Hrvaška

Hrvaški javni servis HRT je v zadnjih letih v precejšnji krizi. Pričevanja zaposlenih novinark in novinarjev razkrivajo primere pritiskov in cenzure, ukinili so kar nekaj oddaj in zmenjali precej urednikov. Zaposleni poudarjajo, da je HRT orodje v rokah politične moči. Nekdanji generalni direktor HRT-ja se je zaradi sumov korupcije znašel v priporu, novi pa naj ne bi izpolnjeval pogojev iz razpisa in bil v navzkrižju interesov.

Na te skrb vzbujajoče razmere na hrvaški radioteleviziji opozarjajo v hrvaškem novinarskem društvu in sindikatu že več let, tudi skozi različne protestne akcije. Lani so pripravili posebno kampanjo "HRT vsem, ne samo njim", v kateri so skozi glasove novinark in novinarjev opozarjali, da bi HRT moral biti javna radiotelevizija za vse, saj je to bistvo javnih služb, za kar se je treba močno in glasno boriti.

Ena izmed "najglasnejših" je nedvomno Maja Sever, novinarka in voditeljica na HRT-ju ter predsednica hrvaškega novinarskega sindikata. Kot v posebnem intervjuju za MMC poudarja, je javni RTV servis zelo pomemben za vsako družbo, še posebej za družbe krhke demokracije. Čeprav se položaj na HRT-ju še ni izboljšal in da je podpora HRT-ju v javnosti precej nizka, ostaja Maja Sever optimistična in prepričana, da se je treba za javni RTV boriti še naprej, saj gre za vprašanje družbene odgovornosti.

Maja Sever je zaradi svojega boja za neodvisno novinarstvo in javni servis HRT v zadnjih letih prejela več opozoril pred odpovedjo zaposlitve, prav tako je vodstvo HRT-ja oddajo "Hrvatska uživo", ki jo je delala 14 let, ukinilo. Še naprej je glasna, kot pravi, in čaka na boljše čase za novinarstvo in javni RTV-servis. Hvaležna je kolegu Aleksandru Stankoviću, ki ji daje prostor pri oddaji Nedeljom u dva, da "lahko pokaže, da je novinarka in da zna delati".

Več o razmerah javnega RTV-servisa na Hrvaškem pa v spodnjem intervjuju za MMC.

Na nedavni javni tribuni o razmerah na RTV SLO v Ljubljani, kamor ste nas prišli podpret tudi kolegi iz Hrvaške, ste povedali, da je "HRT okupiran že šest let". Kaj se je zgodilo pred šestimi leti? Kdo je okupiral HRT?

V času, ko je na oblast prišla vlada Andreja Plenkovića, so se na HRT-ju začele dogajati resne zamenjave in ukinitve oddaj. Ne trdim, da je to neposredno povezano, je pa dejstvo. V Informativnem programu so zamenjali številne urednike, ukinili oddaje, tudi tisto (oddajo Hrvatska uživo, op. a.), ki sem jo ustvarjala 14 let. Od takrat doživljam različne pritiske in svojevrstno omejevanje svobode pri delu.

Novinarji HRT-a ste javno govorili o cenzuri. Ste bili zaradi tega kaznovani?

Javno še vedno govorim, da je bila ukinitev oddaje Hrvatska uživo kazenski ukrep. Po ukinitvi delam za oddajo Aleksandra Stankovića (Nedeljom u dva, op. a.), ki me je povabil k sodelovanju. Položaj pa se sicer v teh letih ni bistveno spremenil.

V zadnjih letih so na HRT-ju ukinjali oddaje, doživljali ste pritiske, cenzuro, odpuščali so novinarje … Nekdanji generalni direktor HRT-ja je bil celo priprt. Zdaj je prišel nov. Je kaj bolje, drugače?

