Da je bil strelec resnično Oswald, nekdanji marinec in komunistični zanesenjak, so namreč uradne navedbe. Neuradnih teorij in teorij zarote - zlasti zadnjih - pa je še precej več in rangirajo od težko verjetnih (CIA, ker se je predsednik preveč zanimal za njene dejavnosti, tedanji podpredsednik Lyndon Johnson) do naravnost čudaških (vesoljci).
John Fitzgerald Kennedy (JFK) se je rodil 29. maja 1917 v Brooklinu v zvezni državi Massachusetts poslovnežu in diplomatu irskega rodu Josephu Kennedyju ter materi Rose Elizabeth Fitzgerald kot drugi od devetih otrok. Za naslednika družinske dinastije in obetavno politično kariero je bil sprva predviden njegov starejši brat Joe, ki pa je leta 1944 umrl na bojišču druge svetovne vojne.
Kritičen do Hitlerja
Tudi JFK se je, kljub težavam z zdravjem, kot poročnik mornarice udeležil bojev v Tihem oceanu. Leta 1943 se je njegov čoln zaletel v japonsko ladjo in potonil, JFK pa je rešil ranjenega tovariša s plavanjem na varno in si prislužil odlikovanje. Po vojni je bil nekaj časa dopisnik za Hearstove časopise iz Evrope, ki jo je poznal še iz časov pred vojno, ker je bil njegov oče veleposlanik v Londonu. Ta je veljal za premalo gorečega nasprotnika Nemčije, medtem ko je bil njegov sin zelo kritičen do šibkosti evropskih držav do Hitlerja pred vojno.

Njegova novinarska kariera je bila kratka, saj je imel oče zanj druge načrte. Pri 30 letih je postal zvezni demokratski kongresnik iz Massachusettsa, od leta 1953 do leta 1960 pa je bil zvezni senator. Vmes je napisal knjigo Profili o pogumu, s katero si je leta 1957 prislužil Pulitzerjevo nagrado, v prvem letu članstva v senatu pa se je poročil z 12 let mlajšo Jacqueline Bouvier.
Do zmage s telegeničnostjo
Leta 1960 je na predsedniških volitvah tesno, z 49,7 proti 49,5 premagal izkušenega republikanca Richarda Nixona, pri čemer mu je šlo močno na roko prvo televizijsko soočenje predsedniških kandidatov v zgodovini ZDA. Mlad, simpatičen in napudran Kennedy je deloval povsem drugače od utrujenega, neobritega in jezljivega Nixona. Videz je bil pomembnejši od vsebine, saj so radijski poslušalci soočenja menili, da je bil Nixon veliko boljši.
Velika ovira do zmage je bila v protestantski Ameriki Kennedyjeva katoliška vera, zato je moral zagotoviti, da ne bo poslušal navodil papeža v Vatikanu. Volivce je prepričal tudi z besedami, da ga pred služenjem v drugi svetovni vojni nihče ni spraševal o veri.
Že na inavguraciji je nakazal, da prinaša spremembe, saj ni dajal obljub, ampak je izrekel slavni stavek: "Ne sprašuj, kaj lahko domovina stori zate, ampak vprašaj, kaj lahko ti storiš zanjo." Ustanovil je Mirovne korpuse, organizacijo, ki je pošiljala mlade Američane po svetu pomagat revnim. Napovedal je, da bodo Američani v desetih letih stali na Luni, in pospešil razvoj vesoljskega programa.
Boj s Sovjeti
Njegov mandat je najbolj zaznamoval dvoboj s Sovjetsko zvezo oziroma njenim voditeljem Nikito Hruščovom, ki je o Kennedyju menil, da je sicer inteligenten, a šibak. Aprila 1961 je JFK zabredel v hude težave po ponesrečenem napadu na Kubo. Odobril je star načrt Cie za invazijo 1.500 kubanskih izseljencev, nasprotnikov Fidela Castra, v Prašičjem zalivu na Kubi. Invazija je trajala le dva dni; Castrove sile so napadalce pobile ali zajele in jih v zameno za hrano in zdravila vrnile v ZDA. Castro, ki po tem ni zaupal Kennedyju, se je s Sovjeti dogovoril, da na otoku namestijo jedrske izstrelke srednjega dosega.
To je svet pripeljalo na rob jedrskega spopada. JFK je uvedel pomorsko zaporo Kube in po nekaj napetih dneh oktobra 1962 sta obe strani popustili. Hruščov je umaknil rakete, ZDA pa so obljubile, da ne bodo več napadale Kube in da bodo odstranile jedrske rakete iz Turčije. Kennedyjeva priljubljenost je narasla, saj je del glede Turčije ostal skrivnost.
Napetosti s Sovjetsko zvezo so se nadaljevale; Kennedy je junija 1963 v Berlinu kritiziral gradnjo berlinskega zidu in se meščanom zahodnega dela priljubil z besedami v nemščini, da je tudi on Berlinčan. Kljub napetostim se je ZDA uspelo dogovoriti s Sovjetsko zvezo o prepovedi jedrskih poskusov, z izjemo podzemnih.
Njegova negativna dediščina je Vietnam, kamor je napotil vse več vojaških svetovalcev in ZDA zapletel v zavezo Južnemu Vietnamu, ki so se je njegovi nasledniki le težko rešili.
