, ki so bili prisiljeni umakniti se pred vojsko uporniškega generala Laurenta Nkunde, ko je ta zavzel večji del ozemlja okoli regionalne prestolnice Goma.

Oblasti se nočejo pogovarjati z zločincem
Nkunda trdi, da je njegov edini namen obvarovati skupnost Tutsijev pred uporniki iz vrst Hutujev, ki so v Kongo prebežali po genocidu v Ruandi, v katerem so si mnogi izmed njih umazali roke. General, opogumljen nad nedavnimi vojaškimi zmagami, je napovedal celo pohod na kongovsko prestolnico Kinšasa, če ga predsednik Joseph Kabila ne bo vključil v pogajanja.

A oblasti v Kinšasi se pod nobenim pogojem nočejo pogovarjati z Nkundo in ga tudi niso povabile na nedavni vrh v Nairobiju, kjer so se regionalni voditelji pogovarjali o načinih za rešitev, a kot je prevečkrat navada v Afriki, kaj več od poziva k premirju niso dosegli. Razlog za zavračanje pogovorov z Nkundo je, da ga obravnavajo kot vojnega zločinca, čigar mesto je v zaporu, in ne za pogajalsko mizo.

Vojaki med begom ropali in posiljevali
Vsega hudega navajeni domačini medtem ne zaupajo in ne verjamejo nikomur več. Na cedilu jih je pustila lastna vlada in tudi mednarodna skupnost. Ko so se v zadnjih spopadih s silami Nkunde vladni vojaki umikali, so tako kot uporniki tudi sami zagrešili številne zločine, ki jim še ni videti konca.

Združeni narodi so vladne vojake v Kongu obtožili, da so se med umikom pred uporniki znesli nad nekaj vasmi, kjer so posiljevali ženske in ropali domovanja preplašenih domačinov. Brutalno nasilje se je začelo v ponedeljek in se končalo v torek, ko je po besedah tiskovnega predstavnika misije ZN-a vojska le preprečila nadaljnje izživljanje svojih vojakov.

Številčna, a nemočna mirovna misija
ZN ima v Kongu nameščeno svojo največjo mirovno misijo na svetu, ki šteje 17.000 pripadnikov, a tem do zdaj ni uspelo preprečiti spopadov in humanitarne krize. Na vzhodu Konga je nameščenih 9.000 pripadnikov mirovnih sil, kar pomeni 10 na 10.000 prebivalcev, in tudi v zadnjem valu nasilja so lahko le nemočno opazovali napredovanje upornikov in kalvarijo ljudi.

Vodja mirovnih operacij pri ZN-u Alain Le Roy je varnostni svet zaprosil, da odobri povečanje mirovne misije za 3.000 dodatnih vojakov in s tem prepreči novo vojno na območju. Po začetnem odporu članic VS-ja do poziva za okrepitev misije Le Roy zdaj vidi spodbudnejša znamenja, a kot je pogosto, pri takih odločitvah traja kar nekaj časa, da preidejo v realnost.

VS mora najprej sprejeti novo poročilo generalnega sekretarja ZN-a Ban Ki Muna o mirovni misiji, kar naj bi se zgodilo naslednji teden, nato pa so na vrsti tedni dogovarjanja med članicami do sprejetja nove resolucije o napotitvi dodatnih vojakov. Tako bodo v najboljšem primeru okrepitve prišle čez najmanj dva meseca, v tem času pa lahko domačini le čakajo in upajo, da se bo svet končno zganil. Do zdaj jih je pogosto razočaral in razočaranje ubije tudi upanje.

G. V.