Dejstvo je, da je novi direktor bolj naklonjen komunikaciji, verjetno tudi bolje pozna procese in delovanje radia in televizije, želim verjeti tudi njegovi dobri volji, da bi situacijo spremenil na bolje. Ampak jaz še naprej delam samo za Stankovića, kot tudi drugi kolegice in kolegi, ki so bili v zadnjih letih šikanirani. Tudi zanje se ni spremenilo na bolje. Ostajam pa optimistka … Še nekaj časa.

Kakšen pa je odnos politike do novinarjev in novinark HRT-ja? So doživljali napade? Kakšen je odnos predsednika Milanovića?

Grozen. Predsednik Milanović v javnosti žali novinarje in novinarke HRT-ja, imenuje jih „Yutel“ (nekdanji jugoslovanski televizijski kanal, ki je program oddajal med letom 1990 in 1992, op. a.), s tem, da je, ko je bil sam premier, zamudil možnost zamenjave slabega zakona o HRT-ju in s tem tudi okrepitve neodvisnosti dela javnega servisa.

V tej zgodbi ni nihče nedolžen, zato tudi nima pravice do žaljenja. Pravi politični interes za močan in neodvisni javni servis ne obstaja niti na desnem pa tudi ne na levem polu naše politične scene. Naši politiki ne vedo, čemu, oz. bolje rečeno, komu služi novinarstvo. Ne vedo, da je novinarstvo javno dobro, ki služi samo državljanom, ne pa politikom.

Kakšen je vaš boj za javni RTV?

Skušam se bojevati na več frontah. Kot sindikalistka skozi pogajanja za kolektivno pogodbo, s katero bi okrepili položaj zaposlenih, s tem pa profesionalizem in neodvisnost ljudi, ki so v procesu proizvodnje. Na vseh ravneh se borim tudi za spremembe raznih pravilnikov, ki otežujejo svobodo našega dela, javno opozarjam na nepravilnosti, pogosto jih prijavljam pristojnim institucijam. Kot predstavnica nacionalne organizacije zahtevam menjavo zakonodaje, s katero bi se okrepila neodvisnost javnega servisa, na evropski ravni opozarjam na težave in pomembnost tega boja za javni servis.

Danes je na RTV Slovenija opozorilna stavka novinarjev, ki ste jo podprli tudi v hrvaškem novinarskem sindikatu. Ste tudi na HRT-ju novinarji stavkali?

Imeli smo nekaj bolj ali manj uspešnih protestnih akcij, ne pa stavke. Naš zakon, ki stavko regulira, je precej rigorozen, zato nismo imeli zakonske osnove za stavko, samo za protestne akcije. Če pa bo priložnost …

Kakšna je podpora HRT-ju v javnosti?

Slaba. Nimamo takšne podpore državljanov, kot je pri vas v Sloveniji. Javnost pri nas je razdeljena, a tudi v tej razdeljenosti ni jasne podpore javnemu servisu. Del državljanov razume pomen obstanka javnega RTV, ne podpirajo pa trenutnega položaja. Vse več državljanov ne vidi smisla in v bistvu ne želijo plačevati RTV-prispevka. To je slabo, menim, da je javni RTV-servis zelo pomemben za vsako družbo, še posebej za družbe krhke demokracije.

Boste vztrajali pri tem boju? Kdaj se lahko zaključi?

Absolutno! In ostajam še naprej optimistična. Mislim, da je pomembno zbrati širšo platformo ljudi, ki razumejo, da ima javni servis zelo pomemben položaj v medijskem okolju, konkretne boje imam vsakodnevno v uredništvu tudi znotraj hiše. Enostavno se ne bom predala, ker ne vem, kako bi s tem živela. Mislim, da je to vprašanje nekakšne družbene odgovornosti, zato ne bom odnehala.

V Sloveniji je nova vladna koalicija pripravila spremembe zakona o RTV, s čimer naj bi RTV Slovenija "depolitizirali", kot se poudarja.