Kar zadeva pravice temnopoltih Američanov, je Kennedy na zunaj podpiral njihovo enakopravnost, a ni storil veliko, da bi do nje res prišlo. Njegov naslednik Johnson je nato leta 1964 podpisal zakon o državljanskih pravicah s preroško napovedjo, da je demokratska stranka s tem izgubila jug ZDA za najmanj eno generacijo, kar se je potem res zgodilo.
Obetala se mu je ponovna izvolitev
Kennedy je do atentata leta 1963 odpravil večino porodnih krčev svoje administracije in obetala se mu je gladka ponovna izvolitev v Belo hišo. Pri tem mu je pomagala tudi prizanesljivost medijev, ki so poudarjali dosežke in prikrivali negativna dejstva. Denimo resnico o njegovem zdravstvenem stanju, zaradi katerega danes nikoli ne bi mogel biti izvoljen za predsednika. Bolehal je za najmanj dvema boleznima žlez, kronične hude bolečine v hrbtu pa si je lajšal z močnimi mamili, ki so vplivala na presojo. Še odmevnejša pa bi bila njegova zunajzakonska razmerja s številnimi ženskami, med njimi Marilyn Monroe.
Tistega usodnega 22. novembra je bil predsednik s prvo damo na obisku v Dallasu, da bi pomiril med seboj sprti krili demokratske stranke. Na poti po središču mesta so ju pozdravile navdušene množice. Uradna razlaga pravi, da je Oswald v zgradbo, kjer je bil zaposlen - skladišče šolskih knjig - pritihotapil svojo muzejsko italijansko puško "carcano" z japonskim daljnogledom in iz šestega nadstropja izstrelil tri strele.
Za Kennedyja je bil usoden zadnji naboj, ki ga je razneslo v njegovi glavi, delci lobanje pa so se razleteli naokrog, tudi po prvi dami in drugih sopotnikih. V avtomobilu sta bila še guverner Teksasa John Connally in soproga Nelly ter agenti tajne službe. To je bilo zadnjič, da se je ameriški predsednik peljal naokrog v odprtem avtomobilu. Danes se vozijo le v izjemno zaščitenih oklepnih limuzinah.
Kennedyja in Connallyja, ki je bil prav tako ranjen, so prepeljali v bolnišnico, a je bilo za predsednika prepozno že na trgu Daley. Kmalu zatem je na letalu Air Force One kot 36. predsednik ZDA prisegel podpredsednik Lyndon Johnson.
Storilec je Oswald - pa je res?
Komisija pod vodstvom predsednika vrhovnega sodišča ZDA Earla Warrena je prišla do sklepa, da je storilec Lee Harvey Oswald. Dokazano je, da je bil na dan atentata v skladišču knjig in da je streljal na predsednikovo kolono. Strokovnjaki za orožje in predvsem ostrostrelci pa dvomijo, da bi lahko s svojo puško kaj zadel, še najmanj pa, da je z njo v šestih sekundah z repetiranjem izstrelil tri strele, od katerih je bil šele zadnji smrtonosen.
Izjave prič, ki so jih sončnega petka pred 50 leti pretresli streli, so sicer nezanesljive. Nekateri so slišali tudi do osem strelov, nekateri so jih slišali s travnika Grassy Knoll, drugi spet s sosednje poslovne zgradbe DalTec poleg skladišča knjig.
Oswald se je po atentatu vrnil z mestnim avtobusom v svoje stanovanje, pobral pištolo in nato na ulici ubil policista. Po dejanju se je skril v bližnjo kinodvorano, pri čemer so ga opazile priče in sledila je aretacija. Med premeščanjem iz zapora v zapor ga je ustrelil in ubil lastnik nočnega kluba Jack Ruby, ki je bil vpleten v mafijske posle. Uvodoma je trdil, da je to storil, da bi Oswalda kaznoval za umor, pozneje pa je začel zgodbo spreminjati in navajati zarote. Leta 1967 je umrl za rakom.
Mnenje o krivcu za atentat je spremenila tudi Oswaldova vdova, danes 72-letna Marina Oswald Porter. Zdaj namreč verjame, da je kriva Cia skupaj z mafijo. Vdova je možev poročni prstan s srpom in kladivom, kupljen v beloruskem Minsku, kjer sta se poročila, nedavno prodala anonimnemu kupcu za 108.000 dolarjev.
Več teorij zarote
Obstaja več teorij zarot, po katerih je bilo v atentat vpletenih več ljudi ali organizacij. Na zatožni klopi sta poleg Castra, Moskve in vesoljcev med drugim Cia zaradi Prašičjega zaliva in mafija zaradi neuresničenih obljub Josepha Kennedyja. Ta naj bi mafiji obljubil, da bodo imeli organizirani kriminalci v zameno za pomoč pred volitvami leta 1960 mir pred pravosodnim ministrstvom. Vodenje ministrstva je prevzel predsednikov brat Robert Kennedy, ki pa je počel ravno nasprotno. Tudi on je bil ubit v atentatu - leta 1968 med predsedniško kampanjo.
Veliko sta k širjenju teorij zarot prispevali Warrenova komisija in družina Kennedy z dolgoletnim skrivanjem rezultatov obdukcije in drugih podatkov. Danes manjka le še majhen del informacij od Cie in zveznega preiskovalnega urada (FBI), ki pa veljajo za ključne. Njihova objava je predvidena leta 2017. O objavi bo sicer odločil naslednji predsednik ZDA. Zgodovinar z univerze Virginia Larry Sabato je zato ob nedavni objavi svoje knjige Kennedyjevih pol stoletja pozval javnost, naj od vseh predsedniških kandidatov zahteva obljubo, da bodo informacije res objavljene.