Politiki so načelno vedno za depolitizirane medije, potem pa, ko vidijo kritiko na tem depolitiziranem mediju, hitro v roke vzamejo telefon …

Menim, da je predlog sprememb dober znak, da želijo zares nekaj spremeniti na bolje glede RTV-ja. Seveda bo treba videti, v katero smer bodo šle te spremembe in kako bodo videti v praksi.

Iz izkušenj vemo, da ni dovolj samo reči: "Ne bom se vpletal v HRT", kot je to govoril Milanović, ko je bil predsednik vlade. Močan in neodvisen javni servis je zares družbena, s tem pa tudi politična odgovornost. Samo "nevpletanje" ni dovolj, za neodvisnost se morajo zagotoviti zakonodaja in pogoji.

Vojvodina

Z neprostovoljnimi premestitvami novinarjev in političnimi pritiski so se pred šestimi leti spoprijeli tudi na javnem servisu RTV Vojvodina. Tam je pred dobrimi 15 leti na temeljih nekdanje TV Novi Sad nastal samostojni javni servis RTV Vojvodine s štirimi radijskimi in dvema televizijskima programoma, sta v posebni oddaji o javnih medijih na Valu 202 poročali novinarki Jana Vidic in Maja Ava Žiberna.

Na RTV Vojvodina so po zmagi stranke Aleksandra Vučića na regionalnih volitvah leta 2016 doživeli nenadne spremembe. Več novinarjev in urednikov je bilo razrešenih s svojih položajev in premeščenih. Nekateri med njimi so ustanovili pobudo Podpri RTV, s katero so javnost opozarjali na dogajanje, v Novem Sadu so potekali tudi shodi v podporo radioteleviziji. Milica Kravić Aksamit, nekdanja voditeljica in sourednica jutranjega programa Dobro jutro, Vojvodino, je bila s položaja razrešena prek SMS-sporočila.

“Po začetni premestitvi iz jutranjega programa več tednov nisem dobila nobene naloge. Tako kot večina zamenjanih kolegov. To je v nas sprožilo predvsem jezo, a tudi žalost,” je povedala v intervjuju za MMC. Skupaj z nekaj novinarskimi kolegi so začeli kampanjo Podpri RTV, a do bistvenih sprememb ni prišlo.

Milica Kravić Aksamit je odtlej zapustila Srbijo in živi v Sloveniji, razmere na RTV Vojvodina pa se po njenem mnenju niso bistveno izboljšale. Številne vsebine so se "zreducirale na lahkotno zabavo", a se kljub temu nekateri novinarski kolegi "trudijo ohraniti raven novinarske etike in dostojno poročanje". Več o dogajanju na RTV Vojvodina pred šestimi leti in razmerah na tamkajšnjem javnem servisu v spodnjem intervjuju za MMC.

V pogovoru za Val 202 marca letos ste povedali, da so pred šestimi leti na RTV Vojvodina čez noč odpustili ali premestili več novinarjev. Kaj se je dogajalo leta 2016 in čigavi interesi so bili v ozadju?

Leta 2016 je bilo v težavah veliko novinarjev. Takoj po volitvah v pokrajini Vojvodini, ko je oblast od Demokratske stranke prevzela Srbska napredna stranka (stranka srbskega predsednika Vučića, op. a.), so se zgodile spremembe, ki so na Radioteleviziji Vojvodina potekale zelo odprto in množično. Poleg tega da so zamenjali celotno uredništvo, so novi odločevalci, kot je glavni urednik, iz programa odstranili vse ključne obraze, ki so dolga leta vodili in urejali jutranji in popoldanski program, ter tudi ključne novinarje, ki so bili hrbtenica informativne redakcije ter tudi dokumentarnega programa. Prepovedali in ukinili so oddaje, ki se ukvarjajo z analitičnim ali raziskovalnim novinarstvom, kot je bila oddaja Radar, ukvarjali pa so se tudi s posamezniki, ki so ustvarjali "lažje" vsebine, kot je oddaja "Prostor i ja" Marka Jakovljeva, ker se je zavzel proti novi uredniški politiki.

Te nenadne spremembe so povzročile večmesečne proteste nezadovoljnih novinarjev, voditeljev in urednikov RTV-ja, ki so v javnih pismih večkrat nagovarjali javnost. Od tistega maja 2016 do danes je javno radiotelevizijo Vojvodine zapustilo ali bilo odpuščenih več kot sto ljudi, tako da je danes, šest let pozneje, ta program močno spremenjen. Njegovo hrbtenico sestavljajo novi ljudje ali pa stari, ki so do takrat veljali za manj opažene novinarje. Že od začetka je jasno, da v ozadju sprememb stoji nova novosadska, natančneje vojvodinska vlada, združena z vlado na nacionalni ravni, ki je bila "nezadovoljna" z načinom delovanja javnega RTV-ja, ki je svoje delo opravljal odlično in nepristransko v prejšnjih dveh letih, ko oblast na regionalni in nacionalni ravni ni bila poenotena. V tistem času je naš javni servis v Vojvodini tudi zares deloval kot servis državljanov, brez velikega nadzora te ali one stranke na oblasti.

Bili ste voditeljica in urednica jutranje informativne oddaje. Kaj ste počeli na RTV-ju po premestitvi?

Po začetni premestitvi z jutranjega programa več tednov nisem dobila nobene naloge. Tako kot večina zamenjanih kolegov. To je v nas sprožilo predvsem jezo, a tudi žalost. Sporočilo, da nismo nič vredni, da naenkrat ne moremo niti več posneti ankete, čeprav smo do včeraj v celoti nosili breme tega programa in neutrudno delali z nizkimi plačami, je potolklo marsikoga izmed nas. Vse to nas je pognalo, da smo šli na ulice in organizirali proteste za svobodo medijev. Pozneje, poleti 2016, so nas pet (organizatorjev shodov, op. a.) premestili s televizije na radio, kot nekakšno kazen za neposlušnost. Na radiu sva s kolegico iz Jutranjega programa Tamaro Srijemac zasnovali novo feministično oddajo “Žena u kutiji”, ki jo delamo še naprej in se na svoj način jasno in glasno upiramo cenzuri in pritiskom, vendar sta naša moč in vpliv na radiu bistveno oslabljena.

Kakšen je bil odziv javnosti na kampanjo "Podpri RTV"? Ste prejeli podporo?

Akcija Podpri RTV je nastala kot dogovor na vse pritiske v uredništvu, odpuščanja in neupoštevanje prošenj, javnih pisem in novinarske avtonomije. Na začetku je bila solidarnost kolegov velika, pisma podpore je podpisalo več sto kolegov. Na protestih se je zbralo 5000 ljudi, kar je za Novi Sad zelo veliko. A sčasoma je podpora upadla, sodelavce so izsiljevali in poskušali prestrašiti, ljudje so pričakovano izgubili zanimanje za ulico. Podpora stroke iz Beograda je na začetku obstajala, nato izginila. Največja težava je bila v tem, da javnost v Srbiji ni bila obveščena o dogajanju v Novem Sadu, ker velja prepričanje, da kar se ni zgodilo v Beogradu, se sploh ni zgodilo. Verjetno je pri tem podobno v Sloveniji. Ko se nekaj zgodi v Ljubljani, je odmevnost neprimerljivo večja, kot na drugih območjih.

Od dogodka je minilo šest let, vmes ste se prenehali ukvarjati z novinarstvom, zapustili Srbijo in se preselili v Slovenijo. Kakšno je stanje na RTV Vojvodina danes?

Sama se ves čas kontinuirano ukvarjam z novinarstvom, torej tudi še danes. V Ljubljano sem se preselila konec lanskega leta, a sem še vedno novinarka in prejemnica novinarske štipendije "Milena Jesenska", ki jo podeljuje dunajski inštitut IWM. Nisem pa prepričana, ali bom to delo lahko še naprej opravljala v Sloveniji, niti nisem prepričana, da si ga želim.

Položaj na RTV-ju je danes žalosten. Program je izgubil kredibilnost in po mojem mnenju tudi vpliv na javnost. Predvsem v informativnem uredništvu se je program zreduciralo na lahkotno zabavo in plitko vsebino, medtem ko se kolegi v nekaterih drugih oddajah, kot je O-radio (Omladinski radio, op. a.) ali v različnih segmentih programov na radijskih in televizijskih kanalih, trudijo ohraniti raven novinarske etike in dostojno poročanje.

Srbija

Radiotelevizija Srbije (RTS) se je leta 2011 opravičila javnosti za prorežimsko poročanje v času oblasti Slobodana Miloševića. Dobrih deset let pozneje je RTS na udaru kritik opozicije, protestnikov in medijskih strokovnjakov zaradi provladnega poročanja in krčenja medijskega prostora za drugačne poglede.

Opozicijska voditeljica Marinika Tepić je prejšnji teden na vodstvo RTS-a poslala odprto pismom z zahtevo, naj se "odpre za različne poglede", je poročal portal N1. "Če program RTS-a gledate zdaj, imajo vladajoči politiki praktično monopol. Prihajajo v vse oddaje, govorijo po pol ure brez kritičnih komentarjev voditeljev, običajnih ljudi, ali strokovnjakov za določene teme, pa v programu ne vidimo prav pogosto," pa je dopisniku RTV-ja Slovenija Boštjanu Anžinu v pogovoru povedal odgovorni urednik portala Pištaljka Vladimir Radomirović.

Kritični in preiskovalno novinarstvo je v Srbiji na splošno omejeno na splet. Razkritja preiskovalnih novinarjev do velikega dela državljanov sploh ne pridejo in "na koncu ostajajo brez epilogov in posledic za vladajoče politike", kot je v pogovoru z dopisnikom Anžinom povedal direktor Centra za raziskovalno novinarstvo Branko Čečen.

Financiranje RTS-a se delno pokriva z naročninami, delno pa iz proračuna, kar je po mnenju medijskih strokovnjakov tudi eden izmed razlogov za podvrženost vplivu oblasti. Naš dopisnik Boštjan Anžin rešitev vidi v sprejetju ustrezne zakonodaje v interesu javnosti. Več v intervjuju z dopisnikom RTV Slovenija iz Beograda, v katerem je poleg svojih komentarjev za MMC delil tudi različne poudarke svojih intervjuvancev; medijskih strokovnjakov in urednikov iz Srbije.

Novinarji brez meja so v svojem poročilu o stanju medijev v Srbiji zapisali, da je preiskovalno novinarstvo "ujeto med divjimi lažnimi novicami in propagando", novinarjem pa grozijo "politični pritiski in nekaznovanje kaznivih dejanj, storjenih zoper njih". Koliko navedeno drži za novinarje javne radiotelevizije RTS? So njeni novinarji pogosto deležni politične diskreditacije?

Seveda so tudi novinarji RTS-a pogosto pod pritiskom in deležni diskreditacij, mislim, da je v današnjem času spletnih omrežij to neizogibno. Ker je dovolj, da novinar ne poroča tako, kot si določen gledalec želi. Tega ne zanimajo dejstva, ampak ima svojo resnico ustvarjeno vnaprej. V času množičnih protestov opozicije so se shodi pogosto končali prav pred zgradbo RTS-a, ki so ga krivili za ohranjanje vladavine Aleksandra Vučića, ga obtoževali, da sodeluje pri ustvarjanju nekakšne vzporedne resničnosti, kjer se že skoraj cedita med in mleko. Če so novinarji RTS-a poročali s protestov, pa so bili tam deležni verbalnih napadov, češ da so sami krivi. Se pa kar pogosto dogaja, da je RTS tudi tarča kritik vladajočih politikov.

Tole mi je dejal glavni in odgovorni urednik portala Pištaljka Vladimir Radomirović: "V preteklih letih smo doživeli tudi več fizičnih napadov opozicije na RTS. Ta je na žalost očitno zaradi pritiska oblasti, ni poročal o številnih protestih, ki so potekali po ulicah Beograda, kar je izzvalo upravičen upor javnosti. RTS bi moral biti javni servis, ki ga plačujemo državljani, poročati bi moral v korist državljanov, in ne v korist politikov. Pomembno je, da pri poročanju čim več slišimo državljane in čim manj politike. Če program RTS-a gledate zdaj, imajo vladajoči politiki praktično monopol. Prihajajo v vse oddaje, govorijo po pol ure brez kritičnih komentarjev voditeljev, običajnih ljudi, ali strokovnjakov za določene teme pa v programu ne vidimo prav pogosto. Ko neodvisni mediji odkrijejo neko afero, RTS tega ne prenese javnosti, ampak šele, če nekdo z oblasti komentira to odkritje. Potem RTS poroča, kako je nekdo to demantiral, pred tem o odkritih aferah tam ne morete izvedeti nič."

Medtem pa neodvisni, raziskovalni, pogosto mednarodno nagrajeni srbski novinarji, o katerih sprašuješ, opozarjajo, da se sistem, ki je očitno ostal brez neodvisnih institucij, ne ukvarja z njihovimi razkritji. Afere do velikega dela državljanov sploh ne pridejo ali pa jih nasprotna stran predstavi kot napad na državo.

Na koncu ostajajo brez epilogov in posledic za vladajoče politike, pravi Branko Čečen, direktor Centra za raziskovalno novinarstvo. "Vedno se konča s fizičnim nasiljem. Mislim, da to Evropska unija ve in da to vemo tudi vsi mi. Vsi čakajo, da se bo režim nekega dne sesul sam in da jim s tem umazanim in nevarnim poslom ne bo treba imeti nič. Mi novinarji te izbire nimamo. Mi smo vedno neposredno pred režimom in vedno ga najbolj motimo."

"Medijski sistem Srbov ne informira, ampak jim posreduje propagando oziroma tisto, kar oblast želi, da vedo in mislijo, in nič več. Če oblast kritizirate, izgubite oglase in lahko ukinete svojo televizijo. Neodvisni novinarji, ki jih je veliko, posebej raziskovalnih, so obsojeni na objavljanje na spletu. Njihova sicer izjemno pomembna razkritja tako nikoli ne dosežejo dveh tretjin državljanov Srbije. Še huje, dve tretjini državljanov posluša, da so ti novinarji izdajalci, zločinci, politično angažirani nasprotniki režima, skratka sodrga, kakor rečejo tudi meni."

Tudi srbska javna radiotelevizija je pogosto deležna očitkov o pristranskosti do oblasti Aleksandra Vučića. Voditeljica opozicijske stranke SSP Marinika Tepić je prejšnji teden na vodstvo RTS-a poslala odprto pismom z zahtevo, naj se "odpre za različne poglede", saj po volitvah 3. aprila v oddaje niso povabili še nobenega opozicijskega politika, prav tako naj ne bi spodbujali javne razprave o vojni v Ukrajini, gospodarstvu, umorih v Beogradu … Neodvisni mediji opozarjajo tudi na skopo poročanje RTS-a o protivladnih protestih. So očitki opozicije utemeljeni?

Marsikaj gotovo drži, tudi to o zastopanosti opozicije, ki se ji je prostor, ne le na RTS-u in RTV-ju Vojvodine, ki sta sestavni del javne RTV, nekoliko odprl le med predvolilno kampanjo.

Jakša Ščekić, nekdanji novinar in producent, tudi za tuje medijske hiše, in velik poznavalec srbskih medijev, je pred časom razmišljal takole: "Ko je padel komunizem, javni servis ni obstajal, niti po tem. RTS in RTV sta bili vedno dobri, solidni državni televiziji. Država pa je bila vedno v rokah vladajoče stranke. Imeli smo poskuse, da bi RTS postal javni servis, a to ni nikoli uspelo. Razlog je preprost – nobena oblast se noče odpovedati televiziji in moči, ki jo ta ima. To počne vsaka oblast na 1001 način. Prvi je financiranje, saj se RTS ne glede na to, da obstaja tudi naročnina, financira iz proračuna. Tisti, ki daje denar, pa ima vedno tudi motiv, da odreja, koliko bo dal in kako. Drugi vpliv je prek izbora kadrov ali prek izbora upravnega odbora ali prek izbora direktorja ter glavnih in odgovornih urednikov. Državo zanima samo oblast nad informativnim programom, ne zanimajo jih zabavni, kulturno-umetniški, filmski program … tu obstaja krilatica – daj mi RTS za en mesec in ljudi bom prepričal, o čemer koli želiš. Danes je seveda drugače."

"Najzvestejši gledalci RTS-a so ljudje, stari od 40 do 70 let, ki ob pol osmih gledajo Dnevnik. Vse, kar se tam pojavi, je resnica. Ni možnosti, da bi jih prepričeval, da ni tako, da obstaja neka druga možnost ... V teh 20 minutah dobijo svojo dnevno dozo informacij, indoktrinacijo, potem lahko mirno zaspijo."

Trenutno vsako gospodinjstvo z elektriko plača 255 dinarjev naročnine (2,17 €), kar seveda pomeni, da dobršen del denarja še vedno prihaja iz proračuna.

Tudi glavni in odgovorni urednik portala Pištaljka Vladimir Radomirović v tem vidi glavni problem: "Da bi javni servis osvobodili političnega vpliva, bi moralo drastično zmanjšati financiranje iz proračuna ali ga ukiniti. Zdaj del denarja še vedno prihaja od tam. Seveda prihaja do situacij, ko RTS potrebuje denar iz proračuna, npr. za različne projekte ali plače, to pa lahko za sabo potegne nekakšno lojalnost do oblasti, ki denar daje."

RTS se je leta 2011 opravičil za propagandno poročanje v času Miloševića in osamosvojitvenih vojn v Jugoslaviji. Kritiki protestniki, opozicija, neodvisni portali – RTS-u v zadnjih letih znova očitajo propagandno poročanje. Ali javni RTS sploh še uživa zaupanje širše javnosti? Raziskovalni center Demostat je v lanski raziskavi ugotovil, da RTS-u zaupa zgolj tretjina vprašanih, 40 odstotkov javnemu mediju ne zaupa, 28 odstotkov ni opredeljenih. Kakšni so vaši vtisi "s terena"?

RTS je za marsikoga še vedno eden ključnih virov informacij. Marsikaj počnejo tudi odlično, tudi gledanost je relativno visoka, številke o zaupanju pa je treba dati v kontekst in povedati, da večina Srbov ne zaupa prav nobenemu domačemu mediju in da to, da jim zaupa tretjina ljudi, sploh ni slab rezultat.

Z RTS-a sicer odgovarjajo, da pričakujejo, da se bo kočno nekdo lotil dolgoročne ureditve servisa. Zakone namreč vedno spišejo vladajoči, a so z ureditvijo, ko postanejo opozicija, nezadovoljni. Kar potrebuje RTS, so zakoni v interesu javnosti, ki bodo sprejemljivi tudi v prihodnosti.

Ampak seveda so v ospredju, recimo temu problematične stvari, in zagotavljanje prostora opoziciji ali nasploh ljudem, ki razmišljajo drugače od oblasti, je gotovo ena od njih. Ne gre samo za sedanjo oblast, še vsaka tu se je vedno lotila medijev, čeprav marsikateri kolega pravi, da je zdaj morda celo huje kot v času Miloševića. Tudi takrat so bili prorežimski in nerežimski novinarji in mediji, a takrat je večina opravljala spoj posel in se ni menila za "drugo stran", zdaj pa prihaja do medsebojnih obračunavanj, blatenja, torej novinar na novinarja.

Ana Lalić, ki je bila ob začetku pandemije celo priprta zaradi članka o nemogočih razmerah v zdravstvenih ustanovah v Vojvodini, pravi: "Imamo močne, dobro gledane, brane, vplivne medije, prek katerih država obračunava s svobodnimi mediji. Imate tabloide, ki objavljajo na stotine lažnih naslovov, a jih niso kaznovali, uredniška politika se ni spremenila, ignorira se dejstvo, da ti mediji javnost dezinformirajo in ne delajo v njenem interesu."

Jakša Ščekić je o prihodnosti RTS-a razmišljal takole: "Zaradi digitalizacije, ko imate 300 televizij in ravno toliko informativnih programov, se opredeljujete za tisti program, ki je najbliže vašemu političnemu prepričanju, da bi našli opravičilo, da lahko rečete, da niste edini, ki tako razmišlja. Tu se največ gleda televizija Pink, ker je to v resnici Vučičev javni servis. Vse, kar potrebuje, uresniči prek Pinka. Kakšna bo prihodnost RTS-a, je odvisno od prihodnosti Srbije. Če bo ta nekega dne postala organizirana država, in ne hibridni sistem, kot jo ocenjujejo zdaj, bo tudi javni servis lahko zares postal javni servis, čeprav potreba po njem v Evropi počasi usiha in tako bo tudi v Srbiji. Postal bo modeliran na način, kot ga bodo državljani zares potrebovali. RTS je danes velik, ima zbor, simfonični orkester in še marsikaj, počasi bodo posamezni deli odpadali, ostal bo morda informativni, zabavni, filmski program in predvsem izobraževalni."

Bosna in Hercegovina

Pregled stanja javnih radiotelevizij končujemo v Bosni in Hercegovini, kjer se spoprijemajo z največjimi težavami, saj so zaradi težav s financiranjem tik pred ukinitvijo. Da bo morala Radiotelevizija Bosne in Hercegovine (BHRT) zaradi težav s financiranjem prenehati oddajati program, sta marca letos v javnem pismu opozorila direktor bosansko-hercegovske javne radiotelevizije BHRT in direktor televizije BHT 1.

Sorodna novica Javna televizija BiH-a bo morala prenehati oddajati zaradi težav s financiranjem

BHRT je imel dolgo blokirane račune, zato ni mogel izplačati plač in pokriti stroškov, to pa vodi v konec oddajanja, opozarja vodstvo. Vsi, ki morajo in lahko pomagajo, pa tega ne storijo, bodo v spominu ostali kot sostorilci v ugasnitvi radiotelevizije Bosne in Hercegovine, ki je preživela 77 let, tudi najbolj mračna obdobja, je za MMC še pojasnil dopisnik Boštjan Anžin.

Račune javni radioteleviziji je blokirala davčna uprava Federacije BiH zaradi neporavnanih davkov in prispevkov. Teh je za deset milijonov evrov, okoli osem milijonov dolgujejo zaposlenim, grozijo jim odklop vode, elektrike, interneta. Ključni problem, pravijo, je, da eden od obeh entitetskih javnih sevisov – radiotelevizija Republike srbske – vso pobrano naročnino obdrži zase, čeprav bi jo morala po zakonu polovico nakazati BHRT-ju. Dolguje že 31 in pol milijona evrov, a je sodišče v Banjaluki tožbo BHRT-ja zavrnilo, saj, kot pravijo, zakon, ki to predpisuje, ni v celoti uveljavljen oz. ni bilo vzpostavljeno telo za nadzor pobiranja in razdelitve prispevka. Politične volje za rešitev očitno ni.

Zdaj so račune odblokirali, kar sicer ni bila velika pomoč, saj na njih denarja ni, vendar so tako lahko spet poskušali nabrati sredstva vsaj za delno pokritje plač. Delajo v nemogočih razmerah, že več let, in zdaj zares nihče več ne izključuje, da bi Bosna in Hercegovina lahko postala edina evropska država brez javnega servisa, še pojasnjuje Anžin.